Slovenec, 24. avgust 1915
(Izvirno poročilo »Slovencu«.)
Ob gornji Soči, 22. avgusta 1915
Bitka pod Krnom, tudi bitka pri Sv. Luciji —Tolminu bo v zgodovini imenovana gigantski boj, ki se od 14. t. m. dalje bije na odseku fronte, ki sega od Krna doli preko Tolmina in višin zahodno od Sv. Lucije do Avč. Na Mrzli vrh severovzhodno od Tolmina ter v višini Sv. Marija in Kozmarice na desnem bregu Soče ob Sv. Luciji je sovražnik koncentriral svoj topniški ogenj in naskoke kakor so nekateri ujetniki zatrjevali, verolomni kralj in gostobesedni Cadorna v Cividale pričakujeta izida tega boja, ki bo menda v kratkem dosegel vrhunec, sodeč po intenzivnosti topovskega boja.
Že dalj časa pripravljeni napad se je začel z vso silo 14. t. m. ob jutranji zori, ko je sovražnik otvoril silovit topovski ogenj na gori navedene višine; temu je še isti dan sledil z velikimi masami podvzet naskok na tolminsko obmostje, ki se je razbil ob naših pozicijah. Dne 15. t. m. dopoldne je sledil brez – uspešni naskok na obmostje pri Sv. Luciji. Po močnem obdelovanju s sovražno artilerijo, ki tudi ni prizanašala zaledju naših postojank, je sovražnik 17. t. m. ponovil svoj naskok na višine pred Sv. Lucijo s podvojenimi silami in bil znova odbit z ogromnimi izgubami. Sovražniku se ne more odrekati volje do zmage, kajti za vztrajno vehemenco se je spenjala sovražna pehota po hribih, ki tvorijo obmostje Sv. Lucije; pa v ognju naših neprekosljivih čet je napadalec bil opetovano vržen nazaj.
Na 18. t. m. nas je zjutraj pozdravil sovražnik z topniškim ognjem; sovražna artilerija je bruhala iz vseh kalibrov na naše neomajne pozicije in njih zaledje, zlasti na sovražne komunikacije. Naše postojanke so bile obsipavane s tisočernimi granatami in šrapneli, pa naši junaki vztrajajo v tem peklenskem ognju, nestrpno pričakujoč napada; sledeči pehotni naskoki so se zopet razbili kakor popoldne na višine pred Sv. Lucijo, tako tudi zvečer oni na Mrzli vrh. Sovražnik je pripeljal sveže čete v te boje in za vsako ceno hotel osvojiti saj eno naših pozicij, da bi primerno proslavil godovni dan svoje kraljice Helene; toda na stotine žrtev je bilo zaman.
Dne 19. avgusta je sovražni artilerijski ogenj nekoliko ponehal; kljub temu pa je sovražnik nenadoma proti večeru podvzel več predrzno zasnovanih napadov na Kozmarice in druge višine — brez uspeha.
Nato je 20. t. m. popoldne naperil še hujši topovski ogenj na celo našo fronto; deževalo je granat in šrapnelov, tako da so bili hribovi pogostoma zaviti v meglo iz izstrelkov; naša vrla artilerija je vedno krepkejše odgovarjala in sovražniku prizadejala znatne izgube. Obojestranski topovski ogenj se je od ure do ure stopnjeval in razvil v veličastni dvoboj. Med pokanje poljskih topov in grmenje havbic se vmešava zamolklo vršanje težkih možnarjev, proti večeru se tem akordom pridružijo še čarobne svetilne granate, rakete in žarometi, vmes pa žvižganje izstrelkov; v ta grozni boj moderne tehnike poseže še narava z bliskom in gromom. Vse skupaj se zlije v mozeg pretresujočo pesem — smrti. Z grozoto obračamo svoje oči v pozicije naše pehote pred nami in na bližnje vrhove, kjer je nameščena naša artilerija. Sovražna artilerija je tako močna, da ne le išče našo artilerijo, ampak vzame na piko tudi naše utrjene postojanke, skušajoč jih razdreti ter tla pripraviti za naskok.
Kakor bi odrezal preneha ta godba; že se začujejo posamezni puškini streli, nato cele salve, ropot strojnih pušk; srce nam zastaja, gledajoč v smer pehotnega ognja, ne meneč se za posamezne sovražne krogle, ki prižvižgajo čez hrib. Ali bo naša infanterija še v stanu zadržati sovražni naval? Pol ure, celo uro traja borba za hribom; ogenj ponehava, umira. Sovražnik je zopet vržen nazaj kot vedno, malokdaj po srditem boju mož proti možu, ker se navadno umakne že pred našim pehotnim ognjem, gotovo pa pred našimi ročnimi granatami in minami.
Ti pretresljivi prizori so se ponavljali 20. in 21. avgusta; naše junaške čete, sestavljene iz vseh narodnosti monarhije, prenesejo najhujši artilerijski ogenj, potrpežljivo v kritjih čakajo na sovražni naskok. Ob sili njih odpora se zlomi vsak naskok; vsaka ped naše slovenske zemlje stane sovražnika potoke krvi.
Z žarečim obrazom pripovedujejo naši junaki o svojih činih, kako so »pucali«, sekali, bodli, grizli, tepli, metali verolomnega sovraga; dovolj pa je tudi prič revščine in gorja, povzročenega po teh krvavih bojih — je pač vojska!
Do danes, nedelje, 22. t. m. smo se nekako skrbno ozirali proti zapadu in severu na torišče bitke ob gorenji Soči. Kajti premoč sovražne artilerije in pehote, saj po številu, je znano dejstvo; končno v boju vendar odloči premoč, razen če je oprta le na število, ne pa tudi na kakovost. Današnji dan nas navdaja z nado in popolnim prepričanjem, da iz tega boja izidemo kot zmagovalci. Naše to junaštvo se je ojačilo na ogroženih točkah in je s priznano preciznostjo sovražne artiljerijske postojanke vzelo na muho. Razvil se je živahen artilerijski dvoboj največjih kalibrov, ki se je popoldne stopnjeval do superlativa. Kanonada dne 20. in 21. t. m. je bila prava igrača nasproti temu rjovenju, ječanju, grmenju in pokanju. V ozračju nad nami se bije ta boj titanov; kadar so mitični bogovi imeli svoje boje, tedaj ni bilo takega treskanja in bučanja, kakor ga povzroča novodobna artilerija; pok na pok, pogosto se skozi minute ne more ločiti strela od strela. Kako z veseljem se ozirajo naši vojaki v smer pozicij naše artilerije; to je pravi balzam za junake v vojni črti, ta grom za nje rešilni angelski glasovi. Še ni konec tega boja; še bodo vroči dnevi!
Toda junaki na tem odseku južnozapadne fronte ne bodo zaostali za svojimi tovariši ob dolenji Soči. S pogumom in najboljšim upanjem vse navdaja zavest harmoničnega sodelovanja vseh naših čet, uspešni potek dosedanjih bojnih dni in pa — en pogled v mirno samozavestno lice podpolkovnika generalnega štaba na tem odseku. Bitka pod Krnom je za Italijane izgubljena, grobišče sovražnikovih upov in njegovih sinov se širi in širi.
