Predsednik SPDT Lojze Abram o naši alpinistični odpravi na Everest – Odprava, katere cilje poleg najvišje gore sveta tudi Lhotse, bo jutri krenila na pot
Primorski dnevnik, 14. avgust 1990
O alpinistični odpravi Alpe Adria Sagarmatha 1990, ki jo prireja Slovensko planinsko društvo iz Trsta v sodelovanju s Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije in ki bo naše planince popeljala na pot jutri, smo veliko pisali. Zbrali smo razna mnenja, in zato seveda ni mogel manjkati predsednik SPDT Lojze Abram, kateremu smo zastavili nekaj vprašanj.
Se je SPDT, ko je prišlo dovoljenje, takoj odločilo za zahtevno odpravo ali pa je kdo nasprotoval?
»Za dovoljenje za vzpon na streho sveta, Everest, so zarosili člani odprave SPDT na Južno Anapurno leta 1985, bolj za šalo kot zares in na to smo vsi že davno pozabili. Pismo iz Nepala, v katerem so nam katmandujske oblasti sporočale, da so nam izdale dovoljenje za Everest, nas je zato v odboru SPDT nemalo presenetilo, ker ga nismo pričakovali. Spočetka stvari nismo vzeli prav resno. Vsi smo se dobro zavedali, da SPDT, kot majhno zamejsko planinsko društvo te zahtevne odprave samo ne bi moglo izvesti, ne logistično, saj imamo v svoji sredi le tri vrhunske alpiniste, ki so imeli himalajske izkušnje, ne organizacijsko, še manj pa finančno. Mnogi v odboru so bili mnenja, da se o tem sploh ne izplača govoriti in nekateri so predlagali, naj dovoljenje ponudili kakemu italijanskemu društvu ali morebiti Planinski zvezi Slovenije.
Razprava pa se vendarle razvnela in nekateri odborniki so začeli nakazovati možnosti izvedbe tega podviga. Prevladala je misel, da bi odpravo razširili na meddeželno oziroma mednarodno raven in bi istočasno zaprosili za sodelovanje Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. V tem kontekstu smo si izmislili tudi ime odprave in sicer Alpe Adria, kot izraz teženj in želja priznanih alpinistov sosednjih dežel, da ob desetletnici Delovne skupnosti Alpe Jadran, stopijo na streho sveta. Obenem smo si odborniki društva, ki ima dovoljenje za pristop na Everest, zadali nalogo, da zaprosimo Deželo Furlanijo-Julijsko krajino, da prevzame pokroviteljstvo nad samo odpravo.«
Kateri so bili največji pomisleki?
»Največji pomisleki so bili v tem, kako bomo zmogli organizacijsko in finančno pripraviti tako zahtevno odpravo. SPDT samo ni imelo nobenih izkušenj glede priprav in čila zapletene organizacije takih alpinističnih podvigov. Finančna plat pa nam je delala še večje preglavice, saj je bilo je bilo treba zbrati več desetin milijonov lir in nekateri odborniki so že ob vpogledu v dvestomilijonski predračun odprave odprave obupali, zato je marsikdo bil na tem, da vrže puško v koruzo.«
Kako ste vse te težave premostili?
»Težav je bilo nič koliko in so še. Na srečo smo v vodji odprave Tomažu Jamniku našli izkušenega organizatorja, ki si je, skupaj s predsednikom Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, Tonetom Škarjo, prevzel največje breme in premostil skoraj vse organizacijske težave. V glavnem je njegova zasluga, da je organizacija stekla in so se redno odvijale priprave. V veliko pomoč mu je bil naš alpinist Davor Zupančič, ki je skrbel za naročila prepotrebne visokogorske opreme.
Finančna plat pa je bila pretežno na naših ramenih in ne brez težav, prošenj in moledovanj, nam je uspelo zbrati večji del prepotrebnega denarja. Kot pokrovitelj nam je Dežela Furlanija-Julijska krajina nakazala podporo 50 milijonov lir, pri raznih drugih sponzorjih smo zbrali še nekaj desetin milijonov lir, vendar nam še vedno primanjkuje okrog 30 milijonov, ki jih upamo zbrati po odhodu odprave in kriti dolgove.«
Uspeh bi prinesel slavo, morebitni neuspeh (pri tem mislim le na to, da cilj ne bi bil dosežen in je beseda neuspeh relativnega pomena, ker eno od odločilnih besed ima vreme, na kar pa se ne da vplivati) pa bi lahko sprožil kakšne polemike ali kaj slabe krvi, kot se v takih primerih pogosto dogaja?
