Tine Orel
O MOTIVIH PLANINSTVA je na jubilejni skupščini SAC govoril L. Storz: Človek ne deluje vselej po logičnem sklepu ali iz osnov svojega značaja, ampak tudi zaradi posnemanja, po vzgledih, pri čemer ima svojo vlogo tudi podzavest: temelj dajejo starši, učitelji na prvi stopnji pouka, kasneje pa zglede jasneje razločujemo in jih postavljamo v rang idej. Hoja v gore je splošen planinski pojem, ima pa celo vrsto stopenj, ki jih loči evropski človek, odkar je začel hoditi v gore: Ta s hojo v breg uri svoje mišice in si s tem skuša povečati moč in pridobiti vztrajnost; drugi se pripravlja za plezanje, tretjemu gre za geografsko obzorje, četrtemu za osvajanje vrhov, so tudi taki, ki hodijo po hribih, da bi se izurili v vojaških vednostih in sposobnostih. Pa to še ni vse. Mikaven je zgled planinskih prirodoslovcev. Zdaj seveda ni mogoče več odkrivati novosti, poleg tega je tehnika prodrla v gore, tako da je tip nekomercializiranega prirodoslovca v hribih že stvar davne preteklosti. Na tem je tudi zgled gorniškega pionirja, ki se mora danes, če se le more, zatekati na Grenlandijo, polarno področje, v Azijo in Južno Ameriko.
Pionirstvo je stvar denarja, dinamike, zato je izzorelo v Evropi, ne v kontemplativnem oi-ientu. Evropa pa vidi v pionirstvu nekaj višjega, »ogenj čistega duha«. In še nekaj več, če ga gledamo pri G. W. Youngu izpred prve svetovne vojne. Ko je poskušal novega vodnika, ga je gnal od Zinala na Pointe de Zinal, na Mt. Durand in odtod na kočo Hörnli. Bila sta 24 ur brez hrane, šla naslednji dan na Matterhorn, nato v Zermatt in nato takoj na bivak pri Triftgletscherju. Tretji dan sta bila na Wellenkuppe, prišla kot prva na Gendarme v Obergabelhornu in nato Obergabelhorn; nato sta se spustila preko Arbengrata, splezala nazaj na vrh Obergabelhorna in sestopila po severnem grebenu. Ta tempo je tudi za današnje pojme neverjeten. Youngu ni šlo samo za to, kaj zdrži, kaj zmore, za slavo, za moč volje, ki naj bi zmogla več kakor čigarkoli drugega. Bila je prava ekstaza tempa, pravi polet, opoj sreče, vse narejeno v dovršenem ritmu, ki je pomiril fizičen pritisk, potolažil nemirnega duha in podredil harmoniji misel in fantazijo. Tako piše Young sam. Bilo mu je to fantastično gibanje »gibanje samouresničevanja« (bralcem moderne filozofije še enkrat povemo, da je Young ta izraz rabil pred prvo svetovno vojno!), ekstaza vzpona, življenje na višjo potenco. Zato imenujemo Younga pravega alpinista, da ga ločimo od navadnega planinskega popotnika, hodca. Druga je ekstaza nevarnosti, prav tako tipična za alpinista, ki zaživi v tveganju, življenje se mu zdi vredno šele, če se mora zanj boriti in čuti v bližini smrt. Pozitivna je pri tem zmaga nad egoističnim udobjem, požrtvovalnost; če pa gre za preziranje življenja, potem je psihološka osnova v nekakšnem svetobolju, čigar duhovni izviri potekajo iz časov romantike, so izraz neoromantike v alpinizmu a la Maduschka. Oba tipa ekstaze bosta trajna vira najvišje oblike alpinizma, duhovni magnet za mladino, ki jo vselej priteguje skrajnost, izrednost, dinamika. To je nujen korektiv k utilitarnemu, na komfort usmerjenemu povprečnemu mišljenju naše dobe, kvas v testu naše eksistence. Ni dobro, če se v mladini to zatira, rast naroda bi s tem ogrožali. Storž sodi, da oba tipa »heroičnega« alpinizma švicarskemu značaju nista pogodu. Švicar je preveč realističen in če je »heroičen«, se tudi heroizma drže najbolj vsakdanje stvari. Ekstaza pomeni, da gre človek iz sebe, ne vase, da ruši celotnostno svojo podobo. Zato je švicarskemu planinstvu bližje totalno planinstvo, izraz, ki ga pozna že Theodor Simler, ustanovitelj SAC 1863.
