Večer, 05. avgust 1976
I. mariborska alpinistična odprava Kavkaz 76 (2)
Pettisočaka Dyhtau in Mižirgi
Odločili smo se torej za naslednji vzpon, ki smo ga prav tako uspešno končali. Po strmem snežnem kuloarju smo v sončnem, toda izredno vetrovnem vremenu dosegli greben Bašha-Auza in nato 4450 m visoki vrh ter še isti dan sestopili do avstrijskega bivaka. Dan zatem smo bili zopet v taboru in si sušili premočeno opremo. Franček se je ves čas ukvarjal s fotografijo, poleg tega pa do konca odprave zbral več kot 60 vzorcev rastlin izredno bogate in razgibane kavkaške flore za dr. Toneta Wraberja z biotehniške fakultete.
Veseli, da se je vreme nekoliko ustalilo, smo se odločili za tri zahtevne vzpone štirih navez na dva pettisočaka – Dychtau in Mižirgi, in to prek vrha “Bezimenaja”. Franček je ostal v bazi ter se pripravil, da bo posnel še nekaj filmskega gradiva. Devet članov odprave skupaj z zdravnikom, ki je tokrat imel vlogo radiofonista, pa je zopet krenilo do avstrijskega bivaka. Bogdan je skrbel za zvezo med ekipami na gori in sovjetskimi alpinisti v bazi, poleg tega pa zasledoval vremenska poročila in obveščal ekipe o razmerah.
TABORA NAD 4000 m
Devetega julija se nas je šest povzpelo do vstopa v obe smeri 5025 m visokega Mižirgija, kjer smo na višini 4300 in 4200 m postavili dva izhodiščna tabora. Edi in Matic, ki sta naslednji dan vstopila v južni steber Mižirgija, sta se morala obrniti in sestopiti. Čeprav sta poskusila vse, vzpona nista mogla uspešno končati. S snegom zapihana skala, na kateri je bila močna požled, čemur se je na grebenu pridružil še izredno močan veter z občasnim sneženjem, so ju odvrnili od nadaljevanja smeri – in pozno popoldan sta morala težko prigaranih 300 m stene zamenjati za spust ob vrvi. Še enkrat sta razpela palatko (šotor) in čakala na naslednji dan – bo morda lepši in prijaznejši od današnjega?.
DIVJI PLES VIHARJA
Tudi za nas štiri (Bora, Marjana, Štefana in mene), ki smo čakali na zeleno luč v smeri 62, čez “Bezimenajo” na vrh Mižirgija – obe smeri pa sta med vzponom zahtevali najmanj še en bivak na višini okrog 4800 m, ta dan ni bil uspešen. Močnemu viharju sta se pridružila še sneg in sodra – skratka neurje, ki je trajalo dva dni. Divjega plesa na tej višini sta bila deležna tudi Danilo in Milan, ki sta dan kasneje vstopila v steno Dvchtava. Premočeni, premraženi in poraženi smo se 11. julija v slabih razmerah umaknili do avstrijskega bivaka, pod šotori preživeli še eno noč in dan kasneje v dežju sestopili nazaj v izhodno taborišče. V steni so vladale nemogoče razmere – led, požled in nov sneg, katerim se je pridružil še orkanski veter, ki je od časa do časa divjal krepko več kot 100 km na uro. Šotorček, imenovan “palatka”, brez katerega sovjetski alpinisti nikoli ne hodijo na ture, se je le s težavo upiral takemu navalu neurja. Po dveh dneh počitka, pranja in sušenja smo se odločili zaigrati še na poslednjo karto. V zgodnjih jutranjih urah smo zapustili alplager. Enajst ur garanja Čez serake in moreno razbitega ledenika Mižirgi se je izplačalo. Palatke na višini 3900 m so zopet postale naš drugi dom.
IN VENDAR USPEH!
Rodilo se je čudovito brezoblačno jutro. Že zarana smo bili na nogah. Danilo in Milan sta se odpravila na Ullu-Auz, ,,dok”, kakor smo na kratko poimenovali našega zdravnika Bogdana, Marjan, Boro, Štefan in jaz smo se odpravili na Pik Panoramni, medtem ko sta se Edi in Matic odločila za vzpon na Kundjum Mižirgi. Veseli in žarečih obrazov, saj nam je tokrat uspelo, smo se popoldne zopet srečali pred našimi šotorčki. Prespali smo še zadnjo noč na gori in se v zgodnjih jutranjih urah pričeli spuščati proti taboru.
STRAHOTEN PLAZ
Toda slovo od gore tudi tokrat ni bilo prisrčno. Po 200 m spusta od mesta, kjer smo bivakirali, smo se odločili za počitek. Medtem ko smo si navezovali dereze, se je nad nami nenadoma premaknil orjaški skalni blok in za seboj sprožil grozovit plaz kamenja, ki je drvel naravnost proti Matjažu. V bojazmi, da bi ga zasulo, je k sreči pravočasno umaknil pete – toda za reševanje opreme ni bilo več časa. Njegov nahrbtnik bo tako za večno ostal v kamnitem objemu kavkaških gora …
(Dalje)
Inko Bajde
Sovjetski alpinisti V Jugoslaviji
Kmalu bo dopotovala v Slovenijo skupina petnajstih sovjetskih alpinistov, gostov iz Petropavlovskega na Kamčatki, ki bodo vrnili obisk nedavni mariborski odpravi v Kavkaz.
Prav je, da v skopih obrisih nakažemo program bivanja sovjetskih gostov v Jugoslaviji. 10. avgusta bodo pripotovali z vlakom do Ljubljane, nato pa nadaljevali pot do Mojstrane in Aljaževega doma. V Vratih se bodo zadržali do 17. avgusta. Poskusili se bodo v severni triglavski steni, kjer glede izbire vzponov bržkone ne bo težav.
