Slovenski alpinizem 1995
Paine, Prezelj-Štremfelj ’95
Cilj: Dokončati smer v V st. Severnega stolpa skupine Paine, ki so jo 1988 začeli Kozorog, Ravhekar in Rejc.
Vodja Andrej Štremfelj (38), AO Kranj in Marko Prezelj (29), AO Kamnik, malo pred odhodom je sodelovanje odpovedal Janez Jeglič.
11.01. odhod
12.01. sta priletela v Buenos Aires in
13.01. nadaljevala s poletom v Rio Gallegos.
14.01. sta se z avtobusom prek Rio Turbio odpeljala v Puerta Natales v Čilu.
15.01. sta nakupovala hrano, urejala dovoljenje za plezanje v narodnem parku Tores del Paine in
16.01. ob 18. uri so ju napotili v park z obljubo, da bosta dobila dovoljenje ob vstopu.
17.01. sta iz Puerta Natales z minibusom nadaljevala potovanje do Lagunna Amarga, kjer je vhod v park in izhodišče za stolpe Paine. O njunem dovoljenju niso bili obveščeni, zato so ju napotili k drugemu vhodu ob jezeru Torro, uro vožnje daleč. Tam jima je po dveh urah in dvakratnem posredovanju uradnika iz Natalesa le uspelo dobiti dovoljenje – cena 750 USD. Potem pa sta se morala še vrniti nazaj k prvemu vhodu, skozi katerega sta potem odšla do Hosterie Las Torres, kjer je kamp, oz. izhodišče za dostop do njunega baznega tabora.
18.01. do baznega tabora sta potrebovala tri ure. Opremo so jima prenesli s konji do mesta le četrt ure pod njim, od koder sta jo potem nosila do ene.
19.01. sta urejala bazni tabor.
20.01. sta dvakrat nesla k dve uri oddaljenemu balvanu, še poldrugo uro oddaljenem od vstopa.
21.01. zjutraj sta nesla opremo do stene in vstopila. Do večera (3 h) sta preplezala 1.R (55, IV) in 2.R (VI, A3+) in se vrnila do balvana, kjer sta si postavila šotor. Vreme je bilo oblačno, vendar toplo, šele zvečer je začelo deževati.
22.01. ker je še kar naprej deževalo sta sestopila v bazni tabor.
23.01. sta spet odšla pod steno in v 5 urah preplezala do vrha četrtega raztežaja (3.R A2-3, 4.R A2). Potem sta se spustila pod steno in prespala pri balvanu.
24.01. sta spet preplezala dva raztežaja (5.R VI, A2 in 6.R VI, A2+, sk. 6 h) in prespala pri balvanu.
25.01. sta dokončala 7.R (A2) in preplezala 8.R (VI, A2) in 9.R (VI, A1). Popoldne je snežilo. Spet sta prespala pri balvanu.
26.01. je bilo vreme slabo, zato sta se vrnila v bazni tabor.
27.01. sta počivala in šele
28.01. sta se spet povzpela do balvana.
29.01. sta nesla pod steno posteljo in drugo opremo za bivak in preplezala sta 10.R (A4-) in 11.R (A2). Prvič sta v steni tudi prespala. Ponoči je snežilo in pihal je veter.
30.01. se je vreme za nekaj časa izboljšalo. Med sneženjem in v mrazu sta dokončala 12.R (VI, A2) v katerem sta potem pustila vrv in opremo, se spustila pod steno in potem sestopila še do baze.
31.01. sta bila v bazi, deževalo je, vmes snežilo in močno je pihal veter.
01.02. ju je dopoldansko izboljšanje zvabilo do balvana. Veter jima je polomil šotor ….
02.02. sta v vetrovnem vremenu odšla nazaj v bazo.
03.02. dopoldan je bilo jasno, zato sta odšla do balvana. Toda popoldan se je spet pooblačilo in ponoči jima je veter znova podrl šotor.
04.01. zjutraj je še vedno deževalo. Šotor pa je bil neuporaben, zato sta si uredila bivak pod balvanom in popoldan z dodatno hrano odšla pod steno. Po pritrjenih vrveh sta se povzpela do postelje na koncu 11.R. Počistila sta še 12 R in plezalno vrv nadomestila s “fiksom”. V slabem vremenu sta nato postavila posteljo in bivakirala.