Planinski popotnik pride v prirodni stik s prvobitnimi, za življenje potrebnimi stvarmi: sončno lučjo, vročino, kruhom, vodo, lesom, kamenjem, stezo, kočo. Doživetje teh preprostih stvari zunaj območja moderne na konsum usmerjene družbe je pravo zdravilno sredstvo za izkoreninjenega razvajenega človeka, ki v svojem poklicu ne more uiti mestnim oblikam življenja. Le premislimo natanko, kaj vse nudi hoja po hribih človeku, ki živi leto in dan v asfaltni džungli! Ne samo zgoraj naštete preproste stvari doživi spet od blizu in v njihovem prvotnem pomenu za življenje, marveč tudi zakone elementarne narave: dan. noč, strelo, nevihto, vesolje, vse doživlja kakor nekoč pastir, nomad, lovec. Zato planinec hodi počasi, kot »spoznavalec«, ki ti je pri srcu »red vseh stvari«. Zato ima planinski popotnik tudi veselje do razgovora o teh stvareh in o vsem mogočem. Srce se mu odpre, steza do sočloveka je odprta. Njegova prepi-ostost ni sama sebi namen niti ni v njej sovraštva do sodobne družbe. Planinski popotnik je sproščen, ker s svojo ljubeznijo do gora sproti dopolnjuje mehanizem, v katerega ga vključuje moderna družba. Nič posebnega ni v tem, noben triumf, in vendar je veliko, saj od človeka marsikaj terja; njegova moč je v tem, da se preizkuša in spoznava, ne da »zmaguje« vrhove. Saj tu res ne gre za nobeno zmago, tu naj človek le prisluhne in se uči. Storzeva razmišljanja vzbujajo marsikak pomislek, predvsem pa ugotovitev, kako malo skrbimo za to, da bi z idejno vsebino planinstva dohajali čas in s planinskimi stvarmi odgovarjali na njegova vprašanja.
Dr. PAUL KALTENEGGER je bil na letošnji skupščini OAC (Osterr. Alpenclub) imenovan za častnega člana OAC. Srednji rod naših alpinistov dr. Kalteneggerja pozna kot uspešnega alpinista, ki je svoje prve vzpone izvršil v Julijskih Alpah. Mlada leta je preživljal v Radovljici. Znani so njegovi vzponi v severovzhodni steni Mojstrovke, v severovzhodni steni Visoke Ponce, južne stene Kotove špice, še bolj pa njegovo delo »Die Julischen Alpen«, 150 strani obsegajoča temeljita monografija, ki je izšla v »Hochtouristu«. Kot planinski publicist redkih kvalitet je napisal vrsto pregnantnih, kritičnih spisov, vrsto knjižnih poročil, ki vsa kažejo globoko razgledanost in temeljito poznanje stvari, posebno Himalaje in himalaistične literature. Pravijo, da je njegov urad shajališče himalajcev vseh dežel in da zlepa ne odide v Himalajo ekspedicija, ki bi ne iskala nasveta pri njem. Njegova promocija za častnega člana je bila za vse generacije avstrijskih alpinistov prirodna počastitev njegovih intelektualnih, športnih in kulturnih kvalitet.
