Planinski vestnik 2016/03
Pavle Šimenc (16. 7. 1937–23. 1. 2016)
Kavkaz 1964
Foto: Tone Škarja
Poslovil se je Pavle Šimenc, mengeški planinec, kamniški alpinist in gorski reševalec. Bil je med najbolj delavnimi člani društva od ustanovitve leta 1952, pri gradnji Mengeške koče je sodeloval od prve lopate do zadnjega strešnika, organiziral je izlete, vzdrževal pot Gobavica–Rašica, sodeloval pri tekmovanjih in prireditvah, ves čas pa je bil energičen delovni predsednik občnih zborov. Štiri leta je bil tudi predsednik PD Mengeš.
Bil je glavni pobudnik za ustanovitev alpinističnega odseka, vendar je takratni predsednik Jože Mulej pravilno presodil, da imamo v AO Kamnik boljše možnosti razvoja. Tako sva postala, sicer tudi bratranca in sošolca, z letom 1956 za poldrugo desetletje ali nekaj več tudi soplezalca. Po prvi turi v ostenju Planjave so nam instruktorji dali proste roke. Na povratku z druge ture sem zdrsnil po snegu Wissiakove grape, Pavle me je z vrvjo ujel, patetično sem se mu zahvalil – najbrž pobrano iz literature – s “Hvala, Pavle, življenje si mi rešil,” dobil pa nazaj: “Kaj se pa greš, ali ti mene ne bi ustavil?”
Hladnokrvnost in učinkovitost sta bili njegovi odliki. Če je kdaj okleval, je bilo še pred vstopom v steno, ko je zaplezal, je šlo do vrha. Ključna mesta Kamniške smeri v Koglu, Direktne v Štruci, Smeri nad slapom v Planjavi, Čez Ploščo v Skuti in Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu so bila njegovo mojstrstvo, pogosto na meji možnega. Veliko vrzel v njegovem alpinizmu je naredilo triletno služenje vojaškega roka v vojni mornarici (res pa je z Galebom obplul pol sveta!), a je bil že prvi vzpon po vrnitvi – Pod stolpom v Skuti – dobra petica. Bil je žilav moški. Če na kratko zaokrožim z najinim alpinizmom: leta 1964 je bil moj soplezalec v Križu Užbe, eni najtežjih smeri v Kavkazu, leto pozneje (1965) pa soutiralec prve in doslej edine smeri, ki je šele devet let kasneje srečno dosegla vrh Kangbačna v nepalski Himalaji.
Pavle Šimenc – pomembnejši vzponi
Prvenstveni:
Planjava – Smer nad Slapom, zima 1962
Kogel – Kamniška smer, 1957 zgornji del, 1962 v celoti
Skuta – Direktna smer čez Ploščo, 1962
Štruca – Direktna smer, 1962
Les Droites – Direktni vstop na Severni raz, 1963
Dolgi hrbet – Smer Šimenc-Škarja, 1964
Kočna, s. stena – Leva grapa z izstopom po desni na Kokrsko Kočno, zima 1965
Kangbačen – poskus prvega vzpona do 7450 m (dokončano 1974), 1965
Ponovitve:
Aig. Verte – Couturier, 1961
Aig. D. Blaitière – Spencerjev ozebnik, 1961
Mont Blanc – grebensko prečenje (od Montenversa do Montenversa), 1962
Elbrus – normalni dostop, 1964
Užba – Križ (2. ponovitev), 1964
Leto dni za Pavletom je prišel v AO Kamnik Metod Humar, drugi člen naše pogosto trojne naveze: eden žilav realist, drugi nihajoč romantik, odlična naveza, da nam ni bilo nikoli dolgčas. Samoumevno je, da je bil Pavle tudi gorski reševalec, kar smo takrat, čeprav neuradno, a samozaščitniško morali biti vsi alpinisti. Resno plezati je nehal sredi sedemdesetih let, reševalec pa je ostal vse do usodne prometne nesreče 1994. Dotlej je bil vseskozi polno aktiven tudi pri domačem planinskem društvu.
Leta 1994 je doživel težko prometno nesrečo, komaj je ostal živ. Bil sem priča, kako se je v bolnici izvil iz sence smrti, kako je potem hitro napredoval, se pobiral, kako se mu je napredek počasi ustavil in kako je prišel do spoznanja, da mu kaj več od hoje po blažjih poteh ne bo dano. Temu se je uprl, se “odklopil” in stoično preživel še zadnjih deset let. Uganka za vse, a prav ta uganka ga je v naših spominih bolj ohranjala, kot če bi bil normalno živ. Hote ali nehote, moral si misliti nanj.
