Jože Vršnik – Robanov: Mislim, da se vsak obiskovalec Solčave vsaj enkrat hrepeneče ozre na Olševo, ki s svojimi zelenimi tratami in naravnost čudovitim razgledom vabi obiskovalce, katerih pa ima, žal, veliko premalo. Skromnemu obisku Olševe je kriva bližina državne meje. Upamo, da bo ta ovira kmalu vsaj olajšana, če že ne odstranjena.
Marsikdo je že spraševal, kaj pravzaprav pomeni ali iz česa izhaja ime Olševa. Vsak odgovor na to vprašanje je le ugibanje, domneva, in treba bo še raziskovanja o tem. In k temu bi rad vzpodbudil, in nekaj prispeval z naslednjimi vrstami.
Stari, nekdanji ljudje so bistro opazovali. Za podlago ledinskih in hišnih imen so vzeli zmiraj neko, dejstvo. Praznih, nesmiselnih imen je zelo malo, mnogo imen pa se je v stoletjih z izgovarjavo spremenilo in pokvarilo tako, nam zdaj njih pravi pomen ni več znan in ga je le težko odkriti. Tako je tudi z imenom Olševe. Če mu hočemo v bližino, moramo malo naokrog in malo v zgodovino nazaj.
Od Olševe proti Covnikovemu Velikemu Vrhu in še naprej proti Matkovi kopi se razteza hrib, ki ga Solčavani imenujemo Šentlenarski vrh. Tako ga imenujemo po cerkvi sv. Lenarta, ki stoji na koroški strani vrha v nadmorski višini 1334m. Seveda je Šentlenarski vrh razdeljen še na več imen.
Če vzamemo zdaj kmetije v smeri od Matkovega Kota proti Olševi, so nad Matkovim Kotom: Matko, Perko, Kočnar, Gradišnik in na nasprotnem bregu nekdanjega jezera Orlovčnik. Te kmetije so znane pod skupnim imenom Kotjanci.
Od tu naprej so kmetije: Covnik, Šumet, Žibevt, Ložekar, Pastirk in Klemenšek znane pod imenom Ribničani. Te kmetije se razprostirajo nad Ribjo Pečjo.
Naprej, pod Šentlenarskim vrhom so kmetije Krofič, Jamelnik, Goler že opuščene in še obljudene Kolar, Strelec, Ploder, Rogar, Potočnik in Strgar, znane pod skupnim imenom Proštija.
Naprej, že pod Olševo, pa so v zgornji vrsti kmetije: Macesnik, Ovšovnik, Martinc, Majdač, Šifrer, Prodnik in Robnik.
Kmetije v Proštiji je dal naseliti samostan (proštija) v Dobrlivesi na Koroškem in temu samostanu so kmetje morali iz Proštije oddajati predpisane dajatve. Ker pa leži Proštija na ozemlju občine Solčava, ki je spadala pod oblast samostana v Gornjem gradu, si je tudi gornjegrajski samostan lastil pravice do dajatev iz Proštije. Kmetje v Proštiji so se dvojnih dajatev branili, zato je nastal med omenjenima samostanoma spor. Gornjegrajski opat Janez se je l. 1268 pritožil pri koroškem vojvodu Ulriku III., da posega v posestne pravice gornjegrajskega samostana na planini Olševa-Ložek (v nemškem Erlaw-Losekke). Vojvoda Ulrik je poslal komisijo, da na mestu ugotovi, katera zemlja pripada gornjegrajskemu samostanu. Dne 4. julija 1268 se je ta komisija sešla na meji, z gornjegrajskim opatom in njegovimi ljudmi. Na to razpravo je bilo povabljenih nad 500 prič. Po nemškem zapisniku o tej razpravi so priče pod prisego izjavile, da je bila meja vedno po razvodnici Erlaw-Losekke, Olševa-Ložečki vrh. Vojvoda je dne 17. julija 1268 s posebno listino to mejo priznal in potrdil. L 1355 je gornjegrajski opat prosil oglejskega patriarha, da mu s svojim posredovanjem pripomore do njegovih prastarih pravic, ker si prošt iz Dobrlevesi lasti posestno pravico do desetih kmetij, ki ležijo v okraju Sulcpah pod »Erelabben«. Po zapisniku o razpravi, ki se je nato vršila, je bilo tudi na to razpravo povabljenih okrog 300 prič, razprava pa se je vršila »na neki kmetiji pod Erelalben«.
