Odisejada Daulagiri 15.

Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981

Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf

Bil je to težak pogovor zame, kajti razmere v steni, ki jih je kazala hitrost našega napre­dovanja in resnične dimenzije gore, so govorile proti takemu vztrajanju. Previdno sem »obnovil« naše plezanje, da bi si fantje lahko ustvarjali pravo mnenje. Ljudje tako radi narobe razumejo neka­tere dobrohotne namige. Ni­komur nisem želel, da bi doživljal našo kalvarijo. Pa vseeno sem sklenil z do­končno odločitvijo počakati za dan ali dva, čeprav je Juševa skupina sklenila vstopiti naslednji dan. Povratek s snežišč nad Črnim stolpom bo še vedno mogoč. Morda bo do tedaj gora sama dala odgovor. Vsekakor sem za Sabljo, ki je na Manapatiju imel težave z višino, zahteval kisikovo bombo – edino, ki smo jo imeli s seboj za medicinske potrebe. Razgovor tistega ve­čera mi je tako za dolge nočne ure pustil v premislek težko vprašanje, kako bo z drugo navezo.

Nekaj po polnoči, 17. oktobra, smo v luninem svitu nadaljevali vzpon po strmih lediščih, dosegli tretji skakalni skok in popoldne izkopali v led prvo polico za bivak – šotorček na začetku velikan­skega polja ledenih žlebov in razov, po katerih smo se vzpenjali naslednje tri dni. Mestoma je zna­šala naklonina tudi 65 stopinj, vse večja višina pa je upočasnila napredovanje. Po šestih dneh ple­zanja smo 20. oktobra dosegli rob stene na jugovzhodnem grebenu 7300 metrov visoko. Tam smo se priključili na japonsko smer. Na sliki: pogled navzdol na dva od trojne jurišne naveze – Berčiča in Tratnika, ki se vzpenjata proti petemu bivaku na višini 6800 metrov. (Foto: Stane Belak)

OKVARA NA ORODJU
Razvejani splet žlebov, kjer smo bivakirali v noči s 17. na 18. oktober, je v resnici orientacijsko silno zamotana zadeva. Zato se zjutraj ni bilo lahko odločiti za pravi raz. Želeli smo iti čim bolj narav­nost, odgovor na tako vpraša­nje pa je bil skoraj nemogoč.
Čeprav smo se zjutraj za­čeli odpravljati že zelo zgo­daj, so se preprosta dela, kot je navezovanje derez, natikanje plezalnega pasu ali pol­njenje nahrbtnika zavleklo v visok dan. Zgornja pobočja so bila že v soncu, ko sem načel prvo vrvno dolžino.

Ledena rebra so se kot lovke velikanske hobotnice spuščala po pobočju, se pre­pletala med seboj, izginjala in se znova rojevala. To je bil orientacijsko najtežavnejši teren našega vzpona, ki one­mogoča razgledovanje in izbiro najkrajše smeri. Tudi ta dan smo zaradi stiske s časom zavestno kršili pravila pleza­nja. S cepinom in bavtico v rokah sem lezel naravnost navzgor, medtem ko je Emil varoval Ceneta, ki je bil ta dan na repu naveze. Pod tanko, od sonca razjedeno plastjo ledu, je bil led trši in je omogočal plezanje v hudi strmini. Toda že v drugem raztežaju mi je v trdem ledu odletelo oklo na francoski bavtici tako, da sem imel potem velike težave pri ple­zanju.

UJETNIKI GORE
Vse večja višina, kasneje pa tudi žgoča sončna pripeka sta nam tisti dan spremenila v pravo kalvarijo. Želel sem doseči začetek velikega po­ševnega žleba, ki daje smer plezanju v zgornji tretjini stene in vodi proti japon­skemu grebenu. Ujeti v glo­boke žlebove smo ves dan iskali prehode, včasih tudi v naklonini pobočja 65 stopinj.
Priganjal sem Emila, ki ga je očitno najhuje pestilo, pa mi je bilo kmalu žal, saj je bilo jasno, da se tudi brez tega trudi, kar se da. Pogled v do­lino je bil sicer spodbuden, vendar je bila stena nad nami videti še vedno neskončna. Bili smo ujetniki gore in le naša vztrajnost bo odločala o naši usodi. Nikoli do takrat se nisem počutil tako osamlje­nega.