Zatem bodo deset dni bivali v taboru DTV Partizan Željezničar v Valovinah pri Pulju. Sledil bo povratek v Ljubljano. Sovjetski alpinisti si bodo ogledali slovensko prestolnico in še isti dan nadaljevali pot do Maribora, nato pa na planinski dom na Tojzlovem vrhu. Dva dni bodo preživeli na Kozjaku, kjer jim bomo skupaj z udeleženci naše odprave pripravili piknik in družabni večer in nanj povabili tudi predstavnike organizacij in podjetij, ki so največ prispevala za uresničitev I. mariborske alpinistične odprave.
Z odhodom Sovjetov v domovino bo tako sklenjen glavni del programa naše odprave. Potruditi se moramo, da bomo tudi mi srečanje kar najbolje pripravili.
I. BAJDE
Pravda za oslovo senco
Tudi asi se prepirajo, in kadar se to zgodi med alpinisti, tedaj ne eden ne drugi ne poznata milosti. Lep dokaz za to je začinjena Messnerjeva reakcija na Barbierov očitek, v katerem pravi, da se je njegovemu tekmecu že večkrat primerilo, da je med plezanjem padel. Toda Messner si ne dovoli žalitve in odgovarja: “Na resni turi res še nikoli nisem zletel – nikoli padel v vrv,” kakor alpinisti imenujemo padec v odprti steni. Po njegovem mnenju je samo tak padec pravi, zato končuje svoje pisanje s temile mislimi: “Vem, da ekstremni plezalec utegne kdaj pa kdaj pasti; vem pa tudi, da bi bil ekstremno plezanje opustil že zdavnaj, če bi toliko “letel” kot Claude Barbier in mnogi drugi.”
Zdi se, kot da so alpinistični odličniki radi vedno v središču pozornosti, ne glede na to, za kakšno ceno in s kakšnimi sicer nepomembnimi ugotovitvami se obmetavajo. Vsakdo izmed plezalcev namreč ve, da zdrs ali padec nista nič nevsakdanjega, pač pa pripetljaj, ki se lahko vsak hip pripeti vsakomur.
I. BAJDE
Primerno človekovo Okolje
Sovjetska organizacija za zaščito okolja se je na nedavnem, VI. kongresu ponovno in še odločneje zavzela za aktivni boj za primemo človekovo okolje in njegovo praktično izrabo. Ta sovjetska organizacija vključuje 29 milijonov članov.
Lepena
Kot nemi čuvar zgodovine stoji v zatrepu pet kilometrov dolge doline Lepene – v nadmorski višini 680 metrov – dom dr. Klementa Juga. Čuvar zgodovine zato, ker so dom preuredili iz bivše italijanske kasarne – kraji zahodno od Bogatinskega sedla so pač bili med obema vojnama v italijanskih rokah; čuvar zgodovine pa tudi zato, ker je bila skozi Lepeno speljana v krnico Za Lepočami stara vojaška tovorna žičnica, ki so jo bili zgradili Avstrijci v prvi svetovni vojni, ko so učvrščevali obrambno črto proti Italijanom.
Od leta 1953 je v Lepeni vse drugače. Nekdanja italijanska kasarna je postala privlačno gorsko zatočišče, in novogoriški planinci so to svojo postojanko leta 1973 in 1974 celo prenovili. Danes je v njej 40 postelj v sobah in 12 skupnih ležišč. Postojanka je odprta in popolnoma oskrbovana od 1. junija do 30. septembra.
Lepena je kraj za tiste planince, ki si želijo mirnega oddiha in ne prezahtevnih izletov. Le dve uri lagodne hoje je namreč do Krnskega jezera, ki mu prav zaradi izjemne lepote pravijo Gorsko oko. Številni planinci transverzalci, ki jih vodi pot s Komne mimo Krnskega jezera na Krn, so se na svoje oči prepričali, da je to res, kar piše v vseh vodnikih: da je namreč majhnih ribic, imenovanih pisanci in dolgih do 10 centimetrov, v Krnskem jezeru dejanske toliko, da voda v jezeru kar zavre, če vržemo vanjo košček kruha. Naj pri tem vnovič poudarimo prizadevanje novogoriških planincev, ki že z veliko vnemo delajo, da bi pri Krnskem jezeru zgradili prepotrebno planinsko postojanko.
Planincu – gostu doma Klementa Juga bo prijal tudi desetminutni sprehod do bližnjega slapa Lepenjice. Kdor pa bi vendarle želel tudi kam više ali dalj, ta bo našel obilo užitkov na turah na vrhove. Na Skril (1230 m) je le ura hoje, na Veliki Lemež (2041 m) 4,5 ure, na Krn (2245 m) 5 ur, na Vratca ali Bogatinsko sedlo (1803 m) dobre 3 ure, dalje na Veliki Bogatin (2008 m) še slabo uro; ali pa se bo gornik odločil še za pot do koče pod Bogatinom (1513 m) in do doma na Komni (1520 m) – do sem je uro hoda s sedla. Mikavna pa bo tudi nekoliko daljša, toda izredno lepa in nezahtevna tura na planino Razor, do koder je 6 ur hoda.
Vse do doma v Lepeni je speljana makadamska cesta, ki se odcepi s ceste Vršič-Bovec kilometer za vasjo Soča v levo; od tod je do doma 5 km. Iz vasi Soča pa dosežemo dom v poldrugi uri.
Leta 1924 se je v severni triglavski steni smrtno ponesrečil znani slovenski alpinist, filozof in pisatelj dr. Klement Jug, ki je bil doma iz Solkana. In prav po njem so Goričani imenovali prikupno in gostoljubno planinsko postojanko v dolini Lepene.
MILAN CILENŠEK