Tako vidimo, da sta se za solčavsko Proštijo vršili že dve veliki pradi in da so se takratni samostani kar dobro zavzeli za svoje pravice.
Ime Erlaw ali Erelalpe štejejo nekateri za prvo in najstarejše v nemščini zapisano ime Olševe. To razlagajo in prestavljajo v slovenščino takole: Erel = Erle, to je jelša = olša = Olševa.
Ta razlaga pa mi vzbuja dvome, zato naj o tem zapišem nekaj dejstev in nekaj svojih misli.
Kakor že omenjeno, se Proštija razprostira pod Šentlenarskim vrhom, le kmetiji Potočnik in Strgar se že malo dotikata Olševe. Vendar se vode s teh kmetij stekajo v potok Lašek, kakor iz cele vzhodne Proštije, vode izpod Olševe pa se stekajo v Jurčev potok.
Če bi se ta (druga) razprava vršila »na neki kmetiji pod Olševo«, bi se morala vršiti v Citriji ali pri Ovšovniku ali pri Macesniku, torej kar v neposredni bližini Proštije, odkoder pa se Proštija niti ne vidi. To je pa težko verjetno. Če je bilo omenjenima samostanoma toliko za Proštijo in nje dajatve, da so sprožili dve tako veliki pravdi, so se gotovo potrudili še toliko, da se je razprava vršila »na mestu«, kakor pravimo, torej v Proštiji sami. Najbolj verjetno se je razprava vršila pri kmetu Strelcu, na Strevčovem, po solčavsko povedano. Tu je središče Proštije, od tu je vsa Proštija vidna, in Korošce je pot od Železne Kaple mimo Šentlenarta pripeljala naravnost na Strevčovo. Če pa se je razprava vršila na Strevčovem (ali kjerkoli v Proštiji) pa v zapisniku pod imenom Erelalpe ne more biti mišljena Olševa, pač pa Šentlenarski vrh.
To je eno, drugo pa je tole: Na koroški strani Šentlenarskega vrha med Olševo in Šentlenartom, le nekoliko nižje, je kraj, ki se še zdaj imenuje Rjavica. Tu je zdaj gozd grofa Turna, nekdaj pa je bila tu Rjavčnikova ali Erjavčnikova kmetija. Starejši Solčavani pripovedujejo, da so v letih, ko nas še ni ločila državna meja, pogosto hodili v Železno Kaplo skozi Rjavico. Takrat so bile še dobro vidne razvaline nekdanjih velikih Erjavčnikovih poslopij. Kakor vse hribovske kmetije je bila tudi Erjavčnikova kmetija velika in njegova planina se je razprostirala skoz Šentlenarski vrh.
Če primerjamo Erjavčnik – Erlaw in Erjavčnikova planina – Erel-alpe, vidimo, da je tu podobnost in verjetnost veliko večja, kakor med Erelalpe in Olševa. Mislim, da bi bilo mogoče na koroški strani – jugoslovanski in avstrijskih – priti še do točnih ugotovitev o tem. Nekaj v arhivih, nekaj pri prebivalcih v bližini Olševe. A pri teh bi se bilo treba pobrigati čimprej, ker stari, ki morda o tem še kaj vedo, odhajajo naglo k nekdanjim.