Pri še tako velikih težavah na klasičnih odpravah lahko tisti na konici napredovanja še vedno zapusti nevarna mesta in se po znani, največ­krat zavarovani smeri spusti nazaj v varno dolino. To pot je odpadla vsakršna pomoč in še radijska zveza z bazo je bila čez dan slaba. Ničkolikokrat sem zaman klical v radijski sprejemnik. V bazi je bilo pač dovolj prijetno, da so včasih na nas kar pozabili.
Tako je naglo minil tisti dan, ko smo plezali kot nekje v resnih ledenih alpskih ste­nah in si za konec dne želeli le primernega mesta za bivak. Že sem obupaval, ker se je dan krepko nagibal na večer. Naše nočišče je bilo kot orlov­sko gnezdo pripeto v strmo ledeno vesino. Razgled smo imeli čudovit, tako čudovit, da smo to občutili kljub višini in utrujenosti, ki nam jo je pustil tisti dan.
Ko je zadnje sonce ugašalo na mogočnem Anapurninem masivu in se je sivo oblačno morje zaman zaganjalo v viši­ne, smo zlezli pod naše plat­neno zavetje. Veter je včasih hušknil preko pobočja, mi pa smo se pripravljali na četrto noč in vsaka je bila težja!

SLABA ZVEZA
Tudi za ostale je bil dan najbrž poln odločitev in preizkušenj. Nestrpen sem pričakal radijskih poročil iz baze. Zlasti zaradi druge naveze me je ves dan izdatno glodala skrb.
Sablja se je javil iz baze, kamor se je vrnil potem, ko je pod steno pretehtal možnosti. Juš in Rok pa sta se povzpela do depoja v steni. Zveza z njima je bila slaba tako, da je bil Sablja v bazi za posrednika in so bili zato pogovori dolgo­vezni. Še posebej potem, ko se je zopet aktiviral zvezni oficir.
Dremajoč nad brnečim ku­halnikom, kjer se je v neskončnost topil sneg za željno pričakovano pijačo, sem po­slušal vremensko poročilo, ki je na srečo še napovedovalo lepo vreme in temperaturo v naši višini okrog -18 sto­pinj Celzija.
Oddahnil sem se zaradi Sabljine odločitve in bil še nadalje v skrbeh za Juša in Roka. Bilo je jasno, da drug drugemu ne bomo mogli niti najmanj pomagati. Vse po­sledice tega vzpona bo nosil vsak sam.

19. oktobra smo zapustili mesto bivaka šele ob 9. zju­traj. Rodil se je čudovit dan in zahodno ramo Daulagirija je pometal močan veter. Nepre­spane noči, ki mi jih je kratilo pripravljanje in kuhanje pija­če, so bile do sedaj prava mora. To noč smo vsaj nekaj jedli, čeprav je ta komaj užitna dehidrirana hrana pri­merna res le za preživetje. Nihče pa ne ve točno, koliko bo naš vzpon dejansko še trajal.
Veliki poševni raz je bil ne­koliko manj strm od žlebov, ki smo jih plezali prejšnji dan.
Zato sem plezalno vrv le vle­kel za sabo, da smo hitreje napredovali. Do poldneva smo se dvignili pod sklani pomol, ki smo ga opazovali že iz doline. Z velikimi snežnimi strehami okrašeni japonski greben se nam je že zelo približal. Že smo bili v višini ve­likega ledenega odloma, ki nam je v spodnjem delu stene prizadejal toliko strahu. Raz­gledi od tam zgoraj so bili že širni in kljub višini, ki je hro­mila duha, nas je še krepko preveval optimizem. Le hitrost našega plezanja ni bila v skladu z našimi željami.

Dalje