Joža Vršnik
Kar takoj moram priznati, da sem kot turist potoval zelo malo. Zato je moje poznanje količkaj oddaljenih gora zelo revno. Precej več sem pa hodil po bližnjih gorah nekako službeno, kot pastir k ovčji čredi ali ko sem iskal zgubljene ovce. Hodil sem zmerom sam, zato sem lahko hodil, koder mi je bolje kazalo. Morda bo kdo rekel: sam potovati je dolgočasno. Meni na teh samotnih poteh ni bilo dolgočasno nikdar. Saj sem vsakokrat doživel kaj lepega in zanimivega. Velikokrat sem se vračal domov utrujen in premočen, slabe volje pa nikoli. Pred vsakim odhodom sem se kar lepo otresel vseh težav in vsega, kar tišči k tlom.
Od vseh številnih srečanj z živalstvom omenim samo dve, ki sta morda zanimivi prav zaradi svoje neznatnosti.
Bil sem nekoč v Veliki zelenici tik pod navpično in visoko steno Velikega vrha. Nad seboj v zraku sem zaslišal brnenje, kakor da iz višine prosto pada kamen. Odskočil sem hitro naprej in pogledal kvišku. Namesto kamna sem ugledal veverico, še visoko v zraku, ki je jadrala navzdol. Vse štiri noge je držala široko razkrečene, da je napravila čim večjo ploskev in s tem zmanjšala brzino padca. Tudi vsa dlaka je štrlela od nje, repek pa je držala kvišku in vrtel se je v malem krogu. Morda je z njim držala ravnotežje, morda tudi nekako krmarila, ker se je v krogu bližala tlom. Pristala je na skalo in še dovolj trdo, da je za nekaj trenutkov poležala, potem je pa vstala in stekla.
Pozneje sem spet nekoč sitnaril v Veliki zelenici. Bilo je po dežju in kar v bližini, tam kjer je padla veverica, je izpod skale curljal studenček. Ko sem se mu približal, je od studenčka odskočila žaba. Če bi tu zagledal modrasa, bi to ne bilo nič posebnega, žaba v tem suhem skalovju in v višini okrog 1800 m je pa le nekaj nenavadnega. Da se je tu izlegla, je težko verjetno, če pa je priplezala iz doline, je žaba turist, ki mu gre priznanje. Lahko se poda tudi na transverzalo.
Velikokrat sem opazoval čudovito cvetje drobnega gorskega rastlinstva in čebele, ki so še v višini 2000 m nabirale med.
Kolikokrat sem opazoval visokogorska drevesa — viharnike — in poslušal njih nemo govorico. Viharnik se ne razburja, če mu strela odbije vrh in še deblo razkolje, ne meni se, če ga oplazi skala, ne meni se, če mu vihar lomi ude. Potrpi, vztraja in živi. V jeseni in zimi pa njegovo seme frči po zraku daleč naokrog. Tudi viharnik v svojem zarodu živi naprej. Viharniki so naši najboljši učitelji. Kako lepo je ob deževnem dnevu opazovati iz doline meglo, ki se premiče po gorah. Tam. kjer se v jasnem sončnem dnevu vidijo gole in gladke ploskve, pokaže megla toliko grebenov, stolpov, žlebov in kotlin vseh mogočih oblik. Tako je kakor v filmu, vsak trenutek druga slika.
Kako lepo je raz goro gledat valovito megleno morje pod seboj, ko iz morja štrlijo otoki, ki pa imajo precej drugačne oblike kakor takrat, ko to morje usahne. Večkrat se iz meglenega morja dvigne visok stolp megle, kakor bi vulkan bruhnil, potem se pa stolp nagne, prevrne in pogrezne v morje. Vse to pa sonce obliva s čudovitimi barvami. Že večkrat so mi turisti, ki so se vračali raz gore, potožili: Dež in meglo smo. imeli, razgleda pa nobenega. Nič prav razumevajoče so me pogledali, ko sem jim rekel: Razgled ni samo to, da v sončnem dnevu vidite v velike daljave. Potujte z odprtimi očmi in čutom za naravo, pa boste imeli lep razgled tudi v megli.
Nad vse veličastna je narava ob nevihti. Boj vetrov, čudovite barve, oblike in spreminjanje oblakov, grmenje, kakor bi se svet podiral, nastop hudournikov, to človeka prevzame, vse to je nedopovedljivo. Srečen je človek, ki iz skalne votline ali vsaj izpod previsa opazuje to delovanje sproščenih naravnih sil, srečen pa je tudi za to, ker pri vsem velikem nalivu ostane suh.
Nekoč sem šel na Ute k ovcam. Ko sem prišel na Kancelj, sem izstopil iz megle. Vesel, ker se mi je odprl lep razgled, sem se ozrl na okrog. Tedaj pa sem začuden opazil svojo senco, ki je skoraj tik pred menoj stala v megli obkrožena z živobarvno mavrico. Glorija, sem se zavedel in strmel. Kdo si more predstavljati moje občutke sreče in veselja, ko sem tako nepričakovano zagledal svojo podobo tako okrašeno. Zame je bilo to preveč. V vsem veselju in hvaležnosti sem dvignil in razprostrl roke. Roki na senci sta bili oblečeni v mavrico. Ko sem se čez nekaj časa domislil, sem zamigljal s prsti, in okrog prstov na senci se je vse zaiskrilo. Nepopisno doživetje, nepopisno moje veselje. Kaj vse si domisli, česa vsega je zmožna narava, da osrečuje svojega črvička. Pozneje sem še enkrat videl glorijo na Molzniku, a je bila bolj oddaljena in manj lepa. Spomini na doživljaje na mojih samotnih poteh so zmeraj z menoj. Spremljajo, poživljajo in razveseljujejo.
Neko jesen sem bil v Kotu še po zaključku planšarije. Žagal sem drva. Pa se oglasi turist pred bajto: Vi bi pa morali žvižgati v ljubljanskem radiu. Pri tem nekoliko dolgočasnem delu si žvrgolite tako veselo, da sem še jaz vesel, ko vas takole že nekaj časa poslušam.
Ne morem biti dovolj hvaležen za oči, ki mi posredujejo toliko vidnih lepot, prikritih toliko drugim. In posluh, ki mi je dan za melodije samote. In za srce, ki doživlja in občuti toliko sreče, tolikim drugim nedostopne.
Moja samotna pota. Bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.
