Boris Režek
Vse Bele, kar je leži tostran Predsedljaja pod Rzenikom in Vršičem do tesni nad strugo Bistrice, nikoli ne bo moč dognati do kraja. Toliko je teh robov, razvaljenih rovi ter čeri na grebenih, ki oklepajo dolino in jo tesne do bele hudourniške struge v dnu. Prav do nje se med skalovjem razliva gozd in vsa dolina je potopljena v njem kakor jezersko dno.
Steza se vleče gor v strmal, in ko utihne šumenje izdanje vode, se strnejo nihajoče veje v gost obok, ki ga preseva sonce, in po redkih vrzelih se sem in tja pokaže svetlo ostenje Vršiča. Ob stezi čeme v molčečem somraku z mahom obraščene skale, ki so popadale z robov grebena, ki se niza od Kope proti Rzeniku. Še tu, ko puščajo koraki globoke sledi v trohnečem listju na tleh in po razgrnjeni črnici, se bolj in bolj zgubljajo sledi po ljudeh, da se sili rahla tesnoba v to počasno potapljanje v divjino, ko se ovija steza v gozd in med skalovje.
Oglaša se slutnja osamelosti in se preliva skoraj napeto pričakovanje. Saj v ta svet še kdaj zatava medved, vedno pa po njem pohajkujejo kune in topotajoči skoki izdajajo umikajočo se srnjad.
Po prelihi naposled posije sonce in okrog se razgrnejo robovi na drugi strani doline, ki se vežejo od odklanih lovtov Mešenika čez Zeleniške špice do Lepe glave pod Korošico. Šumenje slapa v Orglicah pritava v tišino; steza se odmika tja pod meli Rzenika in naprej gor proti planini Brežic in na Presedljaj. Slap utihuje z višavo. Svet se bolj in bolj odpira in tesnobo zamenja vedrina z belimi raztegnjenimi oblaki, ki drse čez grebene. Vsa pot iz dna na Presedljaj pa je le neznaten del vse Bele. Morje neznanega sveta je še tam pod Konjem in Rzenikom, onkraj pod Zeleniškimi špicami ter nad Orglicami do zelene plani Petkovih njiv, ki meje na svetle sklade Dedca in Vršiča.
V vseh teh krajih so se dogajale zdaj že pozabljene zgodbe. Od vsega življenja v teh višavah in globinah so ostali le nerazberljivi drobci. Rodovi ljudi so se umaknili, le ta zemlja je ostala, kakor je bila. Planina Brežic je že zdavnaj opuščena, tudi stan pod Vršičem je razsut. Na Frati ob Ostrem robu Rzenika se je spet dvignil gozd. In ko pogled z golih štrlin nad Kopanim potom potem obide vse to prostranstvo, se naposled ustavi v Kamendolu nad Orglicami. Med grebenje Zeleniških špic in Vršiča je zarezana dolina, ki se čez zatrep Uženjakov vleče gor do Petkovih njiv pod Korošico. Rjava, razklana stena visi nad plano globeljo, ki jo pozimi zasipavajo plazovi z Vršiča. Ob njegovem ostenju navzgor pa se vlečejo meli Šraj peska in vanje se stekajo grape kakor sta Železni graben in Za rokavom. Poslušal sem ta imena, ko so lovci pripovedovali o orljih gnezdih v stenah nad Kamendolom, o skriti stezi čez Lepo glavo pa o gamsih in ruševcih. O zablodelih ovcah, ki so popadale čez steno, in vsa ta odmaknjena dolina je zaživela ob teh zgodbah, ki so prekrile one že pozabljene iz davnine. Razsuti stan pod Vršičem je bil domovanje nekdanjega ovčarja, ki je pasel svojo tropo po zelenicah na obronkih nad Kamendolom. Pod previsom je bila iz skal zložena ograda, nanjo pa položenih nekaj desk. Vsega je bilo dobre tri korake v vsako stran s pogradom in ognjiščem. Tam je prebijal ovčar svoje noči in samotne dneve ob neurjih, ko je čez previs nad stanom padal slap in je s stene treskalo kamenje v mel.
