Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
Visoko nad nami je pobočje že uro dolgo obsevalo sonce. Prvi koščki ledu in manjši kamni so brneč leteli z višine, ko smo dosegli zgornji rob rampe.
Pred nami je bilo strmo, razbito skalovje, s katerega so v previsih visele ledene sveče. Na levi pa se je rob stene še strmeje odlomil v divje raztreskani prepad, ki je padal tisoč metrov globoko naravnost na ledenik. Nad nami se je še vedno na temno modrem nebu svetil veliki ledeni odlom. Sonce pa je vse bolj žgalo. Le tisti, ki je bil kdaj v takem položaju in ki je že doživel grozo plazu, lahko občuti stisko takih trenutkov. Rad bi pohitel, pa je bilo vse tako kot v hudih sanjah. Morda bi lahko plezali vsak zase – nenavezani. Toda sklenili smo, da nas bo vrv povezala v skupni usodi.
Že v tretjem raztežaju skalne zapore se je obstreljevanje od zgoraj neverjetno okrepilo. Med visoko brenčanje »hitrih« kamnov, so se vse pogosteje mešali zlovešči treski in vršanje velikih skal. Te so letele z vseh strani in križale svoje poti. Bilo je kot v panju. Prilepljeni smo čakali za skalnimi štrlinami in lovili ravnotežje. V redkih trenutkih smo lahko kar se da naglo pridobili nekaj metrov do novega zaklona.
Spoznal sem, da tega hazarda ne bomo igrali v neskončnost. Šele devet je bila ura, pa je stena že povsem ponorela. Iz višav je drla voda in na vseh straneh se je rušilo kamenje. Vroče sem si želel ene same drobne poličke pod kakšnim previsom. Ta skok je bil prva kritična točka. V neznani steni ga tudi ponoči ne bi uspešno plezali. Torej moramo sedaj za vsako ceno odnesti iz tega pekla cele glave.
ŠEST UR ČAKANJA
Bila je to igra mačke z mišjo – točneje s tremi mišjaki. Mačka je bil Daulagiri. Mrzlično smo zlezli še nekaj raztežajev v smeri majhnega rdečega stolpa, kjer sem pričakoval vsaj nekaj zavetja. Na desni je drla voda in v njenem toku so čofotali kosi ledu in skale. Sedaj naj se le še podere ledovje nad nami, pa nas bo vzel hudič!
Potem sem po skalni rampi dosegel kolikor toliko varno poličko in z veliko muko zabil – varovalni klin. Čepeli smo tam šest dolgih in vročih ur tistega norega 16. oktobra. V steni je bilo kot v norišnici. Povsod smo slišali treskanje skal, ki so puščale za sabo le sive oblačke skalnega prahu. Bil je prav tak dan, kot tisti pred velikim dežjem. Takrat smo »norišnico« poslušali z varne razdalje, sedaj pa smo bili sredi nje. Kar zvilo me je ob misli, da bi bil to lahko uvod v novo poslabšanje vremena.
Še in še smo se privajali hrušču in trušču in si medtem celo skuhali nekaj pijače, kar je pri plezanju v velikih višinah eden najhujših problemov. Pri vsej vodi okoli nas smo morali tisti dan tako rekoč trpeti žejo.
Okoli štirih popoldne pa so se začele razmere v steni naglo boljšati. Sonce, ki se je med tem pomaknilo močno proti zahodu, je le še poševno sijalo v naš del stene. Vse manj je bilo skal in vode, zato smo hitro zaplezali čez rob v naslednje snežišče, ki vodi pod drugo ledeno zaporo. Pet vrvnih dolžin nam je še uspelo preplezati, potem pa se je pričelo naglo mračiti. Na tistih zemljepisnih širinah pade noč mnogo hitreje kot pri nas. Poznal sem to že iz nekaterih prejšnjih izkušenj. Kar najhitreje smo morali poiskati primerno mesto za bivak.
Toda stali smo na trdem ledu tik pod navpičnim, sto metrskim zaledenelim skalovjem in nobene možnosti ni bilo videti na prvi pogled. Mraz je naglo trdil v led zadnje curke vode in skalna zapora je dobivala zlovešče, sivo umazane odtenke.
IZGUBLJEN DAN
Skok bi bil v drugih okoliščinah sicer plezljiv, toda po celodnevnem praženju na soncu, z našimi tovori in v nastopajoči temi, bi bilo plezanje naravnost navzgor tvegana zadeva. Torej sem po dvajsetih metrih zabil klin in izplezal preko navpičnega ledu levo ven na skalnati raz, kjer sem na veliko veselje naletel na uporabno polico v skalah. Velik previs nad njo je obetal varnost tudi zastran morebitnih plazov.
Tako se je v trdi temi končal dan, ki je bil za nas plezalsko izgubljen in, ki smo ga z veliko mero sreče odnesli le s presekano plezalno vrvjo.
V naslednjih treh urah mi je uspelo skuhati nekaj hrane in pijače, čeprav bi strašansko rad zadremal in pozabil na vse skupaj.
