Delo, 24. januar 1960 dLib.si
Ob stoti obletnici Scpolijevega pristopa na Grintovec 1759-1959
ZALOŽILA IN IZDALA: PLANINSKA ZALOŽBA PRI PZS; ILUSTRACIJE TOMAŽ KVAS, NASLOVNA STAN MIRKO MEGLIČ; TISKALA TISKARNA TONETA TOMŠICA V LJUBLJANI; 346 STRANI, 20 SLIK; CENA JE 980 DIN.
Gorovje, za katero velja z gorenjske stran: ime Grintovci, s štajerske Solčavske planine, a z Ljubljanskega polja in kamniške strani Kamniške planine (znanstveno poimenovano Savinjske Alpe) obsega zgornja porečja Savinje, Kokre in Kamniške Bistrice. Te Alpe pa so z juga in vzhoda lahko dostopne, precej drugačne pa na zahodu in severu. Delo, ki je pred nami zajema pričetke turistike v tem svetu in njen nadaljnji razvoj, dokler se ni v razmeroma dolgem časovnem razponu preobrazila v sodobni alpinizem. Avtor si je nadel torej težavno nalogo, zajeti slovensko planinstvo — kakor ga danes imenujemo z enim samim ljudskim terminom — od preloma 18. stoletja, ko je bil slovenski človek ponajveč še tlačan, pa do konca druge svetovne vojne.
Pravzaprav ni presenetljivo, da je Planinska založba pri PZS med svoje izbrane pisce in – recimo – ideologe planinstva in alpinistike s to knjigo uvrstila tudi Borisa Režka, ki že tri desetletja hodi svojo pot, ne po svetu, kakršen obdaja vsakdanjega človeka ne pri delu ne v prostem času, marveč navdušenega in neutrudnega turista, planinca in alpinista. Režek živi svoje življenje za goro, za naravo in za tolikere, mnogim neznane lepote stvarstva, ki so (in bodo še) priklepale nase in vase peščico najredkejših ljudi, če so jim zapisani z vsem svojim jazom.
Režkovi prijatelji in znanci, ki so se ga kot človeka spomnili ob prestopu petdesetega življenjskega leta, pravijo o njem, da skoraj poetično opisuje gorsko pokrajino in uvaja v planinsko branje nov slog, poln klenih izrazov in globokih pogledov v človekovo dušo.
Preveč omejen je prostor na tej strani lista, da bi lahko tod še izčrpneje in zlasti strokovno kritično (to bodo v ostalem drugje in še posebej opravili bolj poklicani) globoko zajeli iz gore gradiva in neizčrpnega zaklada podatkov, zlasti pa misli in čustev, s kakršnimi jih je ta neugnani pionir tolikih tveganih in enkratnih storitev v gorah posredoval v tej alpinistični zgodovini. Če samo najbolj zgoščeno povzamem bogato vsebino iz te planinske epopeje o dvesto letih, ki so minila od -odkritja- Kamniških planin, se smemo ustaviti le pri nekaterih najznačilnejših in najglobljih poglavjih -Sten in grebenov-.
Po kratkem orisu tedanjih razmer na slovenskih tleh na področju Savinjskih Alp posebej nas avtor seznanja s prvimi koraki v to gorsko divjino — pionir vzpona na Grintovec je bil Anton (po BL — Joannes) Scopoli (1723—1738), medicinec in botanik italijanskega porekla — in nato obširno obravnava odkritje tega gorstva. Prva zasluga zanj gre profesorju graške univerze dr. Johannesu Frischaufu (1837—19241 v letih po 1874. izrazitemu praktičnemu človeku, ki je poznal že mnoga druga pogorja, pa ga je mik po prvenstvih zvabil tudi na Savinjske gore. Frischauf je bil kot izobraženec onih časov vendarle ljudski človek, ki si, je znal pridobiti prijateljstvo domačinov, da so mu — čeprav niso razumeli njegovega jezika, pač pa poznali njegovo dobroto in vnemo za njihov gospodarski in kulturni napredek — radi pomagali kjer koli in kakor koli. Zato je žel toliko uspehov in je lahko vse -Kamniške- odkril svetu, njegova knjiga o njih pa je bila dolga leta vodnik po njih in edini kažipot zanje. V tej zvezi se je pisce spomnil številnih najbolj znanih domačinov onih in poznejših dob, ki so vodili gornike, turiste in tudi alpiniste v svoje gorsko kraljestvo. Med njimi so zlasti s priznanji omenjeni Uršiči, Piskerniki, Plesniki in še nekateri.
