Polet, 09. januar 2003
Slovenska himalajska odprava je jeseni razdevičila nedosegljivo. Padel je Peak 41, zakleta gora
Z Urošem priplezava po prhkem snegu do Matica in loviva sapo.
“Gremo naprej ali kaj,” bolj reče kot vpraša Matic, čeprav je po vsem tem matranju možnost sestopa še kako mikavna.
“Ne vem, ampak tole je vse skupaj čisto sranje. Že cel dan samo nekaj rijemo po temle snegu.”
“In teh 500 višinskih metrov plezamo več kot osem ur. Razmere so ogabne.”
“Ja, kaj? A gremo naprej?” še enkrat vpraša Matic.
“Kaj pa vem. Če smo prišli že do sem… Zadnji raztežaj smo plezali skoraj eno uro.”
“Ma klinc, tako kot bomo vsakega naslednjega,” pravi Matic in začne plezati nov raztežaj.
Pasiv
Po opravljeni aklimatizaciji na Mera peaku je bilo vreme še vedno odlično in potiho smo se že videli, kako “bomo mi tole en, dva, tri, sprašili” ter po desetih dneh šli že kar domov. Toda narava ima zmeraj prav in nemudoma se je od nekod pripeljalo slabo vreme in tako smo cel teden ždeli v baznem taboru. Aleš in Boštjan sta še uspela poskusiti z vzponom, našla prehod na plato pod zahodno steno, in preplezala 150 metrov stene, potem pa sta morala v poslabšanju vremena hitro sestopiti v bazo. Sledilo je desetdnevno obdobje nestabilnega vremena in počivanja, taroka, hreščanja muzike iz zvočnikov v jedilnici in branja knjig ter mrzlih nog pri večernem kvartopirstvu. Nato se je vreme izboljšalo in že skoraj pozabljena “šajba” je zahtevala takojšnji premik proti steni Peaka 41.
Aktiv
Ko smo 15. oktobra ob treh zjutraj vstopili v steno in nas je nad prvim strmejšim skokom pozdravil globok in nepredelan sneg, ki smo ga nato v velikih količinah našli povsod, kjer smo plezali, mi je počasi postajalo jasno, zakaj nobena od štirih odprav, ki so do sedaj poskušale priplezati na Peak 41, ni uspela. Res je sicer, da dvema odpravama ni uspelo priti niti na veliki ledeni plato pod zahodno steno, ostali pa sta v svojih poročilih pisali o slabih razmerah. Zahodna stena je namreč najprimernejša za prvi pristop na Peak 41. Je sicer precej strma, toda najvarnejša izmed vseh, ki jih Peak 41 ponuja. Predvsem nima ledenih odlomov in je zato objektivno varnejša kot ostale, čeprav tudi v njej lahko dobiš po glavi. Dobesedno to se je lanskega leta zgodilo finski navezi, ko je padajoči kamen enega člana zadel v glavo. Na srečo je poškodovanec dobil le lažji pretres možganov. Toda danes je stena mirna in nič kaj dosti ne frči okrog naših glav. Tudi zaradi nizke temperature. Tam okoli 20 stopinj pod ničlo kaže že ves dan in prav velike toplote ni niti zdaj, ko se je sonce prekobalilo na našo stran grebena in posijalo na nas.
Danes vreme odlično drži. Cel dan in vse do večera. Sonce je že davno štrbunknilo za zahodnih del Himalaje in ob vedno močnejšem vetru je pritisnil še večji mraz. Z Urošem sva spet skupaj na stojišču in zebe naju kot psa. Matic se kobaca nekje nad nama in po sipkem, globokem in strmem snegu napreduje zelo počasi. Naenkrat se mi zazdi, da je Uroš za trenutek zadremal (ali pa sem sam), toda takoj nato se spet začne tresti od mraza, kar nehote v izdatni meri počnem tudi sam. Ozrem se proti dolini in opazim majhno lučko, razsvetljeno jedilnico v našem baznem taboru. “No, in zdajle tam dol prav uživajo in se mastijo s toplo, večerjo, čajem in mogoče še piškoti. Kurc…”, si mislim, obrnem glavo in se tresem naprej. Nikoli me še ni zeblo tako kot zdaj in do konca plezarije nočem več pogledati na tople bazne šotore tam daleč spodaj.
Skladnja
Končno. Po 19. urah priplezamo na rob stene. Ura je deset zvečer. Smo na višini 6500 metrov in nekako bo treba prebivakirati ledeno mrzlo in vetrovno noč. Na drugi strani grebena in si v zavetrju skopljemo poličko, se oblečemo v vse, kar imamo s seboj in zlezemo v spalne vreče. Čeprav smo dehidrirani, nimamo več energije za kuhanje. Nekaj časa se še tresemo in končno zaspimo z 2000 metri vzhodne stene pod sabo.
