LAVINSKI PSI SO NAJBOLJ ZVESTI IN USPEŠNI SODELAVCI GORSKIH REŠEVALCEV
Na Jesenicah, kjer so gorniki vedno predstavljali vrh našega množičnega planinstva, plezalnega športa in alpinizma, so se našli požrtvovalni ljudje, ki so že leta 1948 ustanovili prvi lavinski odsek v naši gorsko reševalni službi. Skromni začetki so obetali uspešno nadaljnje delo.
Nacku Hrovatu, Zvonetu Ažmanu, Cvetu Jaklu z Jesenic so se kmalu pridružili še vodniki lavinskih psov iz Tržiča, Kranja, Kamnika, Tolmina in Celja. Z vodniki lavinskih psov pri postajah GRS že nekaj let zelo tesno in uspešno delujejo tudi vodniki službenih, obrambnih in sledilnih psov iz postaj milice. Da se lavinska služba pri Planinski zvezi Slovenije seznani z novimi dosežki, se redno udeležujejo naši strokovnjaki in vodniki lavinskih psov inozemskih tečajev in seminarjev.
V organizaciji odseka lavinskih psov pri GRS postaji Jesenice je bil organiziran s pomočjo komisije GRS pri PZS v dneh od 12. do 15. februarja prvi republiški tečaj lavinskih psov v taborniškem počitniškem domu Fencu pod Golico. Tečaja so se poleg lavinskih psov iz Celja, Kamnika in Jesenic udeležili tudi vodniki službenih in sledilnih, obrambnih psov iz Ljubljane, Idrije, Tolmina, Radovljice, Tržiča in drugih krajev, vsega skupaj 18.
Poleg številnih zanimivih in kvalitetnih strokovnih predavanj (prva pomoč, preventiva, o plazovih, nevarnosti gora, improvizacija, transport iz ogroženih območij v dolino, zgodovina planinstva, alpinizma in GRS pri nas in v svetu, organizacija planinstva in druga) so udeleženci izvedli tudi več praktičnih vežb v iskanju posameznih predmetov in ponesrečencev v plazovih ter več kondicijskih pohodov.
Čeprav organizatorjem in udeležencem vreme in snežne razmere to pot niso bile naklonjene, je ta prvi republiški tečaj lavinskih psov v vsakem pogledu z neznatnimi spodrsljaji uspel in dosegel svoj namen.
Prvi republiški tečaj lavinskih psov pod Golico je jamstvo, da tudi v tem pogledu napredujemo. Pod Golico smo stopili za korak naprej v najtesnejšem sodelovanju Gorske reševalne službe in tajništva za notranje zadeve. To je jamstvo, da bomo naglo dosegli tiste cilje, ki jih pred nas postavlja množično rekreacijsko planinstvo, visokogorski smučarski šport in alpinizem.
Vsi udeleženci tečaja, vodniki kakor tudi psi so po štiridnevnem intenzivnem delu pokazali izredno prizadevnost in pred strogo strokovno komisijo s prav dobrim uspehom opravili izpite iz teoretičnega kakor tudi praktičnega znanja.
U. Zupančič
ALPINISTIČNA TABORIŠČA V SZ
Naši alpinisti, ki so po vojni obiskali kavkaške gore, so že marsikaj napisali o sovjetskem alpinizmu in o taborih, ki omogočajo množično udejstvovanje v razsežnih planinskih prostranstvih. Brez njih bi v Kavkazu edinole odprave lahko dosegle visoke, oddaljene cilje. V Pamiru, Altaju in Tien-šanu pa bi že tako skrajno težavne odprave naletele na še večje neprilike in dokaj večje objektivne nevarnosti.
I. KAVKAZ
A. Karačajevo Čerkesko avtonomna pokrajina
1. Krasnaja zvezda Nadmorska višina 1580 m, 150 km oddaljeno od Cerkeska. Namenjeno pripravnikom, odprto od 4. junija do 15. septembra. Pozimi služi kot smučarsko taborišče.
2. Belala-Kaja
Nadmorska višina 1580 m, 500 m od tabora Krasnaja zvezda. Odprto od 6. junija do 18. septembra. Za alpiniste in inozemce. Pozimi smučarsko taborišče.
3. Dombai
Nadmorska višina 1560 rn, 500 m od taborišča Krasnaja zvezda. Odprto od 1. junija do 12. septembra za pripravnike in alpiniste.