»Neuspeh bi nedvomno sprožil polemike, saj bi imel vsakdo kaj reči, če našim alpinistom ne bi uspelo priti na vrh strehe sveta. Predvsem se bodo nekateri zgražali, kaj je pravzaprav treba, da sili SPDT tako visoko. V primeru uspeha pa bo SPDT pridobilo na prestižu, ki mu služi še za druge cilje. Seveda je vse odvisno od vremena in moja skrita želja je, da bi bilo vreme res naklonjeno našim alpinistom, katerim iz srca želim, da bi dosegli vrh Everesta v njihovo in naše veselje in zadoščenje.«
Kako vi gledate na vrhunski alpinizem?
»Mislim, da je vrhunski alpinizem resna in težavna šola za vsakega športnika, ki se z njim ukvarja. Posameznik se mora v tej zvrsti športa soočati s samim seboj, preizkušati svoje fizične moči in psihične sposobnosti, pri čemer si kali svojo osebnost in značaj. Spopad z goro terja izredne priprave, zmaga pa prinese nedopovedljiva zadoščenja in užitke, ki se jih ne da primerjati z zmagami v drugih športih. Zame je človek, ki se ukvarja z vrhunskim alpinizmom, vsega spoštovanja in občudovanja vredna oseba.«
Ste se kdaj poskusili z alpinizmom?
»Sam sem samo planinec. Prištevam se k ogromni množici gorohodcev, ki si tu pa tam upajo tudi na kakšne bolj zahtevno zavarovano pot do vrha. Aktivno se z alpinizmom nisem ukvarjal, ker sem v gore začel zahajati že v zrelih letih. Morda bi bil vzljubil alpinizem, če bi se z njim začel ukvarjati že mladih nog. Pa vendarle tudi planinstvo mi mnogo pomeni in mi daje veliko zadovoljstva in utehe, da ne govorim o duhovni sprostitvi.«
Se vam zdi sestava članov odprave optimalna?
»V člane odprave popolnoma zaupam. Kaj pravzaprav pomeni optimalna odprava, je stvar teorije in ne prakse. Vsaka odprava je lahko optimalna, če v njej prevladuje prijateljstvo, medsebojno sporazumevanje, pokoravanje odločitvam vodje in sodelovanje pri skupnih naporih za dosego cilja, v tem primeru vrha Everesta.«
Istočasno z naskokom na Everest in Lhotse bo v Himalaji trekking, ki ga prav tako organizira SPDT. Se boste udeležili trekkinga?
»Sočasno z odpravo pripravlja SPDT tudi trekking do baznega tabora pod Everestom. Trekking bova vodila dr. Simunič in jaz. Za trekking so se prijavili posamezniki, ki se jim hoče nekaj dogodivščin. Med dolgimi pohodi približevanja do cilja bodo imeli priložnost, da si s stiki z domačini v zakotnih nepalskih vaseh in z divjo naravo pod pobočji Himalaje naberejo novih življenjskih izkušenj. Trekking se bo pričel v kraju Jiri, do koder se bodo udeleženci pripeljali iz Kathmanduja, od tam pa se bodo napotili peš in se po desetdnevni hoji znašli pod vznožjem Everesta.«
Je možen stik med skupinama ali pa sploh ne bosta vedeli ena za drugo?
»Cilj trekkinga je bazni tabor pod Everestom, kamor bomo prispeli proti koncu oktobra. Naš namen je poiskati člane naše odprave, ki bodo v tistih dneh verjetno že dosegli svoj cilj: vrh Everesta, seveda, če jim bo vreme naklonjeno. Na tiho upam, da jim bomo lahko prvi čestitali za zmago. Skupina trekkingašev se bo potem vračala do Lukle in od tam do Kathmanduja, medtem ko bodo alpinisti svoj tabor pospravili nekaj dni kasneje.«