MONTE COGLIANS in skupina Sappada so nam zdaj po dr. Vovkovi »Karniji« že kar bližje znanke. V švicarski reviji »Les Alpes« 1964 jih z drugimi očmi opisuje Avstrijec, urednik OAZ S. Walcher, dober poznavalec Julijcev in Grintovcev. Predvsem ga seveda zanimajo nemški jezikovni otoki in nemška toponomastika. Njegova trditev ni presenetljiva: »Imena potokov, rek in planšarij so pretežno nemška, tudi družinska imena so le deloma poitalijančena. Domač jezik je tu nemški.« Opisuje tudi napredek turizma, ki je Karniji odprl nove vire dohodka. Sicer pa je avtor koncilianten: »Mnogi veliki problemi bodo pred zlatimi vrati tolerance izgubili svojo važnost«. — Žal v tem lepem kotu Alp slovenski problem ne eksistira več, tako da za avtorja niso več vidni niti ostanki izkrvavelega rodu. Italijanom pa njegovi pogledi na Karnijo niso prav nič všeč. O tem, kako so članek sprejeli, bomo še poročali, saj gre za našo zapadno mejo, kjer so tudi naše sledi objektivnemu očesu vidne in neizbrisne.
VIERESELGRAT — greben štirih oslov se imenuje greben Dent Blanche od vzhoda na jug. Greben se posebno lepo vidi iz zmuttske strani Matterhorna. L. 1921 ga je v rekordnem času zmagal Horeschowsky, je pa še vedno zanimiva tura za vodniške partije.
APNENIŠKI MASIV GAVARNIE (le circuit du Massiv calcaire de Gavarnie), ki je v naši planinski literaturi tolikokrat omenjen zaradi znane Bouejeve primerjave z Logarsko dolino, je opisal nedavno Jean – Louis Blanc v I. zv. »Les Alpes« 1964. Takole pravi o Cirque de Gavarnie, ki da je po Ami Boueju edini konkurent Logarski in ga je imenoval čudo narave tudi Victor Hugo: »Na robu planote se je pred nami grezil strašen prepad in nam vzel sapo. Orjaški Cirque de Gavarnie se je širil pred nami kakor gigantski antični teater. Bil je slovesen trenutek. Pogled nam je drsel s špika na špik, iz škrbine na škrbino. Skozi la Breche de Roland je ušel sončni žarek in prerezal senco visokih sten Toura in Cazquea«. Legenda pravi, da je Roland s svojim strašnim mečem Durandalom z enim samim zamahom odprl tisto veliko zev v grebenu. V istem zvezku je izšel tudi članek o pirenejskem smuškem raju na Marcaduju.
DINARSKO GORSTVO v Jugoslaviji je v 2. zvezku »Les Alpes« na uvodnem mestu opisal Moritz M. Blumental, švicarski geolog in geograf iz Locarna, ki se večkrat oglaša v glasilu SAC s pregnantnimi opisi manj znanih gorstev Evrope in drugih kontinentov. Avtor je l. 1963 tri mesece potoval po Jugoslaviji in je na tem potovanju nastajal njegov geografski oris Dinarikuma. Potrudil se je biti objektiven in pravičen pri zapisu imen, nemško poimenovanje v oklepaju dodaja le znanim geografskim pojmom zaradi večje jasnosti in orientacije pri publiki švicarske revije. Ne vselej srečno, a vendarle, saj naletimo tudi na zgolj Birnbaumer-Wald, Ternovaner Wald, Cattaro, Bodgoriza, dalje na nekatere nerodne zapise (Planinskaria Dom ipd.). Avtor je opazil nemogoče stanje topografskih kart, ki jih pravzaprav ni, vsaj ne za turistično rabo. Omenja letnico ustanovitve HPD in SPD in razpolaga s sumaričnimi podatki o planinskih domovih in shemi planinske organizacije, zabeleži »Planinski Vestnik« in »Naše planine«. Imel je eksaktnega informatorja Mira Markoviča, sekretarja zagrebške akademije, ki ga poznajo tudi bralci tega glasila kot našega sotrudnika. Kritično je ocenil naše planinske koče, češ da manjka skromnih, vendar domače konfortnih koč SAC, pač pa da imamo hotele na eni strani, po drugi strani pa nič kaj mikavne slabo upravljane koče. Avtor je priložil 5 zemljevidov in 25 fotografij, žal ne v velikosti in razporedu, kakršnega smo navajeni v »Les Alpes«. Vsekakor objava na uvodnem mestu za popularizacijo dinarskih lepot mnogo pomeni.
