Slovenski gozdovi so letos videti, kot da se je jesen odločila priti prezgodaj. Jeseni so že spomladi zaostajali in se tretjinsko sušijo, bukve, že drugič letos množično rjavijo, hrasti rumenijo, gorski brest trpi, listje odpada, drevesa v mestih se sušijo. Vročina in suša sta se začeli že zgodaj spomladi, nato pa sta se vlekli skozi poletje, kot bi se narava znašla v nekakšnem počasnem, neizbežnem stiskanju. Gozd, ki smo ga bili vajeni kot zeleno stalnico, se je nenadoma začel spreminjati pred našimi očmi.
Jožica Gričar z Gozdarskega inštituta Slovenije, ki preučuje odzive dreves na okoljske strese, v današnjem Delu (Maja Prijatelj Videmšek: Odpadanje listja, požari, podlubniki: kaj se dogaja s slovenskimi gozdovi) pravi, da je letošnja kombinacija suše in visokih temperatur »nesrečna«. Suša se je začela marca, temperature pa so bile tako visoke, da so drevesa izgubila svojo običajno sposobnost prilagajanja. Bukev, ki pokriva več kot tretjino slovenskih gozdov, je to pokazala prva: rjavenje listov, ki ga ljudje opazijo že od daleč, je letos postalo skoraj splošno. A suša ni edina težava. Bukov rilčkar skakač, majhen hrošček, ki se je pojavljal že leta 2022 in 2024, je letos znova napadel listje. Pri hrastih se že več let pojavlja hrastova čipkarka, ki listje obarva rumeno, kot bi drevo poskušalo posnemati jesensko paleto.
Jožica Gričar je s svojimi raziskavami pomembno prispevala h globalnemu razumevanju vpliva stresa na fiziološke procese v drevesih in njihovo debelinsko rast. Ugotovila je, da se drevesa na spremenjene razmere odzivajo s prilagajanjem razvoja svojih tkiv (les) in organov (listi, deblo, korenine), kar se odraža v njihovi strukturi.
Drevesa se branijo, kakor znajo: najprej zaprejo listne reže, potem – ko to ne zadošča – preprosto odvržejo liste. To je njihova druga obrambna linija, način, kako zmanjšajo porabo vode. A to je stres, ki se pozna: letni prirast lesa bo letos manjši, rast se je ustavila prezgodaj. Gričarjeva pravi, da eno stresno leto drevesa še prenesejo. Če je naslednje leto normalno, se gozd opomore. Težava je, da ekstremi niso več izjema. Ko se suše, vročinski valovi, pozebe in škodljivci ponavljajo, se drevesa ne morejo več prilagajati. Postanejo ranljiva, oslabljena, dovzetna za napade podlubnikov. Zato gozdarji že zdaj pričakujejo, da bo prihodnje leto znova porast lubadarja pri iglavcih – in s tem porast sanitarnih sečenj.
Spomladanska pozeba je bila letos še en udarec (v gorskem prostoru smo jo kar množično opazovali). Bukev je nanjo zelo občutljiva, a pozebe so običajno lokalne. Suša pa je bila letos vseslovenska. In ko se ekstremi seštevajo, se pokaže, kako krhka je stabilnost, ki smo jo dolgo jemali za samoumevno. Slovenija je v zadnjih 25 letih doživela več velikih dogodkov: izjemno sušo leta 2003, žledolom leta 2014, požare na Krasu leta 2022, suše v letih 2012, 2017, 2022. A letošnje leto je drugačno. Ni en sam dogodek, ampak niz drobnih, a vztrajnih udarcev, ki se seštevajo v nekaj večjega.
Gričarjeva opozarja na požare, ki se pojavljajo tam, kjer jih prej ni bilo. Potoška gora nad Preddvorom je leta 2022 pogorela v obsegu, ki ga tam nihče ni pričakoval. Letos so požari na Gorenjskem postali skoraj običajni. Podobno se dogaja v Franciji, kjer so goreli gozdovi v Bretanji in okolici Bordeauxa – regijah, ki požarov niso poznale. Bukev ima tanko skorjo, skoraj brez zaščite pred vročino. »Bojim se, da bo v prihodnjih letih veliko požarov na območjih, kjer jih nismo vajeni,« pravi.
Toda članek se tu ustavi. Ne pove pa dovolj jasno, da požari, suše, škodljivci in pozebe niso več naključni dogodki, ampak nov vzorec. Slovenija se je premaknila v podnebno realnost, kjer: suše niso več občasne, požari niso več redki, škodljivci niso več lokalni, smreka ni več stabilna vrsta – a je gospodarsko najpomembnejša, vodne zaloge niso več samoumevne. V prispevku se ne najde ne iskanje rešitev, ne bolj odločne besede.
Gozdarji se (morda res) trudijo: pozivajo k saditvi listavcev, iščejo provenience, ki so bolj odporne na sušo, poskušajo ustvariti mešane gozdove, ki so bolj stabilni. A narava se spreminja hitreje, kot se spreminjajo gozdarske politike. Pogozdovanje je počasno. Vpliv gozdnih prometnic in vlak je povsem neraziskan …
In še nekaj manjka: razmislek o družbenem vidiku. Gozdovi niso le ekosistem, ampak prostor rekreacije, vir lesa, prvovrstna zaščita pred poplavami, del identitete. Ko se gozdovi z dejavnostjo »obnove po poplavah« spreminjajo (aktivno odvajanje voda iz njih s kanali), se spreminja tudi način življenja. Spreminja se krajina, ki jo imamo za svojo. Spreminja se občutek domačnosti. Spreminja se to, kar smo mislili, da je stalno.
Gozd (vse več je žal gmajne) ni več samoumevna zelena odeja. Je živ organizem, ki se bori z vročino, sušo, škodljivci, požari. Je prostor, ki se spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati. In leto 2026 je morda leto, ko smo prvič zares videli, kako globoka je ta sprememba.
Ministrstvo za kmetijstvo – 1. avgust 2026
𝟐 𝐦𝐢𝐥𝐢𝐣𝐨𝐧𝐚 € 𝐳𝐚 𝐨𝐛𝐧𝐨𝐯𝐨 𝐬𝐥𝐨𝐯𝐞𝐧𝐬𝐤𝐢𝐡 𝐠𝐨𝐳𝐝𝐨𝐯
Ministrstvo za kmetijstvo je objavilo dva nova razpisa:
𝐈𝐑𝐏𝟏𝟓.𝟐 – odprava škode, obnova in povečanje odpornosti gozdov
𝐈𝐑𝐏𝟏𝟓.𝟑 – ureditev gozdnih vlak za učinkovito sanacijo
𝐍𝐚 𝐯𝐨𝐥𝐣𝐨: 2 milijona € nepovratnih sredstev
𝐎𝐝𝐝𝐚𝐣𝐚 𝐯𝐥𝐨𝐠: od 24. avgusta 2026 dalje
𝐏𝐨𝐝𝐩𝐨𝐫𝐚: : 100 odstotkov upravičenih stroškov
𝐔𝐩𝐫𝐚𝐯𝐢𝐜̌𝐞𝐧𝐜𝐢: lastniki gozdov, agrarne skupnosti, pravne osebe, s.p.-ji in lokalne skupnosti.
Podprti so stroški sanacije po požarih, neurjih, podlubnikih ter gradnje/rekonstrukcije gozdnih vlak.