Toda zjutraj nas na bivaku zbudi sonce, ki nam posveti naravnost v obraz. Razkošje. Začnemo se vzpenjati proti vrhu in ponovi se zgodba prejšnjega dne – sneg je spet popolnoma nepredelan in večkrat se ugrezamo čez kolena, piha pa tako ali tako kar naprej. Varujemo se ne, ker se v takšnih razmerah varovati niti ne da in eden za drugim rinemo po strmem snegu nad 1000-metrsko zahodno steno, ki smo jo včeraj preplezali. Tudi današnja plezarija je pošteno strma in če pogledamo med nogami navzdol, vidimo pod seboj vso steno in plato pod njo, kjer bi se ustavili, če bi se od tukaj s skupaj s snegom “odpeljali” navzdol. In do tega ne manjka prav veliko. Matic, ki pleza prvi in pride do strmega sneženega raza in bi ga moral dobesedno prekopati, a se ustavi in pogleda nazaj. Veter je tudi danes močan, zato niti ne tulimo, saj se tako ali tako ne bi slišali. Gleda mene in Uroša, jaz gledam Uroša in njega. Vsi se gledamo, in ni nam jasno, kako to, da še nismo šli s plazom navzdol. Nato se Matic nekako prekobali okrog roba in gremo naprej. Naenkrat se snežni greben le nekoliko položi in vrh je pred nami. Matic me spusti naprej. “Ajde stari, pejd ti ta pr’u”. Najprej mi je malo nerodno, potem pa le naredim še tistih nekaj korakov in se ustavim. Počakam še oba kompanjona in prvi stojimo na vrhu Peaka 41. Pa ni kaj dosti časa za uživanje v razgledu, počivanje malicanje in druga podobna prijetna gorniška opravila. Do vrha smo danes potrebovali uro in pol, in v tem času se mi je v roke trikrat zanohtalo. Tudi Uroš in Matic se nista počutila kaj dosti topleje, zato hitro poslikamo sebe na vrhu, naredimo nekaj posnetkov okoliških hribov in preden zamenjam film, oba že začneta sestopati. Malo se še razgledam naokoli in začnem sestopati še sam.
Ko smo tistega jutra plezali proti vrhu, so nas iz baznega tabora opazovali z daljnogledom. To smo pogruntali, ko smo z vrha poklicali v bazo in se je iz toki-vokija namesto “Baza tukaj, sprejem” oglasilo kar “Bravo, fantje, čestitamo!”. V baznem taboru sta bili takrat Anja in Ela, zdravnica in medicinska sestra – torej naša popolna medicinska oskrba – iz bližnjega naselja lodgoev pa se je ponoči vrnil tudi Majla, naš kuhar. Tam so z domačini stavili o našem uspehu. Domačini, ki so bili v zadnjih štirih letih priča neuspešnim poskusom osvojitve Peaka 41 so bili mnenja, da nam ne bo uspelo, Majla pa je trdil ravno nasprotno. Zato je takoj, ko nas je videl na vrhu, odšel do bližnjih lodgeov in pobral stavo in jo takoj uspešno zapil. Za kakšne vsote denarja je šlo, nam tudi kasneje ni uspelo izvedeti, po pričevanju obeh zdravnic pa je kosilo in večerjo skuhal kuharski pomočnik, sam kuhar pa naj bi pod vplivom zapite stave privijugal v tabor šele pozno ponoči.
Dva dni kasneje smo sedeli v baznem taboru. Vreme je bilo lepo in delali nismo nič pametnega. Po takšnem vzponu bi se nam moralo prav sladko fučkati za vse skupaj, ampak napetost še ni minila. Prav tisti dan so bili v isti steni še Matej, Aleš in Boštjan, druga polovica odprave. Vreme jim je služilo vse in do grebena, kjer smo mi bivakirali, so potegnili svojo, povsem samostojno smer. Potem pa se je v petih minutah vreme poslabšalo do konca in vihar s sneženjem je zajel tako goro kot bazni tabor in ni jim preostalo drugega kot da čimprej sestopijo. Čeprav so jim prav prišla naša sidrišča za spuste, da so se tako lahko hitro spuščali po steni, pa so jim grozili plazovi, ki so se zaradi strmine stene nenehno prožili sami od sebe. Naslednji dan smo opazili tri pike, kako so se s platoja počasi spuščale po snežnem žlebu. Z Maticom sva jim šla naproti in sva se potiho ustavila samo malo pod njimi. Vsi izmozgani naju sploh niso opazili.
“Kaj je zdaj, pobi jagri, a?” Čestitke.
“Nič, fajn je … Malo smo najebali … A imata s seboj kaj za pit?”
In takrat sem videl, kako zmahani smo morali izgledati tudi mi z Maticom in Urošem pred dvema dnevoma po vrnitvi s hriba. Da jih razbremeniva težkih bremen, sva jim vzela precejšen del opreme in jo stlačila v svoje nahrbtnike. “Nekaj mi ni jasno,” je potem rekel Matej. “Prej smo nosili tri velike in težke nahrbtnike, zdaj pa je iz te krame nastalo pet velikih in težkih nahrbtnikov.” Nesposobni popolnoma dojeti in razložiti to kruto ugotovitev, smo počasi odhlačali v bazo na sveže skuhan krompir z jakovim sirom.
S Peakom 41 (6654 m) je bila nekaj časa prava zmešnjava. Ko so Nepalci pred leti sestavljali seznam t.i. trekinških vrhov, so vanj uvrstili tudi bližnji Mera Peak, ki pa so mu pomotoma pripisali koordinate ter višino Peaka 41. Kar nekaj dolgih let sta bila torej Mera Peak in Peak 41 – vsaj na papirju – ista gora. Zato so vse odprave, ki so pred nami poskušale na Peaku 41, lahko odšle nanj s plačilom taks za trekinški vrh, ki so precej nižje siceršnjih. Pa so lani gospodje nepalski uradniki uvideli svojo napako, jo popravili in Peak 41 uvrstili med “novo odprte vrhove”, s seveda neprimerljivo večjimi stroški kot prej. Tako smo lahko zbirali še naslednjih nekaj tisoč dolarjev…
V odpravi na Peak 41 so sodelovali: Matic Jošt (vodja), dr. Anja Jazbec (zdravnica), Ela Aristovnik (viš. med. sestra), Uroš Samec, Matej Kovačič, Boštjan Jezovšek, Aleš Kovač in Urban Golob.
Uspeli smo preplezati dve novi smeri v zahodni steni Peaka 41 (6654 m) in kot prvi alpinisti tudi osvojiti njegov vrh, kar so pred nami neuspešno poskušale že štiri odprave.
Besedilo in fotografije Urban Golob