ŠE ENKRAT O ČELADI kot zaščitnem alpinističnem rekvizitu naj poročamo zaradi strokovnega poročila ing. E. Kosmatha, varnostnega referenta VAVO in OAV na Dunaju. Napisal ga je prav zaradi raznih reklam in notic, ki pačijo resnico o vrednosti čelade. Trdno na glavo posajena čelada ne more zmanjšati nastopajočih sil, ampak jih le porazdeli na večjo površino. Verjetnost poškodbe na lobanji se s tem zmanjša, nič pa se ne zmanjša nevarnost za lobanjsko bazo. Udarec na trdno posajeno čelado se prenese na bazo, posledica je zlom baze ali vratnih vretenc in nato cesto smrt zaradi epiduralnega hematoma, pri zlomljenih vratnih vretencih pa zaradi motenj v dihalnih in krvotočnih centrih. Sila pri udarcu na lobanjo je funkcija energije sunka, smeri sunka in načina, kako se energija sprejme. Energijo sunka, če pade kamenje, določa masa in hitrost kamna, pa tudi smer zadetka ter masa in položaj plezalčevega telesa. Najbolj neugoden primer je navpičen padec kamna na navpično stoječega plezalca s trdno uprto glavo (če plezalec pade, ko ga kamen zadene, je sila manjša, ublažena). Če plezalec z glavo zadene na skalo, določa energijo masa in hitrost plezalčevega padca kakor tudi smer, v kateri je plezalec zadel na skalo. Pri prostem padu vertikalno padlega kamna in pri glavi, ki se pri sunku ne umakne, znaša energija pri čemer je m masa, T teža, h višina pada in v hitrost kamna. Hitrost kamna zadrži zračni upor s ca 60 m/sec, kar odgovarja teoretični višini pada h = 200 m Energija pada sme torej znašati E = 200. T, to je pri kamnu teže 1 kp 200 kpm. Energija se pri nepremaknjeni glavi vsa prenese nanjo in se uniči lahko samo z njeno deformacijo; pri tem je vseeno, kolikšen del energije se uniči z elastično deformacijo lobanje oziroma čelade in kolikšen del s plastično deformacijo. Glava brez čelade je že močno ogrožena, če pride do udarca, ki deformira lobanjo do 1 cm. Pri 1 cm deformacije znaša sila sunka že ca 40 000 kp, kar gotovo ne zdrži nobena lobanja.
Čelada naj ščiti torej lobanjo pred zlomom s tem, da udarce razširi na vso površino in lobanjsko bazo tako, da energijo sunka sprejme in jo ublaži. Prvo nalogo opravi čelada s tem, da se ne zlomi, drugo pa opravijo navzkrižni pasovi znotraj čelade. Današnje čelade iz plastike (350 g) so lahke in težje ne pridejo v poštev. Pasovi so ponavadi iz konoplje, gotovo pa bi bili boljši iz nylona po istih načelih kakor pri plezalskih vrveh Raztegljivost nylona lahko za petkrat ublaži sunek (4000 : 20 000 kp!). Čelada naj bo torej iz trdnega nelomljivega materiala, navzkrižni pasovi pa taki, da imajo »visoko zmogljivosti raztezka.« Ker prileti kamenje tudi od strani, naj bo čelada ob robu dobro podložena. Preizkušnjo čelade je treba opraviti dinamično in po načelih UIAA za vrvi. Čelada mora vzdržati, posajena na leseno podlogo vsaj dva maksimalna udarca, ki pa sta seveda omejena glede na okoliščine, saj je čelada zaščitno sredstvo samo do določene meje, torej kvečjemu po formuli E = 4000 kp . 5 cm = 200 kpm. Ker ni mogoče spustiti kamna s težo 1 kp iz višine 200 m, naj se teža poveča (20 kp pri 10 m višine ali 100 kp pri 2 m višine). Ing. Kosmath trdi v zaključku, da sedanje čelade niso kaj prida, ker pretrdo prenašajo sunek na bazo in to povzroča njene zlome in zlome vratnih vretenc. Treba jih je opremiti z nylonskimi pasovi, od temena čelade do temena glave.