Upoštevati pa je treba še tole: Najviše v gore raste pritlikavi skalni bor. Burje mu pravimo v Solčavi. Še visoko v gore mu sledita macesen in smreka, jelša pa zaostane še dosti nižje, saj sega njen »življenjski prostor« le do 1400m nadmorske višine. Olševa s svojimi 1930m pa sega že toliko nad gozdno mejo, da je kar neverjetno, da bi kdaj na Olševi jelšje rastlo. Zato je tudi neverjetno, da bi naši pradedi vzeli jelšo za podlago imena Olševe, če na celi Olševi ni rastla niti ena jelša. In če bi na Olševi jelšje res kdaj rastlo, bi jo najbrž imenovali Jevšovec, kakor je v Matkovem ali kakor so drugod imenovali Brezovec, Macesnovec, Smrekovec, Bukovec, Jerebičje, Javorje itd. nikakor pa ne Jevševa, ker s samo to besedo ni povedano ničesar.
Vse navedeno kaže na to, da je v omenjenem zapisniku pod Erelalpe mišljen Šentlenarski vrh in da ime gore Olševe ni zrastlo iz jelševih korenin.
Ko smo tako po ovinku prišli do ugotovitve – če smem tako reči – kako ime Olševe ni nastalo, storimo še korak naprej.
Olševa je goličava. To mora priznati, kdor jo je že kdaj videl. Kakor iz navedenega sledi, je bila goličava tudi že v času prvih naseljencev. Ti pa so bili Korošci. Tudi na solčavski strani. Korošci pa črko g zgovarjajo kot glas med g h, l pa kot v. Zato so besedo goličava morali izgovarjati kot hovčava, prav prav tako kakor še zdaj zgovarjajo hovob, pišejo pa golob. V sto ali več stoletni izgovorjavi pa se je lahko zgodilo, da je začetni h umolknil, pa je od besede – goličava – hovčava ostala še ovčava. To je pa že skoraj Ovšava, kakor Solčavani in Korošci izgovarjamo ime gore Olševe.
V Kocbekovem »Vodniku po gorah in dolinah v Savinskih planinah 1904-« je zapisano: Olševa (1930 m) na specijalni karti Ovčeva. Dokaz, da so nekdaj govorili Ovčava, kakor zdaj Ovšava.
Omenjeni razpravi sta se končali tako, da je bila določena meja med Štajersko in Koroško po vrhu Olševe, Šentlenarskega, Ložečkega in Covnikovega vrha. Tako je Proštija padla pod oblast gornjegrajskega samostana. Proštijci pa so svoje dajatve morali oddajati dobrlaveškemu samostanu še naprej. Šele l. 1373 sta se omenjena samostana nekako pobotala. Od takrat Proštijci svojih dajatev niso oddajali dobrlaveškemu samostanu več, ime Proštija pa se je obdržalo do današnjih dni.
In še tole: Ali ni morda nekdanja Ovčava podlaga imenu vasi Solčava, ki v vznožju Olševe? Če sem prav poučen, je bil utemeljitelj imena Solčava pokojni prof. Franc Štiftar, ki je pozneje živel v Kalugi na Ruskem, rojen je bil kot Martinčev Francek v Citriji pod Olševo. Mislim, da je bil kot sin Olševe kar zmožen »pogruntati« nekaj takega.
Nikomur ne vsiljujem svojih misli. Zavedam se, da nisem človek, ki bi v takihle zadevah smel postavljati svoje trditve in jih potem junaško braniti, zato sem skušal zadevo opisati tako, da je vsakemu vidno, kaj je dejstvo, kaj doma. Želel sem le nakazati sled in smer, kje naj preiskujejo drugi, zmožni in poklicani. Tega pa naj mi nihče ne zameri.
Literatura: dr. Mišič: O ledenikih in hišnih imenih okrog Solčave (Časopis za zgodovino in narodopisje 1938 3-4/191.)
Planinski vestnik 2/1960