Da bi nadoknadili zaradi višje sile pridelano zamudo, smo 17. oktobra začeli plezati že ob polnoči. Polovična luna je medlo svetila po orjaški steni in skalnati deli so bili videti kot veliki črni madeži. Iz velike globine je veter sem in tja prinašal zvoke bučeče Tulo kole. Tako neresničen je bil dolinski svet za nas tisto noč!
V mesečini smo plezali po razbitem skalnem razu, vlačili za sabo vrvi, ki so se zatikale in se po šestih raztežajih dokopali do snežene prečnice, ki je vodila v ledišča nad skokom. Bil sem zadovoljen nad najdenim prehodom, ki nam je gotovo prihranil marsikakšno težavo, ki bi nas sicer pestila v ledenem skoku.
VSE HUJŠA SKRB
Strmo ledišče, ki so ga razile črne proge žlebov, po katerih čez dan dere voda, se je zaganjalo nekam v neskončno temo. Plezali smo med skalovjem in tisto temno vodno strugo, zabijali kline v skale in prisluškovali brenčečim koščkom ledu, ki so tudi ponoči leteli v dolino. Na srečo ni nobeden zadel v živo. Nihče ni štel raztežajev, samo hiteli smo s stojišča na stojišče in da bi pridobili čas, sem plezal prosto naprej, medtem ko je Cene varoval Emila, ki je bil to noč zadnji na vrvi. Skrb, ki me je žrla že od vstopa sem zaradi nezadostne aklimatizacije, se je javljala vse huje.
Strmina naklonine dobrih 50 stopinj se je iztekala v veliko lijakasto snežišče pod tretjo skalno zaporo, ki smo jo dosegli s prvim svitom. Hromeča utrujenost je legala v telo, ki je že tretjo noč pogrešalo počitka.
Tretji skalni skok smo potem obplezali daleč na desni po z ledom povsem zalitem skalovju in dosegli začetek kopnega in strašno krušljivega dela stene.
MORILSKA SONČNA PRIPEKA
V tistih prvih jutranjih urah, ko je sonce pričelo svoje uničujoče delo v ledenih pobočjih, smo hiteli pošev proti levi, da bi dosegli polje neštetih ledenih žlebov, ki pahljačasto razvejani označujejo zgornji del stene. Kmalu se je ves tisti kup kamenja razrahljal, oživeli so vodni žlebiči in stena je spet zahrumela kot prejšnji dan.
Nočno plezanje se nam je obrestovalo kljub divji utrujenosti, ki se nas je lotevala, čim huje je žgalo sonce. Podiranje v steni smo takrat opazovali že iz varne razdalje ledenega raza tam nekje v višini 6200 metrov. Plezali smo po razu v morilski sončni pripeki, brez ustreznega varovanja, saj je bil led ves razmehčan in stopinje nesigurne.
Po mukotrpnem 16-urnem plezanju smo se tisto popoldne lotili priprav za tretji bivak v hudi ledeni strmini. Sosednji vrh Manapatija je bilo videti že nekoliko pod nami. Tovariši v bazi so postali nestrpni, kajti po predvidevanjih bi mi morali že doseči rob stene na jugovzhodnem grebenu. Kako rad bi jim razložil, da oko iz varne doline vidi dogajanje v steni povsem drugače, in kako trda je v resnici prilika pri nas.
Debele tri ure smo tisto popoldne klesali v led polico in z nočjo prvič postavili mali šotorček, ki smo ga zimprovizirali v Katmanduju, sešil pa ga je Marjan Kregar iz Kamnika. Ko smo se zdrenjali vanj, mi je bilo jasno, da bodo noči v njem vse prej kot človeške. Enojno platno, velikost in oblika je še najbolj spominjala na nekaj večjo vrečo, ki smo jo z vrvicami pritrdili na cepine, zabite v pobočje nad polico.
Medtem ko sem se ukvarjal s kuharijo, sta se Cene in Emil pripravljala na noč. Vmes, med taljenjem snega, se po radiu pogovarjamo z bazo, ker čez dan ni bilo časa.
JEZA ZARADI VPRAŠANJ
Trojica v bazi, zlasti pa Sablja se še kar čudi, kako, da nismo že na robu stene. Taka vprašanja jasno pričajo o pomanjkanju vsakršne predstave o dimenzijah himalajskih gora. Tudi lekcija s sedla nad bazo ni nikogar izučila. Obenem me grabi jeza, ko moram dotolčen ob kuhanju razpravljati tudi take reči, kot so vprašanja, kdaj in kako bomo prišli na vrh, ali bo to že jutri ali šele naslednji dan. S tem me mori zveznik, ki bi si naš prihod na vrh rad ogledal v daljnogledu. Seveda bi to moralo biti zgodaj dopoldne, ko nad bazo še ni megle … Seveda bi tudi morali hoditi čisto po robu grebena, da bi bili dobro vidni in najmanj tri ure prej bi morali najaviti svoj prihod na vrh zato, da bi si lahko poiskal v okolici baze ustrezno razgledišče. Človek bi ponorel!
Potem smo se zopet menili z drugo navezo, katere vodja je bil Juš. Po načrtu bi morali drugi ali tretji dan našega plezanja tudi oni vstopiti v steno.