LAUSANNE, svetovno znano mesto ob Ženevskem jezeru s pogledom na Mt. blanški masiv je lani našlo med svojimi alpinisti toliko stremljivih ljudi, da je organiziralo svojo lastno ekspedicijo v Ande. Bilo jih je šest: dr. Bach, Bezinge, Apotheloz, Jaquet, Fatton in Rham. Air France jih je preko Lizbone čez noč odložila v Limi, kjer jih je direktor Bezzola oskrbel v hotelu Crillon. Naslednji dan so z DC 3 v dveh urah preleteli v Caras, kjer jih je z dvema avtomobiloma pričakal Cezar Morales Arnao, predsednik Club Andino Peruano, s katerima so po 80 km slabe ceste dosegli Huaras na višini 3060 m v dolini Rio Santa. V pomoč jim je bil Benjamin Arnao, predsednikov brat, ki je v Švici študiral glaciologijo.
V Huarasu so čisto dobro založene trgovine, vendar samo s hrano. Ker v letalo niso smeli vzeti kisikovih aparatov, so morali te kupiti v Peruju. Aparat je bil težak 50 kg in jim je pri prenosu seveda delal preglavice. Sicer pa so bili dobro opremljeni, vse po nasvetu Ditterta, Asperja in Habersaata, imena švicarskih alpinistov, ki so nam dobro znana. Prvi cilj je bila dolina Ishinca. Šli so po dolini Rio Santa, nad katero se vzdiguje strašni Huascaran. Srečavali so »Indios«, ki so s svojimi tovori na ramah hiteli na vse strani. Ustavili so se na haziendi (po- sestvu) Collon, kjer so dobili deset oslov in štiri konje. Preden so jih otovorili. so jih skoro požrli roji muh. V višini 3700 m so videli poslednje vasi, v višini 4000 se dolina zoži in je porasla z iglavcem, ki mu domačini pravijo quenua. Prenočili so v višini 4100 in poslušali med drugim tudi rjovenje pume. Ko se je zdanilo, so zagledali Tocllaraju (6030 m), ki je zelo podoben Matterhornu. V višini 4000 do 5000 m je tu 230 ledeniških jezer s 60 milij. kub. metrov vode. Za prebivalce doline Rio Santa pomenijo grozečo nevarnost, saj lahko prekljujejo in izkopljejo moreno, jo predro in poplavijo dolino. Zato jezera nadzorujejo in izkopljejo v moreni kanal, če je treba, da prestrežejo nesrečo. Punta Ishinca (5500 m), Ranrapalca (6160 m), Churup (5490 m) in Pic Uru so vrhovi okoli doline Ishince.