Tropa se je razlezla po robovih in zaraščeni možak, ogrnjen v ličnat plašč, pokrit s širokokrajnim klobukom in obut v cokle, obite z ledniki, je pohajal za njo. Pel je med treskanjem, ko so modrikasti bliski prešinjali v neurju zatemnelo globel, da se je tešil. Tožil je v lepem vremenu, ker se je že vnaprej bal neznanih moči, ko so se gore spet znesle nad njim.
Vse poletje je bil sam. Le od časa do časa mu je kdo prinesel brašna ali pa je kakšen dan, ko je deža pokazala dno, pod večer sam moral ponj v dolino in se vrniti še ob svitu, da se mu tropa medtem ni kam zalezla. Na svojih potih za ovcami je oblezel vsa zakotja in oprezoval za medvedom, kadar je na svojih poteh zašel sem čez in v Belo. Samo to se je vedelo o njem, ki je poslednji pasel po teh robovih. Še ime ni ostalo za njim; le misel se lahko zataplja v njegovo življenje v tej okrutni divjini.
Razpletena lovska pota vodijo na osamljene steže na robovih, više zgoraj pa so le natrvi in gamsje stečine. Samo en prehod je iz zatrepa, ki se vleče od Uženjakov do Vršiča. Vse ostalo je v razklanih grapah; tu pa tam postava kakšen macesen in med drniči se na visokih steblih zibljejo planike. Daleč spodaj leži senčna Bela. Tod zgoraj pa je svet že bolj razmaknjen in je skoraj veder ob mrkih potezah Rzenika onkraj doline. Svetlo sijejo oklesani skladi Vršiča in zgoraj se kaže usločeni preval z Lepo glavo. V ranem jutru zaplava orel po čiščeči se sinjini. V krogih jadra vedno više in se naposled zgubi za grebeni. Pokaže se spet okrog poldneva, vpade v dno in obleti ostenja okrog Kamendola in namah se utrne nekje v rjavem skladovju Uženjakov, ko se spusti na svoje skrito gnezdo v steni.
Iz davnine že gnezdijo orli nad Kamendolom. Iz vej in dračja zložena gnezda tiče na pomolih pod previsi. Vsak orlji par nanese na staro gnezdo še nekaj vej in tako zlagoma narase skoraj seženj visoka grmada, na kateri se pivkaje oglašata in prhutata belo puhasta mladiča, ko zaslutila, da se orel ali orlica s plenom v krempljih bližata gnezdu. Po več poletij vali orlji par na istem mestu, potem pa se kdove zakaj preseli na drugo gnezdo, nemara komaj dober streljaj vstran. Marsikdaj pa si spet najde prostor za novo gnezdo kod drugod v Beli ali pa se preseli nad Konec v Kalške robove ali v ostenja ob Jermanovem turnu. Spet minejo leta in orlje leglo odraste kje nad Kokro, v Belski kočni ali v Rjavčkem vrhu nad Logarsko dolino. V vseh Grintovcih po navadi gnezdi vselej en sam orlji par in od njega odraste en sam mladič, ker močnejši kmalu zrine slabšega z gnezda ali pa ga pobije. Preostali mladič si mora potem sam najti par in gnezdišče. Ko prvič zajadra v srhi višinski veter, ga stara dva preženeta iz svojega domovanja. V vsem prostranstvu hočeta vladati sama. Le kot drobni piki ju je videti v višavah in na eno svojih starih gnezdišč se vračata le še spomladi, ko je čas za valitev. Tišina leži nad to prostrano globeljo v senci Vršiča. Sivi, oklesani skladi se vznic dvigajo v višavo. Sonce se počasi pase čeznje na štrline Zeleniških špic in vsa Bela se z rastočim dnem potaplja v modrikasti čad. Gamsi se z zelenic pomaknejo na poljane ruševja in do poznega popoldneva žde v svojih zavetjih. Od nikoder ni glasu, veter ne gane v macesnih in oblaki se zde kakor obstali. Vse je bilo potajeno med temi robovi, ko sem se tiho pomikal v to neznano divjino. Tipal sem za zabrisanimi sledmi, da bi ne zgrešil natrvi v strmalih pod Lepo glavo. Vendar sem zašel v tesen, ki so jo bili izgrebli curki v odklani lovt. V strugi je kotanja vode in na njenem dnu se svetlika sprani pesek, ki so ga nanesli hudourniki. Ob nalivih se vrtinci po brbotajočem kotlu, curki pa pljuskajo čez rob in se v pršavem slapu spuščajo čez skalni prag v mel pod steno.
