Polet, 20. marec 1960
Dolgoletni napori in velike želje naših alpinistov so se končno uresničile. Poseben himalajski odbor, ki ni imel lahke naloge, je vendar dokončno zbral vse potrebno za odhod naše prve ekspedicije v najvišji gorski masiv sveta. Kot država, ki ima svoje mesto v alpinističnem svetu, je Jugoslavija s svojo odpravo na Himalajo samo dokazala, da ima alpiniste, ki se lahko kosajo z najboljšimi na svetu. Vse priznanje gre torej temu odboru in članom odprave, ki so se odločili za tako velik podvig.
O pripravah naših alpinistov, ki so te dni odpotovali v Indijo, je za naše bralce povedal nekaj zanimivih podrobnosti član himalajske odprave tov. Marjan Keršič-Belač. Med drugim je zavzeto pripovedoval o njihovem končnem cilja — Himalaji.
»Več vrhov je, ki nam te dni stopajo z vso veličino pred naše oči. Ko smo prebirali himalajske žurnale in se poglobili v proučavanje posameznih vrhov, na katere je že slepila človeška noga, smo se najprej odločili za vrh — Nanda Devi. To je gora visoka 7816 m. ki so jo leta 1956 zavzeli Angleži. Prišli smo do zaključka, da bi bil ta vrh za nas najbolj mikaven, ker najbolj ustreza našim sposobnostim. Naša odprava naj bi prispevala h zgodovini alpinistike svoj poseben delež s tem, da bi kot prva poizkusila priti po prečenju z vzhodnega na glavni vrh. Seveda je to precej odgovorila in težka naloga, ki pa nam je naj ljubša!
Dobili smo obvestilo iz Indije, da verjetno na ta vrh ne bomo mogli zaradi političnih okolnosti. Predlagali so nam dva druga masiva in sicer še nezavzeti Deo Tiba, visok nekaj čez 6.000 m, ali točneje 21.000 čevljev. Drugi vrh, ki pride po mnenju Indijcev v poštev, pa je Indrasau. visok 6.600 m, ki so ga že osvojili. Ko smo zvedeli, da ne pride v poštev — vsaj za zdaj — Nanda Devi, smo mislili na vrh Api. Seveda bi tudi na to goro radi prišli zato, ker jo doslej še niso osvojili. Visok je 7.000 m, naskočili pa so jo Italijani, ki jih je vodil znani alpinist Gigllone. Italijanska odprava je bila precej nesrečna, zakaj dva alpinista sta ostala v stenah tega masiva.
Če bo uspelo po diplomatski poti urediti vso zadevo z Nepalom, se bo prav lahko zgodilo, da bo naša zastava vihrala prav na tem vrhu.
Kdo so pravzaprav člani odprave? Vodja je uslužbenec tov. Kersnik Stane. Himalajski odbor mu je poveril odgovorno nalogo vodje, saj bo moral tudi v najbolj kočljivih trenutkih izreči svojo odločilno besedo. Člani pa so ti-le: tov. Keršič Belač, akademski kipar iz Ljubljane, absolvent strojne fakultete ljubljanske univerze Ante Mahkota, študent strojne fakultete Aleš Kunaver in strojni stavec iz Celja Ciril Debeljak, v odpravi pa sta še zdravnik dr. Andrej Robič iz Tržiča in novinar tednika »TT« Zoran Jerin.
Vsi naši alpinisti so se več mesecev načrtno pripravljali v Julijcih in Kamniških planinah, kjer so plezali in preizkušali opremo. Prav z opremo je bilo precej težav. Ustvariti je bilo treba prototipe in najti tovarne, da so sploh sprejele naročila za izdelavo. Zunaj so nabavili specialno svilo za vetrovke, puhovke, spalne vreče in višinske šotore. V tujini so kupili posebne toplomere, višinomere in fotomaterial. S seboj so odnesli kuhalnike s tekočim butanom. Ves tovor je težak nekaj več kot dve torni, kar bodo morali nositi šerpasi po strmih stenah do posameznih taborišč. Vsa odprava je za to težko pot dobro pripravljena tako, če ne morda še bolje, kot doslej najboljše alpinistične skupine, ki so se lotile himalajskega pogorja. Priprave, ki so bile pospešene v zadnjih dneh, so že precej vznemirjale člane ekspedicije.
Predvsem pa naši alpinisti niso bili zadovoljni s hrupnim odhodom, ki ga jim je pripravila naša javnost. Razumeli so navdušenje številnih planincev in vseh Jugoslovanov, ki so ponosni na naše alpiniste, toda ljubši bi jim bil tih odhod in po uspešno opravljenem vzponu živahnejši sprejem. Tov. Keršič je pred odhodom v Indijo rekel: »Ni mi ljubo, da se o lem našem odhodu tako na široko piše in razpravlja. Zdi se mi, da bi bilo pametneje, če bi odšla odprava Jugoslavije skozi zadnja vrata neslišno in brez trušča ter se glasno in zmagoslavno vrnila!«