05.02. je bil po dolgem času spet lep sončen dan. Preplezala sta 13.R (VI, A2+), vrhu katerega se je končal poskus primorske odprave leta 1988, potem pa se spustila nazaj do postelje.
06.02. je bilo vreme zjutraj slabo, potem pa se je izboljšalo. Ob 11.30 sta nadaljevala z vzponom in preplezala 17.R (VI+), 18.R (A2) in 19.R (VI) in zaključila smer na rami. Nadaljevala sta po lažjem terenu (I) kakih sto metrov. Sledil je nekoliko težji (IV -V) raztežaj, potem je bilo do severnega vrha le še I-III. Dosegla sta ga ob 17.30 v orkanskem vetru.
Vrh je ostra skalna konica, ki sta jo jahaje objela. Razgled pa je bil odličen. Potem sta – še vedno v močnem vetru – začela sestopati. Bilo je težko. V steni sta puščala le sidrišča, zato je šlo navzdol le počasi. Noč ju je ujela na bivaku.
07.02. se je dež pomešan s snegom, ki je začel že ponoči, nadaljeval še ves dan. Čeprav sta bila že do kože premočena in brez hrane ter pijače, sta ostala v bivaku.
08.02. se je zjutraj za kratek čas vreme izboljšalo. Pospravila sta posteljo in pričela s spuščanjem. Zaradi številnih prečnic pa je šlo le počasi in šele po treh urah sta bila v vznožju stene. Odvlekla sta opremo do ledenika potem pa z delom le-te sestopila v bazo.
09.02. sta počivala. Deževalo je ves dan.
10.02. sta se povzpela do ledenika in prenesla še preostalo opremo v bazo.
11.02. sta bila v bazi in sušila opremo.
13.02. sta sestopila v dolino in naročila konje.
16.02. je bila vsa oprema v spodnjem kampu.
18.02. sta se odpeljala v Natales.
24.02. sta se z avtobusom odpeljala v Rio Turbio,
25.02. pa naprej v Rio Gallegos, potem pa z letalom v Buenos Aires.
Finance: Predračun za KA z dne 09.10.94: za tri člane skupaj 18.000 USD (letalske karte 3000, prevozi in bivanje v Argentini 4000, kargo 1000 in oprema 10.000 USD); 4500 od KA, 3500 od odsekov in od sponzorjev 10.000 USD. V sporočilu o odpovedi Jegliča pa še: “Zaradi tega se je v večini postavk predračun povečal za eno tretjino (nakup tehnične opreme, plačilo dovoljenja v Čilu…). PZVA je odobrila za odpravo iz sredstev 3.1.6 po 100.000 SIT na posameznika. Predlagam, da zaradi omenjenih težav, odpravi kljub zmanjšanemu številu članov ne zmanjšate vsote ampak dodelite 300.000 SIT iz naslova 3.1.6.. Poleg tega prosiva, če odobrite še dodatnih 200.000 SIT na posameznika iz sredstev 3.1.1. za leto 1995. Oba podaljšujeva MR, Marko z doseženim DR, Andrej pa po pravilih SZS.”
Rezultat: prvenstveni vzpon prek vzhodne stene (desni raz) na severni vrh Severnega stolpa (Torre Norte) Paine: Rojen pod radovedno zvezdo (VI+, A4-/V, A2,750 m, 43.30 h). Smer je relativno krušljiva in objektivno nevarna, še posebej v spodnjem delu. Prevladuje tehnično plezanje. Smer sta opremila z vrvmi do 12. raztežaja; od prvega poskusa so ostala večinoma le sidrišča za spuste, ki pa so bila po sedmih letih v glavnem neuporabna. Efektivno sta plezala osem dni: 21. (3 h), 23. (5 h), 24. (6 h), 25. (4 h), 29. (6 h) in 30. (3 h), ter 5. (12 h) in 6. (4.30 h). Za plezanje neizkoriščeni so bili le štirje lepi dnevi, ki sta jih porabila za transport.
Vzpon je bil – skupaj s ponovitvijo Sea of Dreams v El Capu – proglašen za najboljšega slovenskega na tujem za leto 1995.