Dobrih 20 let pred izbruhom prve svetovne vojne (1893) je bilo tako daleč, da so se slovenski ljubitelji planin odločili za boj in samostojno delovanje v njih proti vse večjemu nemškemu navalu in ponemčevanju naših gora. Tuja planinska društva so s časom hirala. Slovensko planinsko društvo pa je v javnosti in pri ljudeh dobivalo vse več zaslombe in moč. Njegova dejavnost se je takrat omejevala predvsem na graditev poti in koč, plezalstvo samo pa je še vedno čakalo novega, odločnejšega rodu. Tako so bili tudi prvi plezalci v naših Alpah tujci, toda polagoma so se začeli mednje uvrščati tudi posamezni domači ljudje.
Pisec je v nadaljnjem posvetil alpinistiki v ožjem in najmanj tretjino tega dela in do podrobnosti obdelal vso plodovito dejavnost mladih plezalcev po prvi vojni, ki so v letih do drugega svetovnega požara opravili dolgo vrsto prvenstvenih vzponov in osvojili vse tamkajšnje vrbove in stene v letni in zimski dobi. Režek sam in peščica najbolj izkušenih (Vinko Modec, Janez Gregorin, France Ogrin, Igor Omersa in še več drugih) so zaorali globoke brazde v ploden razvoj te dejavnosti, ki je bila medtem pri drugih evropskih narodih že daleč pred nami. Skupno s tehničnimi opisi neštetih tur in vzponov, ki so terjali posebne žrtve in napore, je avtor zajel hkrati tudi ves tedanji zakulisni in družbeni antagonizem, zaradi katerega smo tudi na tem področju toliko zaostal, za hitečim časom in ogromnim napredkom drugod. Svoj sedež sta tod prispevali še dve značilni hibi, in sicer konservatizem in nevoščljivost, ki sta nam kar naprej odjedali uspehe tudi na drugih toriščih; prav tako so bili povsem osamljeni tudi tisti, ki niso trobili v isti rog z oficialnim planinstvom, pa čeprav so bili nosilci napredka in novih pogledov, ki so nas zbliževali z drugimi alpskimi narodi. Napredek namreč — tako piše Režek — ni v tem, da se viša število članov in rastejo vedno nove koče, domovi, hoteli in žičnice. S širino se izgubljata višina in globina. Toda civilizacija terja svoje in bo morda v prihodnjih desetletjih dosegla tudi že vsa docela obvarovana gorska zakotja. Mnoga znamenja kažejo, da tega razvoja ne bo mogoče zaustaviti, tako da bodo morali bodoči rodovi najti tudi v alpinistiki pravo pot. Zato pa je ta knjiga samo pomembnejša, saj daje obilen pogled v vse snovanje in dajanje v planinstvu in alpinistiki na savinjskem svetu, ob eni težnji, da bi tudi jugoslovanska alpinistika dobila svoj ugled v svetu. In ga tudi je … Nemara so piščevi preudarki v njegovem -povzetku – nekoliko črnogledi in tod ali tam celo prepikri, toda to ne zmanjšuje odkrite globine njegovih izpovedi.
Posebno poglavje bi morali napisati o piščevem jeziku, ki kaže vseskozi svoj žar, poln sočnega alpinističnega strokovnega besedja, kakršno mu teče izpod peresa s posebno rutino. Škoda, da je v besedilu samem mnogo in preveč spodrsljajev, najsi bo jezikovnih in zlasti pravopisnih (ločila!), pa tudi v slogu in kompoziciji bi bil tenkočuten lektor lahko mimogrede zgladil prenekatera bolj bleda in trša mesta. Temu nasproti pa so tod in tam celi odlomki, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti tudi z višjimi merili, po vsej priliki takšni, v katerih so mu bili nagibi posebno pri srcu. V opombah (319—345) je mnogo pisanega obrobnega gradiva, ki pa bi ga bilo treba — po našem — prirediti nekoliko smotrneje in tako vse pregledneje. V ostalem pa je podobna pomožna snov zbrana v opombah pod črto, kjer jo po navadi stavec uvršča na ustreznih mestih k besedilu. Konkretni primeri k tem pripombam bi še povečali okvir tega sestavka.
Stene in grebeni sodijo na polico vsakega ljubitelja planin, s pridom pa bodo segali po nji tudi drugi, če bodo hoteli izvedeti marsikaj o odkritju. odkrivanju in rastju našega gorništva (da ne rečemo še posebej alpinistike kot najvišje veje udejstvovanja v gorah). V njej bodo zadeli na mnogo takega, kar je tesno povezano z dolgotrajnimi napori in velikimi žrtvami slovenskega človeka, da je postal na svoji zemlji svoj gospodar.
J.K.