4. Burevestnik
Nadmorska višina 1580 m, 500 m od taborišča Krasnja zvezda. Odprto od 7. junija do 18. septembra za pripravnike in alpiniste.
5. Gwandra
Nadmorska višina 2000 m v dolini Uzunkol (Rajon Gwandra), 138 km
oddaljeno od Čerkeska, 8 km pešpot. Odprto med 10. junijem in 19. septembrom za alpiniste.
B. Severno Osetska avtonomna pokrajina
7. Torpedo
Nadmorska višina 2000 m. Dosegljivo z avtomobilom iz mesta Ordžonikidze. Odprto od l. junija do 12. septembra.
8. Cei
Nadmorska višina 2100 m, nedaleč od tabora Torpedo ob ledeniku Cei. Odprto od 5. junija do 16. septembra za alpiniste. Izhodišče za pohode v Svanetijo preko sedla Manuson.
C. Kabardino-Balkarska ASSR (Področje Elbrus)
9. Adyl-Su
Nadmorska višina 1800 m ob izlivu reke Adyl-Su v reko Baksan, oddaljeno 124 km od Nalčika in 157 km od Pjatigorska. Odprto od 1. junija do 15. septembra za alpiniste in inozemce.
10. Džan-Tugan
Nadmorska višina 2120 m, 7 km od taborišča Adyl-Su. Odprto od 1. junija do 21. avgusta za šolanje inštruktorjev in od 24. avgusta do 12. septembra za začetnike. Pozimi taborišče za šolanje smučarjev tekačev.
11. Elbrus
Nadmorska višina 2050 m, oddaljeno 4 km od taborišča Adyl-Su. Odprto od i. junija do 18. septembra za pripravnike in inozemce.
12. Schelda
Nadmorska višina 2000 m, oddaljeno 3 km od taborišča Adyl-Su pri izlivu potoka Schelda. Odprto od
10. junija do 3. septembra.
13. Baksan
Nadmorska višina 1800 m, ob reki Baksan, 4 km oddaljeno od taborišča Adyl-Su. Najstarejši sovjetski »Alplager«, ustanovljen leta 1931. Odprto od 1. junija do 14. septembra za pripravnike in alpiniste.
14. Ullu-Tau
Nadmorska višina 2350 m. ob reki Adi-Su, oddaljeno 14 km od Wers-nij Baksan, 113 km od Nalčika in 146 km od Pjatigorska. Pešpoti 1 km. Odprto od U. junija do 22. septembra za pripravnike in alpiniste ter za inozemce.
15. Dzailik
Nadmorska višina 2300 m. oddaljeno 1 km od taborišča Ullu-Tau. Odprto od 9. junija do 20. septembra za pripravnike in alpiniste.
16. Cegem
Nadmorska višina 2000 m. Leži v dolini reke Gara-Aus-Su; 90 km oddaljeno od Nalčika. Odprto od 10. junija do 19. septembra za alpiniste. Izhodišče za pohode v Svanetijo (Mestija) preko sedla Tviber.
17. Bezengi
Nadmorska višina 2000 m na sotočju ledenikov Mižirgi in Bezengi, rajon Bezengi. Oddaljeno 104 km od Nalčika, od tega 16 km peš-pot. Odprto od i. julija do 30. avgusta za izkušene alpiniste.
18. Prijut jedinadsat Nadmorska višina 4200 m na ledeniku na južnem pobočju Elbrusa. Dobrih 180 km od Pjatigorska, od tega z avtom nekako 165 km do Tershola ali 175 km do oporišča Ledovaja baza (3800 m). Ni taborišče, temveč odprto vse leto kot zavetje za alpiniste, ki žele opraviti vzpon na Elbrus (prehodno 4—5 dni). Prostora za 150 oseb.
Manjša oporišča so še na obeh straneh prelazov: Kluhoriki, Bečo, Donguz-Orun, Mestija, Tviber, Ma-mison in Krest.
II. TIENŠAN
19. Ala-Arča
Nadmorska višina 2100 m, oddaljeno 45 km od Frunze, Kirgiska SSR. V okolici vrhovi do 4875 m vseh težavnostnih stopenj.
20. Kok-Bas-Tau
Oddaljeno 24 km od Alma-Ata, Kazahska SSR. Odprto od 10. junija do 21. septembra.
21. Talgar
Nadmorska višina 2650 m, oddaljeno 40 km od Alma-Ata. Odprto od 8. junija do 19. septembra.