Ta tesen je struga nekdanjega odtoka jezera na Petkovih njivah. Voda je bila ponikovala v prepustno dno in je tod spodaj ob prelomu skladov spet privrela na dan. Kakor na Korošici, pa je v neznani davnini presahnilo tudi jezero na Petkovih njivah in to suho strugo le kdaj pa kdaj še polnijo neurne vode. Ovčarji so na svojih poteh za tropo gotovo zašli tudi v to tesen, če jih že ni gnala sla za zlatom, ki naj bi se natekalo v studencih, kar je še danes tajena, a trdna vera gorjanskih ljudi. V tej tesni, iz katere veje mrzli globinski dih, pa jih je morala navdajati groza, ko se je vse okrog utrnilo v ozko progo neba nad zlizanima stenama. Oglajeno dno se dviga v previsnih skokih, vstran pa je zarezan tesen pomol, ki drži okrog roba na zelenico, kjer na gosto rasejo planike. Tam vselej kar zavre med rušjem in tropa gamsov se potegne v curek nad Uženjake, koder je svet na široko razprostrt med vznožji Zeleniških špic in Vršiča.
Bela je ostala že globoko spodaj, zamegljena v popoldanski senci. Onstran doline zamišljeno ždi Rzenik in sončna lisa se niža po steni Vršiča navzdol nad meli Šraj peska. Vsa pokrajina je med menjavo svetlobe in sence spremenila svojo podobo. Znenada med macesni zaveje veter. Trava se zamrši v vedrem pišu. ki se poganja iz doline navzgor. Višine Zeleniških špic ter Dedca so se že približale; še nekaj korakov po zelenin zaplatah med melom in pogled se odpre na Petkove njive z Dedcem in Ojstrico v ozadju. Po nekdanjem jezerskem dnu raste resava trava. Svet okrog se dviguje v višave in sonce se razliva vprek zelenih plani, ki gasnejo in spet posijavajo v sencah plovečih oblakov. Tod ni več treba tavati za skrito, vedno znova zgubljajočo se stezo. Svet je na vse strani odprt in kakor je mikaven, je vendar že do kraja razkrit in brez skrivnosti.
Spet sem se drugo pot vračal čez Lepo glavo v Belo, ko so jo zagrinjale opoldanske sence. Čeprav sem tokrat zlahka našel stezo pod Lepo glavo, sem se pretikal po zelenicah nad Uženjaki. Prehajal sem po policah in med macesni, ki že stoletja rasejo na teh robovih. Posedel sem v senci pod nizko povešenimi vejami, kjer sem ob deblu mogočnega macesna naletel na razsuto gamsje okostje. Obračal sem po rokah preperelo lobanjo z lepimi roglji in ugibal, kako neki je bil prešel ta močni kozel, ki sem mu na rogljih naštel sedem let. Morda je obstreljen obležal in poginil v tem zavetju med razraščenimi koreninami, ali pa ga je vzela zmrzal v prezgodnji pomladi, ki ga je bila zvabila v višave.