Ko so šli na Ishinco, so videli malo jezerce, ostanek ledeniške vode, ki je l. 1941 predrla 150 m visoko moreno in samo v Huarasu vzela življenje 5000 ljudem. Tako Ishinco kot Ranrapalco so dosegli brez hujših naporov. so se pa dobro aklimatizirali. tako da so se lahko lotili Urujev in Tocllaraju. Tudi to so zmogli, največ strahu so menda užili pred napol divjimi biki, ki se pasejo tod v višini andinističnih baz (4900 do 5200 m). Peruanska zima traja od maja do avgusta in je za vzpone izredno ugodna, stanovitno, milo, suho vreme. Aklimatizacija je potrebna, ker je dostop razmeroma kratek, iz Švice do 4900 m v Ishinci v nekaj dneh opravljen. Zato so trenirali že v Švici v Wallisu in Mt. Blancu. Gorska bolezen je napadla člana, ki se je mučil z oslom, otovorjenim s kisikovim aparatom. Osel je zbezljal in trajalo je precej časa, preden ga je »odgovorni« pomiril. Posledica napora je bila gorska bolezen, zaradi katere je moral za dva dni 1000 m niže. Nespečnost in glavobol pa je mučil vse udeležence. Hrano so imeli vedno svežo, razvajeni Švicarji so pogrešali le sir, razno suho mesnino, kekse, kar v Huarasu ni bilo dobiti. Vodo so uživali prekuhano, prav tako sadje. Zato zdravniško poročilo ekspedicije ni imelo kaj poročati o boleznih.
ŠTRAJK PRISTANIŠKIH DELAVCEV v Genovi je skoraj zmešal potne načrte ekspedicije na Pumo Ri, o čemer smo na kratko že poročali. Ueli Hlirlemann piše v tej zanimivi ekspediciji iz prvega polletja 1962 v 1. zvezku »Les Alpes« iz l. 1964 (ažurnost teh poročil redakcijam ni najvažnejša stvar, glavno je avtentičen tekst in avtor): Ko so prišli Lenser, Riitzel, Torrer in Hurlemann v Genovo, je bil štrajk na višku in njihova prtljaga je obležala na pošti. Nič ni pomagalo: ne luška kapetanija, ne švicarska agencija, ne intervencije križem kražem vsa italijanska gentilezza je utonila v vrtincu štrajka. Rešil jih je nemški konzul Enrico, ki je v podobnih primerih že večkrat posredoval, vendar brez formularjev ni šlo. Drug šok jih je pričakoval v Bombayu, kjer so morali dva tedna moledovati za nepalsko vizo. Izkazalo se je, da se je zmotila indijska birokracija. Končno so jih spustili v Indijo in na nepalski konzulat v Delhiju.
Pretrpeti so morali kljub temu še marsikaj, ko pa je steklo, so na vse neprijetnosti pozabili. Indija je hlepela, vsa izžrta od suše, po monsumu, njim pa seveda ni bilo do tega. Ekipa, ki je s »taunusom« odšla naprej, je komaj ušla lačnim kmetom, ki so jo pričakovali ponoči z bambusovimi palicami in kamenjem. Pritisk na plin jih je rešil, od naslednje vasi pa jih je do Raxaoula spremljala policija. Avtor pravi: »To je bilo vse, kar je oblast ukrenila.« Iz Raxaoula so z avtom potovali do Kathmanduja še dva dni. Tu so jih prijazno sprejeli Švicarji, ki stalno žive v Nepalu. Jean Jacques Roussi, sirarski strokovnjak, jim je v nekaj dneh zbral 57 kulijev, s katerimi so nastopili 20 dnevni marš v notranjost Himalaje. Vseh dvajset dni so živeli ob istem menuju, za katerega je skrbel Nima Dorje: zjutraj mleko z rižem, opoldne kuhana jajca, zvečer rižota in sem in tja kokoš, ki jo je pokosila starost. Evropska preskrba se je začela šele na baznem taborišču. Po enem tednu so prišli v Jiri, kjer je Švica zgradila vzorno farmo in bolnišnico. Ekspedicija je pridobila štiri velike hlebce sira in se z njimi in z vsem ostalim pratežem potila čez hrib in dol do 800 nadm. v. na 2200 m spet na 800 in še gor na 2000 m. Prišli so v Dudh-Kosi, dolino reke, ki izvira še za sedem dni marša više v straneh himalajskih vrhov. Nemci so jo krstili za »mlečno reko«. Ob njej so prišli v Namče Bazar, vasico, ki jo iz himalaistične literature danes pozna že skoraj ves svet. Policijska postaja jih je povabila na čaj, kuliji iz Kathmanduja pa so se vrnili in treba je bilo izbrati nove.