III. ALTAJ
22. Aktru
Nadmorska višina 1600 m. Leži v podnožju Kaškaltiša, 2 km od ledenika Aktru. Oddaljen 534 km od Bijska, Uzbeška SSR. z avtomobilom skoro do tabora, u km peš (2 uri). Odprto 2 meseca.
IV. PAMIR-ALTAJ
23. Varzob
Oddaljeno 52 km od Stalinabada, Tadžikijska SSR. Odprto od l. julija do 31. avgusta.
24. Dugoba
Nadmorska višina 2100 m, oddaljeno 72 km od Fergane, Uzbeška SSR. Odprto od 10. junija do 31. avgusta.
Podatke o taborih sem dobil od sovjetskih alpinistov v »alplagerju Bezengi«. v glavnem se skladajo s tistimi, ki jih navajajo v knjigi »Kawkas-querdurch« alpinisti DDR. Seveda je pričakovati z razvojem tudi spremembe, posebno še sedaj, ko so v izgradnji številna središča za zimski šport in ko je tudi v alpinizmu SSSR čutiti močno sprostitev. Podatki bodo nedvomno koristili slehernemu resnemu udeležencu naših odprav v Kavkazu in druga sovjetska gorstva.
Ing. Pavle Šegula
JOŽEF ČIHULA
Alpinistična sekcija v Libercu nam je sporočila, da se je 7. februarja 1966 smrtno ponesrečil mladi češki alpinist Jožef Čihula, po poklicu klepar, član Ao Lokomotiva v Libercu. Plaz ga je vzel v vzhodni steni Baraniijh rohu v Visokih Tatrah, z njim prijatelja Erika Soukupa. Čihula je bil dober poznavalec Julijskih Alp, naš dragi gost v letu 1965.
Jožef Cihula se je rodil leta 1938 v Chotešicich. Čeprav sin ravnine je v kratkem času postal plezalec velikega formata, sijajne tehnike, spretnosti, moči in vsestranske uporabnosti. Znan je bil po silni moči v prstih. Zato je z lahkoto prosto plezal najtežavnejša mesta. Kmalu se je predal čaru prvenstvenih smeri, bil duša odseka in najaktivnejši plezalec z mnogimi novimi smermi v Jezerskih horach, Skalaku, Prihrazeh Drabskych svetničkach, Prachovi, na Suchych skalach, na Boreni, plezal pa je tudi v Dolomitih, v Bolgariji, na Kavkazu, v Tatrah in v Julijskih Alpah. Ljubil je prosto plezanje, rekvizitov se je nerad posluževal. Bil je tudi sijajen smučar.
Leta 1962 si je v Kavkazu zapisal dve veliki prvenstveni smeri: vzhodno steno Belala-Kaje, 900 m visoko (V b), in 1600 m visoko severno steno Čot-Či, po češki klasifikaciji VI. Slednjo štejejo Cehi med svoja največja plezalska dejanja. Leta 1963 je bil v češki reprezentanci in je preplezal južni steber Mižirgi Va. Leta 1964 je ponovil salzburško smer v Watzmannu, leta 1965 pa je bil trikrat v Julijskih Alpah. Pozimi je v slabem vremenu zmogel drugi zimski vzpon po severovzhodni strani Jalovca, poleti pa je s tremi bivaki zmogel nov vzpon v 800 visoki severni steni Široke peči, VI, in nov
vzpon v 700 m visoki steni Frdamanih polic, VI (gl. PV 1966, 3/117, 124). Ta stena je nekak zadnji problem Julijskih Alp, ki so se ga naši in drugi plezalci izogibali celih 30 let. Obe smeri spadata med najtežje smeri v Apneniških Alpah. Njegov soplezalec Miroslav Machovič predlaga, naj bi se v Čihulin spomin ta smer imenovala »Smer Josefa Čihule«. Naša alpinistična bratovščina se rada klanja spominu pokojnega Jožefa Čihule s tem, da bo v kartoteko smeri v naših gorah vpisala njegovo ime kot vidno znamenje tradicionalnega bratskega sodelovanja med Čehi in nami. Naj nas ta smer spominja tudi na simpatičnega, lepodušnega Pepika, iskrenega, mehkočutnega, pozornega in skromnega prijatelja, človeka, ki si ga moral imeti rad, in ne nazadnje talentiranega reprezentanta češkega alpinizma.
Tine Orel
