NeDelo, 12. januar 2003
Andreja Belavič Benedik je prva Slovenka z mednarodno licenco za gorsko vodništvo in druga slovenska gorska vodnica – Leta 1965 je izpit opravila Barbka Lipovšek Ščetinin
Med osemintrideset slovenskih gorskih vodnikov z mednarodno licenco je 13. aprila stopila prva ženska. Z opravljenim zadnjim delom petdnevnega strokovnega izpita, sestavljenega iz vodenja v skali, v ledu in snegu (plezanje zaledenelih slapov in grap) ter turnega smučanja, je v italijanski Glinščici po triletnem šolanju končni izpit opravila 37-letna Ljubljančanka Andreja Belavič Benedik.
Zgodovina slovenskega gorskega vodništva praktično ne omenja žensk. Do druge svetovne vojne je v gore vodila Mira Debelak-Deržaj. Izpit za gorsko vodnico pa je leta 1965 opravila Barbka Lipovšek Ščetinin. Medtem ko smo Slovenci v zadnjem obdobju dobili 75 moških gorskih vodnikov, pa je minilo kar 38 let, da smo dobili drugo žensko gorsko vodnico. In prvo, ki lahko lahko vodi kogarkoli kamorkoli v svetovna gorovja.
Z alpinizmom se je Andreja srečala relativno pozno. “Vedno me je privlačilo rožljanje alpinistične opreme v steni.” Stara je bila 26 let. Prvi zasluženi denar je porabila za alpinistično šolo in opremo, ki ni poceni. “Dekleta smo imele prednost. Fantje so nas vedno vabili s seboj.” Andreja se spominja svojih začetkov pri alpinističnem odseku Matica. Danes, zanimivo, v alpinističnih šolah prevladujejo predstavnice nežnejšega spola. Res pa je, da se redke razvijejo v samostojne alpinistke.
Po dveh letih je opravila izpit za alpinistko, še dve leti sta minili, da je postala alpinistični inštruktor. Od leta 1997 do 2001 je vodila alpinistično šolo v AO Matica. Zagledanost v alpinizem ji je kratila ves prosti čas, čas študija na fakulteti za elektrotehniko se je daljšal. Že na alpinistični šoli je spoznala soplezalca Petra, zdajšnjega moža. Skupaj odkrivata stene in brezpotja, plezata ledene slapove in uživata v smuki po zasneženih pobočjih. “Rada delam z ljudmi. Jih učim in vodim.” Vpisala se je med planinske vodnike. Opravila je vse potrebne izpite in pogoje, ostal je le še izpit kategorije “č” – za vodenje v skali. Ker ga med planinskimi vodniki v Sloveniji ni možno opraviti, se je odločila, da pristopi k šolanju za gorskega vodnika pri Združenju gorskih vodnikov Slovenije.
Usposabljanja za gorske vodnike se lahko udeležijo alpinisti z določenimi izkušnjami, če uspešno opravijo sprejemni izpit. “Precej zahtevajo. V gojzarjih moraš preplezati V. težavnostno stopnjo, v plezalnikih VI+.” V treh letih je nato Andreja skupaj z devetimi alpinisti v 80 dneh opravila tečaje teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, v snegu in ledu ter turnega smučanja v visokogorju. Po enoletnem pripravništvu in po zaključnem vodniškem izpitu šele dobiš naziv gorski vodnik in potrjeno izkaznico – tako slovensko kot mednarodno. Andreja je gorska vodnica-pripravnica postala februarja lani. Sledil je še zadnji korak – petdnevni izpit za pridobitev mednarodne licence. Prvi dan je Andreja vodila turni smuk z Rodice, drugi dan so plezali slapove pod Prisojnikom, tretji dan je vodila v Hudičevem žlebu. Zadnji del izpita je zaradi novozapadlega snega potekal v stenah Ospa in Glinščice v Italiji, kjer so morali demonstrirati vodenje na zavarovanih poteh, grebenu in plezanje v smeri z več raztežaji. Andrejo je štiriletno šolanje stalo okoli 3000 evrov.
“Rada bi pustila službo in se preživljala z vodništvom.” Kar je v Sloveniji silno težko. “Naši hribi so preveč dostopni. In ljudje si veliko upajo.” V Centralnih Alpah, na primer, ima večina hribolazcev vodnike. V Sloveniji pa minimalni delež treh milijonov ljudi, ki obiščejo Slovenske gore. “Preveč smo socialni. Gorsko reševanje je v Sloveniji še vedno brezplačno, kar je tudi razlog, da so ljudje v gorah bolj svojeglavi. Nekoč me je nekdo poklical po telefonu in spraševal, koliko stane tura po brezpotju, katero sva s Petrom vodila konec tedna. Ko sem mu povedala, je začel stokati in rekel, če bi lahko on in še njegov prijatelj hodila tako kakšnih 20 metrov za nami. Lasje so mi šli pokonci in komaj sem se zadržala, da mu nisem povedala nekaj krepkih. In kaj če bi se mu kaj zgodilo – kriva bi bila seveda jaz, ker sem bila takrat tam!? Nad cenami se namreč mnogi zdrznejo. Ampak računica pokaže, da bi gorski vodnik za solidno plačo moral voditi praktično vsak dan.