V Namče Bazar-ju je tudi zadnja priložnost za nakup hrane. Tu so opravili tudi nekaj obveznih obiskov in bili povsod pogoščeni s čangom in rakšijem, pa tudi s posušenim mesom jaka, slanim čajem in krompirjem. V treh dneh so z vseh strani prišli novi kuliji, ki jih je zbral sirdar šerp. Skoro vsi so bili v bližnjem ali daljnem sorodstvu z najetimi šerpami. Naslednji cilj je bil samostan Tjangboče. Vse naokoli gore: Nuptse, Lotse, Ama Dablam. Kangtega in roj šesttisočakov brez imena, vsaj šerpe pravijo, da do 6000 m gore nimajo imen. V samostanu je 50 lam, ki jih vodi »nadlama«. Menihi so opravili obrede za srečen potek ekspedicije in jim pri tem ponudili slan čaj z žarkim maslom. Iz vljudnosti so ga seveda popili, saj jim je bilo servirano v cerkvi, toda škodovalo jim je vseeno: vsem je šlo na bruhanje, k sreči pa vreme ni odvisno od Buddhe in zato se njegove zamere niso bali. Naslednji dan so gledali že v obraz Pumo Ri. »hčerine gore« in se utaborili za dva meseca v bazi na 5300 m. Nekaj dni jih je stiskala gorska bolezen, redki zrak jih je mučil, da so se kakor hromi potikali okoli šotorov. Hurlemann je moral po štirih dneh za 1000 m niže, da se adaptira. Vrnil se je po treh dneh. Nato so začeli goro ogledovati: SZ greben se je izkazal kot neprehoden, prav tako JZ. zato so se odločili za jugovzhodno stran. Ni bila lahka, vendar edini prehod. 200 m stene so morali premagati z vrvjo in klini. Vodja baze Urkien, sirdar, ki se je rad naredil bolnega, je odšel v Namče po sveže jakovo meso, krompir, sladkor, čaj in petrolej, za v steno sta bila sposobna samo Nima Dorje in Nima Tenzing. V enem dnevu ji niso bili kos, potreben je bil bivak v steni. Naslednji dan so preplezali tudi ključno mesto, 30 m visoko, navpično, zelo krušljivo poč. Bivak v steni je bil težak, komaj so si priborili prostor za najmanjši šotor, potreben za navezo dveh, ki sta prodirala naprej. Plezalski del vzpona so šerpe z lahkoto zmagovali in to celo prečnico, ki nič ne zaostaja za »prečnico bogov« v Eigerju. Sploh je v tej steni več mest, ki so izredno podobna onim v Eigerju in zato so jih imenovali kar po domači gori: Pajek, drugo snežišče, rampa itd. Gora pa jim je pripravila še drugo presenečenje. Pričakovali so. da po 200 metrski steni greben ne bo težak. Bil pa je tako divji in tako raztrgan, poln opasti, odlomov in stebrov, da mu niso bili kos. Položaj ni bil rožnat. Monsum je bil blizu, hrane v bazi malo. Večina je bila za umik, le Hürlemann in Rütgel sta bila za nadaljevanje vzpona, vendar za pravi juriš brez taborov in aprovizacije. Vsak po 20 kg na hrbet, bivak šotor, plezalske potrebščine in brez oddiha na divji 1000 visoki greben Pumorija, ki jima je branil prehod z vsemi kalibri strme in surove grebenske plezarije, polno presenečenj. Bila sta potrebna dva bivaka, da sta si stisnila roke vpričo silnega razgleda na vrhu Pumo Ri.