Znenada je nad menoj zaplahutala nejasna senca. Zmoten v mislih sem dvignil pogled in ugledal orla, ki se je z gamsjim mladičem v krempljih spuščal iz višave nad steno Uženjakov. Hip nato se je že utrnil med štrlinastimi robovi, toda senca na nebu v dnu ga je izdala, ko se je spustil h gnezdu. Spet je gnezdil orlji par nad Kamendolom. Kakšno leto prej je bilo leglo po dolgem času v stenah pod Kompotelo. Gnezdo pa je potem znova ostalo prazno in lovci so pripovedovali, da se je orlji par preselil na jezersko stran. Že niso marali, da bi kdo hodil na oglede za njim ali pa so imeli kaj drugega za bregom. Lovcem nisem nikoli vsega verjel, če že ni šlo za kakšno staro zgodbo, za katero so vedeli tudi drugi. Zdaj pa sem jih spet imel, ker sem našel skrito in skrbno varovano gnezdo. Prihuljen sem čakal pod macesnom in napeto oprezoval v globel. Spet je zdrsela senca čez meli in orel je zaplaval čez Kamendol nad Belo ter se zgubil v čadu pod Rzenikom. Pobasal sem tisto gamsjo lobanjo v oprtnik in se spustil po gostem rušju in po neki grapi navzdol. Tam sem potem obplezoval skalne štrline in se splazil na polico, ki je segala počez v steno.
Vedel sem za nekatera orlja gnezda tam okrog. Videl sem le najbližje, vendar pa se v njem ni nič ganilo.
V križ nametane veje so štrlele izpod previsa. Toda kakor je bilo daleč, malo vstran in niže pod menoj sem le opazil, da je skalovje pod njim oškropljeno z belkastimi orljimi otrebki. Naglo sem splezal še kakšen seženj niže na krhek rob in tedaj sem opazil že domala operjenega mladiča, ki je prhutaje, loveč ravnotežje na robu gnezda s kljunom kosal prinesenega gamsa in vlekel čreva iz njega. Sem in tja se je sicer skril globlje pod previs, pa se spet pokazal. Naposled pa je do vrha sit in ves razčeperjen obsedel na robu gnezda nad globino.
Pod večer se orlji par vrne h gnezdu, ker prenočuje vedno v bližini in ta ali oni spet prinese kakšen plen. Zaradi tega sem se naglo spustil dol, da bi ju morda ne zmotil. Če bi me opazila, bi ju zlepa ne bilo več blizu in mladič bi počasi hiral brez hrane, dokler bi se spet ne pomirila.
V zavetju drevja v Kamendolu sem spet pogledal v ostenje nad sabo. Nek rob je varno skrival gnezdo in gotovo ga tudi ni bilo videti kod s steze in od razsutega stana pod Vršičem. Svet je tam tako razdrapan, da iz daljave ni moč kaj razbrati v njem. Orel vpade z višave, tesno ob steni zaplava okrog neba, pokaže se samo za hip in že ga ni nikoder več. Če bi se ne zadržal tam pod macesnom v premišljevanju ob gamsji lobanji, bi ga bil zgrešil in ne bi našel gnezda. Še sem se namenil na opazovanje z daljnogledom, da bi še nekajkrat videl, kaj vse nanosi orlji par v gnezdo. Vedel sem, da je plen včasi le boren močerad ali gad, ki se je bil sončil na skali, potem pa razen gamsjih mladičev in jagnjet tudi kakšen planinski zajec, ruševec, belka ali kotoma, pa še manjši pernati in dlakasti drobiž. Celo neznatne miši orel ne zametava. Prišel sem pa prepozno. Ob tednu sem v ranem jutru posedel na robu Kalc, koder sega
odprta strmal čez Čmaževko in Ruševo dolino prav v dno Konca. Po čiščečem se nebu so se nizali grebeni od Kaplana pod Brano čez Zeleniške špice, Črni vrh in mimo Rzenika do Velike planine. Sonce je bilo pravkar posijalo in sence vrhov so legale po rahlo zamegljenih globelih.
Veter ni ganil v macesnih. Še cvrkutanje prebujenih ptic ni moglo zmotiti zveneče tišine, ki jo je znenada ostro in rezoče preparal strel, ki je zadonel nekje nad Belo in se v odmevih raznašal po gorah.