In kako se v tem poklicu vidi ženska? “Vodenje je fizično naporno. Če nisi aktiven ves prosti čas, je bolje, da odnehaš. Vodenje na kratki vrvi, na primer, zahteva veliko moči. Predstavljajte si, da vodim 80 kilogramskega moškega in ga, če zdrsne, moram zadržati.” Na srečo, pravi, se ji kaj takega še ni primerilo. In če se med vodenjem zgodi nesreča? “Gorski vodniki smo zavarovani proti tretji osebi. Res pa je, da po morebitni nesreči ugotavljajo krivdo. Če je bila napaka tvoja, na primer, da gosta na nevarnih delih nisi varoval, si kriv.”
Nekoč je bilo gorsko vodništvo za ženske še težji posel. V pravilih je bilo namreč zapisano, da mora vodnik nositi tudi gostovo opremo. Danes nosi vsak svoj nahrbtnik. Andreja opozarja, kako je pomembno, da pred željeno turo vodniki preverijo gostovo pripravljenost in izkušenost. “Nosimo jih pa ne gor!” Glavna naloga vodnikov je, da poskrbijo za varnost klienta, zato mu, če je izbral pretežko turo, ponudijo alternativo. Ali pa jim “predpišejo” dve, tri skupne priprave.
Andrejin dosežek odmeva ob 110-letnici organiziranega planinstva v Sloveniji in 10-letnici od ustanovitve Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Pred leti se je na Andrejino pot podala Jasna Bratanič, a je svojo pot končala pod plazom v severni steni Mojstrovke, v navezi z legendarnim Himalajcem Stanetom Belakom – Šraufom. Na obzorju pa je že nova zvezda slovenskega alpinizma – Tina Di Batista.
Kako do gorskih vodnikov?
V Sloveniji imamo okoli sedemdeset gorskih in prek 1100 planinskih vodnikov. Prvi vodniško službo opravljajo profesionalno kot svoj edini poklic ali kot občasno dejavnost, vodijo pa predvsem individualne planince in manjše skupine, drugi pa delajo prostovoljno, brezplačno in prek planinskih društev vodijo večje skupine. Seznam gorskih vodnikov dobite v posebnih knjižicah, ki so na voljo v planinskih društvih in kočah, razpisane ture s planinskimi vodniki pa razpisujejo planinska društva. Dosegljivi so na sedežu Planinske zveze Slovenije v Ljubljani. Gorski vodniki pa urejajo tudi svojo spletno stran www.zdruzenje-gvs.si, kjer bodo na voljo tudi imena in telefonske številke gorskih vodnikov.
Zakaj v gore z vodnikom?
Si na turo ne upate sami, saj smeri bodisi ne poznate bodisi zanjo nimate primernih izkušenj? Gorski vodnik bo poskrbel za varen vzpon in sestop z gore. Svetoval vam bo čas vzpona in primerno opremo. Morda bi se radi preskusili tudi na težjih turah kot doslej, pa ne najdete primernega spremljevalca. Ali pa poznate le domače gore, mikajo pa vas tudi tuje. Če ne želite na ture v velikih skupinah, sami ali s prijatelji pa se ne čutite dovolj sposobne ? najemite gorskega vodnika. Ta lahko pospremi tudi vašega poslovnega partnerja, ki bi mu radi pokazali naše gore in mu pri tem želite zagotoviti čimvečjo varnost. Gorski vodniki poznajo tudi najbolj skrite kotičke gora, kjer tudi sredi poletne vročice ni gneče.
Kakšne so cene vzponov?
Tarifa za enodnevni najem vodnika za lažje ture, ki trajajo skupaj najmanj pet ur dnevno, je 24.000 tolarjev (cena na osebo pada s številom vodenih – 13.200 tolarjev za dva, po 9.600 na osebo za tri vodene, po 7.800 tolarjev za štiri, 6.800 tolarjev za pet…). Če je čas najema krajši od pet ur, se obračuna urna tarifa, ki znaša 4.800 tolarjev. Tarifa ne vključuje stroškov vodnika za prehrano in prenočišče v planinskih kočah ter prevoza med turo in na poti do izhodišča in nazaj, ki jih mora za vodnika poravnati vodeni. Za lažjo turo, ki traja dan in pol (na Triglav, Škrlatico, Kočno, Vogel …) vodniki zaračunajo 38.400 tolarjev, za dvodnevne pa 48.000 tolarjev. Cene za plezalne vzpone so odvisne od težavnostne stopnje smeri in trajanja, gibljejo pa se med 30.000 in 70.000 tolarji. Slovenci najemajo vodnike predvsem za vodenja v tuja gorstva. Cene so sledeče: Grossglockner (dva dni) – 48.000 tolarjev (po 26.400 tolarjev za dva, 19.200 tolarjev za tri vodene, po 15.600 tolarjev za štiri vodene), Grossvenediger (dan in pol) – 38.400 tolarjev, Mont Blanc (štiri dni) – 77.300 tolarjev, Matterhorn (štiri dni) – 106.000 tolarjev. Cene na osebo so nižje pri večjih skupinah ljudi.
Maja Roš
