Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
To prinaša sprostitev. Še kratek stisk rok, pa obrnemo bazi hrbet. Kdo bi vedel, da je ne bom nikoli več videl! Človek še dolgo ne bo sposoben predvideti vsega vnaprej.
Popoldan 15. oktobra smo pri šotoru na ledeniku dokončno nabasali nahrbtnike, navezali dereze in popili zadnji čaj.
Potem smo tovorili v potu svojega obraza nahrbtnike po poti, ki smo jo že dvakrat prehodili. Peklenska vročina je okopnela steno, da sem na nekaterih mestih prehode komaj prepoznal. Pobrane vrvi v ploščah so nam nakopale trdo plezanje in nahrbtniki so grozili ravnotežju telesa.
Snežne police, kjer smo dvakrat bivakirali, ni bilo več. Kar nič himalajska ni bila tisto popoldne stena, ki nas je pod večer izpustila na snežišče, kjer je v zavetju majhnega previsa stal šotorček. Tam smo se utaborili za nekaj kratkih ur noči, ki bo utišala šumenje snežnice in ohladila od sonca razgrete skale.
Ko je 13. oktobra naveza Zupan, Kolar in Sabolek dosegla izstop iz skalnega dela stene na vrhu Črnega stolpa, ni kazalo več čakati. Zaradi poznega datuma smo imeli na voljo en sam preizkus, ki pa se je skladal z načrti – polna luna in ugodno vreme, kar je v tistih koncih res nekaj izjemnega. 15. oktobra je v steno vstopila naveza Belak, Berčič in Tratnik, da bi jo preplezala in se vrnila v dolino po severni strani gore. 17. oktobra, v primeru idealnega poteka, bi prvi sledila druga trojica moštva. Na sliki: prvi skalni skok v ledenem delu stene, ki je 16. oktobru jurišno navezo šest ur priklenil na čakanje zaradi kamnitih plazov. (Foto: Stane Belak)
NOČNI VZPON IN DNEVNO ČAKANJE
Vedel sem, da je to nočišče zadnje udobno mesto na naši poti. Pot v neznano prostranstvo južne stene se nam bo odprla že naslednje jutro. Zato sem pridno kuhal čaj pa juho in maratonik, vmes pa smo se zalagali z napolitankami in drugimi dobrotami. Medtem me je nekajkrat prešinilo: »Še vedno je čas, da se vrnemo. Že jutri te možnosti najbrž ne bo več.«
Zunaj so z jasnega neba neprizadeto sijale zvezde. Bila je mirna noč in celo brezštevilni curki vode so utihnili v nočni zmrzali. Čez vremenske pogoje se res ni bilo pritoževati. Trenutno tesnobo je spet zamenjal optimizem. Zjutraj se bomo rešili »popkovine«, ki nas povezuje z bazo, potem pa naj se zgodba odvije do konca.
Zadremali smo, vsaj nam se je zdelo, le za kratek čas. Ob enih po polnoči pa sem planil iz zmedenega sna. Zaspali smo! Čim hitreje sem moral pripraviti čaj in že je bila ura čez tretjo uro.
Steno je obsijala srebrna mesečina, ki je te dni naglo pešala. Neverjetno, kako izgublja luna svojo moč prav sedaj, ko bi jo najbolj potreboval. Opremo v nahrbtnikih smo imeli kvalitetno, vendar ne najlažjo. Zato sem imel občutek, da tovorim na hrbtu tolstega prasca.
Ob štirih zjutraj se pripnem s prižemo na belo Totrino vrv in se pričnem naglo vzpenjati. Zelo blizu mi sledi Cene, Emil pa se odpravi zadnji s precejšnjo zamudo.
NAHRBTNIKI SO NAS VLEKLI NAZAJ
Vrv visi v velikem prostem loku čez navpični rob police, ki sva jo zadnjič dosegla. Neprijetno je človeku pri duši v steni, kjer čez dan padajoče kamenje lahko naseka vrv, na kateri moraš s težkim tovorom viseti in se sunkovito vzpenjati. Prava ruska ruleta. Zanesel sem se na navpičnost skalovja in na kamnite izstrelke, ki bi morali po pravilu leteti preko naših vrvi.
Debele tri ure smo se mučili po vrveh, ki jih je pritrdila Juševa skupina v navpične in deloma celo previsne dele Črnega stolpa. Medtem je luna, na katero smo toliko računali, zašla in vse več smo se živalsko mučili v senčnih kaminih in zajedah. Obupno sem praskal z derezami po gladkih ploščah in lovil ravnotežje.
Tovori so nas kot težke more vlekli v globino in vsak je imel samo po eno prižemo. Pritrjevanje teh vrvi je bilo zahtevno delo, kar so pričali celo zavrtani klini v gladkih nerazčlenjenih ploščah.
Počasi se je pričel najavljati nov dan. Teh nekaj ur visenja nam je dodobra načelo moči in to je bil komaj začetek!
Z dnem smo izplezali iz navpičnega pečevja v obsežno, kakih 300 metrov dolgo strmo snežno pobočje, ki tvori poševno rampo. Ta vodi do prvega zaledenelega skoka v naši smeri.
Bal sem se te prepreke že takrat, ko sem od spodaj z daljnogledom študiral našo pot. Bal sem se težav predvsem zaradi morebitnega ledenega slapu, ki se nam je tam obetal. Toda skok nas je pričakal s prevaro, na kakršno nisem računal!
LEDENA GROŽNJA NAD NAMI
Snežna rampa sicer ni zahtevala nikakršnih tehničnih težav s svojo 45-odstotno naklonino je bil to kljub balastu na naših hrbtih, prehoden teren, če …
Ta »če« je bilo trikotno polje serakov in še posebej orjaški ledeni odlom prav nad nami v japonskem grebenu. Kot Damoklejev meč je visela ledena grožnja nad nami. Zato smo se gnali po snegu navzgor kot obsedeni. Nič nas ne bi rešilo, če bi se odtrgal samo majhen del tistega ledovja. Na tem prehodu nas je morala spremljati sreča!
Tudi to je značilnost Daulagirija. Če ni res težko, je pa toliko nevarneje.
Jutranje sonce se je naglo spuščalo po steni. Bili smo na pol višine snežišča, ko nas je dosegla poplava svetlobe. V trenutku smo zakuhali. Stena je oblikovana kot vbočeno zrcalo in na tistem mestu je bilo popolno brezvetrje.
STENA JE PONORELA
Zavedali smo se nevarnosti, ki jo je stopnjevala vročina.
