Slovenec, 25. avgust 1915
Dne 19. avgusta 1915.
Približal se je prelepi Marijin praznik Veliki Šmaren. Marijo Vnebovzeto praznuje tolminska župnija slovesno kot svojo patrono. Navadno je bila ta dan zbrana vsa fara in farani so z vseh strani prišli v Tolmin k slovesni sv. maši in procesiji. Toda letos je bilo drugače. Ta dan si je sovražnik izbral za svoje operacije proti našim vrlim četam, ki so mu povzročile že toliko gorja. Že petek in soboto je bilo strašno grmenje topov, šviganje šrapnelov, bobnenje granat. Od raznih strani je hotel sovražnik prodreti, koncentriral ogenj na naše postojanke, toda zastonj. Naši so mu dobro odgovarjali.
V nedeljo je bil krasen dan, solnce je lepo sijalo, nebo čisto kot kristal — toda manjkalo je zvonjenja in slovesnega pritrkavanja za Marijin praznik. Bobnenja, grmenja topov, šviganja šrapnelov in streljanja iz strojnih in ročnik pušk pa ni manjkalo cel dan niti za trenutek.
Pri prvi sv. maši je bilo krog sto ljudi, druga sv. maša, navadno slovesna, je bila le tiha, ker zaradi nevarnosti niso mogli verniki v cerkev. Par pevcev , dva častnika, šest vojakov in 10 vernikov je zastopalo celo duhovnijo.
Sovražnik sili čez Sočo, krogle sovražnikov frče okoli hiše. Radoveden gre gosp. kaplan gledati ter hoče bliže opazovati — toda hitro se mora vrniti, ker mu okoli glave švigajo krogle. Vrni se in ne bodi radoveden — ena sama krogla ti zadostuje in ponesemo te!
Ker je prišle ob 5. uri popoldne v cerkev okoli 20 ljudi, smo imeli preprost blagoslov ter smo goreče prosili Boga, da nas varuje. Streljanje, pokanje in šviganje je trajalo celo noč.
16. in 17. avgusta narodno romanje na Brezje k Mariji Pomagaj! Goriška ne bo mogla biti zastopana po poslancih S. L. S. — Kranjski, Štajerski, Koroški pridejo gotovo — pojdi še ti, da rešiš čast Goriške.
Dobri vojaki mi dajo na razpolago voz do Sv. Lucije in hajd na rajžo. V železniškem vozu se mi pridružijo štirje tridentinci.
»Da dove Signori?«
»Da Trentino!«
»Dunque dalle provincie irredente, anehe Voi irredentisti?«
»Ma no noi siamo Austriaci — e non vogliamo saper nulla dalla maledetta Italia!«
Na Bledu se ustavim; obiščem Andrejuta iz Volč ter grem v Gorje h prijatelju poslancu Piberju.
Popoldne se odpeljeva skozi Bled na Brezje. Med potjo dohitiva neštevilno vernikov, ki romajo k Mariji Pomagaj. — Slovesnost veličastna in resna!
Torek popoldne se vrnem z g. Piberjem na Bled, da pridem še do polnoči h Sv. Luciji, ker v sredo, na cesarjev rojstni dan, je slovesna sv. maša ob 10. uri.
Na postaji pri Sv. Lucij me pozdravi državni poslanec gospod dr. Benk … V družbi svojega nečak grem dalje proti Sv. Luciji. Na eni stani vse mirno; — g. župnik Fabjan spavaj in počivaj mirno, to ti želi vsak, ko vstrajaš že tri mesece vkljub nevarnosti v tem ogroženem kraju — na drugi strani prasketanje strojnih in ročnih pušk. Grem dalje v temi in tišini — srečam več tovorov in tudi veliki kolos, osem konj vpreženih — pridem do straž, ki mi nastavijo nabito puško in nasajen bajonet na prsi — Passirschein — dalje proti domu.
Zagledam Tolmin. Pri mostu zopet dve straži nabito puško na prsi — Passierschein — zopet dvakrat straža z nabito miško, proti cerkvi. — ob 2. uri ponoči pridem domu, spoten, spehan in truden, da padem kar na naslonjač.
Uležem se v posteljo, a zaspati ni mogoče , ker je hudo streljanje.
Okoli 5. ure zjutraj preneha streljanje. Vržem se zopet na posteljo ter zaspim. Ko se zbudim je bilo solnce že visoko.
Ob 10. uri sv. maša. Še nikdar nisem tako srčno molil. Na misel mi je prišlo plemenito mirovno delovanje presvitlega cesarja, dragocenosti mirnega časa, grozovitost vojske. Iz dna srca smo molili za presvitlega cesarja, za vojake, za zmago; dasi je prišlo k sv. maši le par ljudi, a smo vendar goreče molili in iz dna srca zapeli cesarsko pesem.
Po sv. maši smo šli zopet posamezno iz cerkve ob gromovitem pozdravu topov in šrapnelov.