Tam pod Vršičem je bila zapela risanica. Lahko, da je bil divji lovec pomeril na gamsa; saj še ni bil čas, da bi šli pravi lovci na zalaz. Toda tega nisem verjel. Kakšen Lučan bi zlahka počil gamsa kje na Korošici in bi mu ne bilo treba tako daleč dol. Sidražan s te strani pa bi tudi šel ponj kam v Mokrico, ne pa v Belo, lovcem prav pred nos. Čez kakšen dan ali dva sem prav naskrivaj zavil po Beli in gor v Kamendol. Orlje gnezdo pa je bilo prazno. Prav na polici, od koder sem bil opazoval orljega mladiča, je bila ruša razdrta od derez in pod steno sem potem pobral nekaj kosmičev belega orljega puha. Za vsem tem je bila skrita nova zgodba, ki se je bila dogodila v tej samotni divjini in nihče bi je nikdar do kraja ne dognal, če bi lovci znali molčati, kakor so radi o spopadih z divjimi lovci in po gosposko zastreljenih gamsih.
Že nekatero leto za vsem tem, sem se vračal s Presedljaja. Dan je bil veder in tih, kakor sem ga pomnil izza jutra, ko sem spešil po Beli gor v Kamendol in čez Lepo glavo na Korošico.
Počasi sem se potapljal v gostečo se senco Rzenika nad Belo in iz vedrih višav prehajal v temačni gozd z razmetanim, z mahom obraščenim skalovjem. Gnijoče listje na tleh se je vdajalo pod koraki in kakor vselej me je spet zajemala nerazumljiva tesnoba in nemirno pričakovanje.
Na Kopanem potu pod melmi Rzenika, sem se ozrl čez sence v globeli v Kamendol. S pogledom sem pretikal njegove strmali, kakor da bi mogel iz te silne daljave kaj razbrati v njih. Tedaj sem se spomnil zgodbe z orljim gnezdom v Uženjakih. Ni ostala nerazdrahana, kakor sem bil takrat menil, ker so se lovci v veseli uri zagovorili.
Oni orlji par je bil tiste čase pobral precej gamsjih kozličev, zato so lovci na tihem sklenili, da ga je treba odstreliti. Tisto jutro, ko sem bil na Kalcah slišal strel, je nek lovec prežal na tisti polici, s katere se je videlo v gnezdo. Pokril se je s sivim kocem, da bi ga ne bilo moč razločili od skalovja okrog in je čakal na enega od starih dveh, ki sta imela prinesti mladiču plen. Res se je kmalu nato orlica zviška spustila h gnezdu. Toda morala je že kaj opaziti, da ji ni bilo prav in je ruševčevo kokoš, ki jo je držala v krempljih, samo spustila k mladiču in spet bliskovito šinila vstran in za rob. Lovec je za hip prepozno pritisnil na petelina in strel je zato zadel mladiča, da je raztrgan padel z gnezda v mel pod steno. Vse čakanje, da bi se orla še kdaj vrnila h gnezdu, je bilo poslej zaman. Odselila sta se v druge kraje. Še sta jadrala po sinjih višavah nad Grintovci, toda v Kamendolu se nista več pokazala.
Opustela dolina med Zeleniškimi špicami in Vršičem je zgubljala svoj nekdanji mik. Samo gamsi so še pohajali po svojih stečinah čez rušje in zelenice. Na spomlad je grulil ruševec po kontah pod Petkovimi njivami, vzletela je kakšna splašena belka in jata kotorn je zaprhutala ob stenah navzdol. Gotovo je, da se bo kakšen orlji par še kdaj vrnil na eno svojih starih gnezdišč v Uženjakih in bo vzredil svojega mladiča. Vsega tistega, kar je nekdaj bilo, pa ne bo več. Morda bo še kdo prehajal po listih skritih zelenicah z gorskim cvetjem, toda vse zgodbe, ki so se bile dogajale tod v divjini, bodo tedaj že za vedno pozabljene.