V članku Ledena noč v Skuti je opisal halucinacije, tolažilne privide duše, kako skozi noč in snežni metež prihajajo prijatelji, da naju bodo rešili. Mogoče je v takem sanjarjenju tudi Pavle potoval skozi čas, ki zanj ni bil več čas, vse do zadnjega utripa. Slava mu!
Tone Škarja
– – – – – – – – – –
Pavle Šimenc (1937‒2016)
Pri sestopu s Planjave mi je na snegu Wissiakove grape zdrsnilo. Ujel me je z vrvjo, patetično sem se mu zahvalil s “Hvala, Pavle, življenje si mi rešil,” nakar sem nazaj dobil lekcijo: “Kaj se pa zdaj greš; ali Ti mene ne bi ustavil?”
Hladnokrvna zanesljivost je bila Pavletova odlika. Če je kdaj okleval, je bilo to še pod steno – ko je zaplezal vanjo, je šlo do vrha. Kamniška smer v Koglu, Direktna čez ploščo v Skuti, Direktna v Štruci, Smer nad slapom v Planjavi in smer Šimenc – Škarja v Dolgem hrbtu so najlepši šopek težkih lepotic njegovega mojstrstva.
Veliko zarezo v alpinizem mu je naredilo triletno služenje v vojni mornarici, a že prvi vzpon po vrnitvi je bil pete stopnje. Na kratko bi rekel, da je bil izredno žilav moški. Če zaokrožim z alpinizmom: bil je moj soplezalec v eni najtežjih smeri Kavkaza – Križu Užbe, in skupaj sva prva potegnila črto, ki je vodila proti vrhu leta 1965 nam še nesojenega Kangbačna v nepalski Himalaji.
Nedavno preminuli Metod Humar je bil drugi člen naše pogosto trojne naveze. Eden žilav realist, drugi nihajoč romantik. Nikoli nam ni bilo dolgčas, še pri skupnem skoraj poslavljanju od življenja v snežnem viharju Les Droitesa v Franciji ne.
Logično, da je bil Pavle tudi gorski reševalec, in to precej dlje, kot je plezal; pravzaprav vse do usodne prometne nesreče pred dobrima dvema desetletjema.
Plezal je s srcem, zares je bil pa društveni delavec v domačem planinskem društvu. Delo pri koči, pri markiranju, organizaciji pohodov in prireditev; štiri leta je bil predsednik društva, dolga leta član upravnega odbora, pozneje pa je kot delovni predsednik energično vodil občne zbore.
Leta 1994 je na cesti doživel nesrečo – komaj je ostal živ. Bil sem priča, kako se je v bolnici izvil iz sence smrti, kako je potem hitro napredoval, se pobiral, kako se je pa napredek počasi ustavil in kako je bil prizadet, ko je spoznal, da kaj dosti več kot zmerno hoditi po blažjih poteh ne bo več zmogel. Uprl se je in zaprl vase, kot da takšnega življenja noče živeti, vendar ga življenje ni hotelo zapustiti. Tako sta se več kot desetletje držala ko v nekakšnem klinču, boksarskem objemu. Obiskov gotovo ni bil vesel; kot da ne mara prič onih, s katerimi je včasih plezal, si delil moč. Brez vsakodnevne skrbi in ljubezni žene Metke bi se ga tudi življenje ne moglo tako dolgo držati. O tem več ve lahko le ona.
Kako se moč ljubezni pretaka, kaj zmaga, mi drugi ne bomo nikoli vedeli. Dejstvo pa je, da je prav z življenjem v odsotnosti v nas živel bolj, kot bi sicer. Vsak dan si se ga spomnil. Človek je velika uganka. V članku Ledena noč v Skuti je opisal halucinacije, fantazijske privide, kako po naju prihajajo prijatelji, ki naju bodo rešili. Tako se možgani branijo spoznanja resnice. Bila sva priklenjena v ledeni steni, moč je odtekala, jutra pa ni in ni bilo. Pa so skozi noč in sneženje prihajali prijatelji in vse je bilo dobro. Mogoče je Pavle tudi tako doživljal čas odmaknjenosti in bližajoči se konec. Prijazno. A tudi tega mi drugi ne bomo nikoli vedeli.
Slava Pavletovemu spominu, iskreno sožalje ženi Metki s Tatjano, Boštjanom in njunimi, ter vsem, ki so ga cenili.
