Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
Le malo kasneje, ko se je Emil kot zadnji spustil čez previs na varno polico, se je nekje nad nami zaslišalo zamolklo bobnenje, ki je napovedovalo večji plaz. Ravno ko smo ugotavljali, v katerem delu stene naj bi se zopet podrlo, se je nad nami stemnilo in čez previse je bruhnil ledeni piš pomešan s peskom in v sneg spremenjenim ledom.
Nagonsko smo se oklenili fiksne vrvi, saj nihče tisti trenutek ni bil pripravljen na tak preobrat. Sum plazu se je nadaljeval v grapi na desni, ko smo se še vedno presenečeno gledali, vsi umazani, beli od prahu in ledu s katerim je piš zapisal steno. Istočasno sem se spomnil Jušove skupine, ki se je tisti trenutek nekje pod nami vzpenjala proti bivaku. Malo prej smo še govorili po radiju. Kaj je z njimi? Pograbil sem walkie-talkie in zatulil vanj. »Juš, javi se!« Takoj sem dobil odgovor. »Vsi živi. Tole je bilo pa zares.« Že dolgo se nisem tako globoko oddahnil. Torej smo še vsi! Navsezadnje je treba imeti tudi nekaj sreče.
Potem smo sestopali navzdol. Naglo kar se je dalo in pod prvimi vrvmi smo srečali naše tovariše, ki so se vzpenjali, da bi v naslednjih dneh zlezli še na črni stolp in s tem odprli pot v višje dele stene.
ČRNI STOLP IN AZURNA OBALA
12. oktobra se je naveza v steni podvizala. Še pred prvim soncem so zapustili bivak in lepo jih je bilo videti z daljnogledom, kako so napredovali po dolgi prosto viseči vrvi do depoja, od tam pa po svoje strmo gor v črni stolp. Že do poldneva sta Juš in Sabla porabila vse proste vrvi, medtem pa je Rok na zadnjem snežišču v zavetju nizkega previsa postavil stari višinski šotor »Everest«. Služil naj bi kot depo in odskočna točka za končni naskok.
Bil sem na trnih. Fantom v steni gre očitno odlično od rok, vendar je zmanjkalo vrvi za zadnjih 100 najtežjih metrov. Ni preostalo drugega kot pobrati spodnje vrvi tam, kjer niso nepogrešljive in jih uporabiti za zadnji izstopni del črnega stolpa. Tako sta Juš in Sabla tisti dan nadoknadila prosti tek izpred nekaj dni in v preostanku dneva nabrala skoraj 150 metrov vrvi iz spodnjega, »lažjega« dela stene. Ko sta se ob zadnji večerni radijski zvezi utrujena javila iz bivaka, sem bil prepričan, da bo naslednji dan klonil tudi črni stolp.
Jutro 13. oktobra se je rodilo kristalno čisto in tak je ostal tudi ves dan. Vsi trije smo odšli na že dolgo nameravani obisk v sosednjo ledeniško dolino, ki leži nasproti južne stene, medtem ko je naveza na gori reševala zadnje vprašanje skalne stene. Bil je to prvi in edini dan, ko je odpadla sicer obvezna megla v steni in nad dolino.
»GOZDIČ JE ŽE ZELEN …«
Prečili smo ledenik in na stiku obeh dolin, med divje narinjenimi in pomešanimi morenami, naleteli na malo ledeniško jezerce, v katerem se je lesketala naša stena. Temne sence okoliških pobočij so nudile fantastično ozadje jutranjim žarkom, ki so se pasli po morenskih kupih in pravljični z jesensko travo porasli ravnici za njimi. V velikih meandrih se je vijugal ledeniški potok po ravnini, ki je bila sredi samih prepadnih pobočij in ledenikov, kar neresnična.
Veselili smo se kot otroci. Vsak je čutil, da je ta edini prosti in prešerni dan tudi zadnji. Sedaj bo šlo zares in kdo ve, če ni morda to veselje tudi zadnje. Kadar smo govorili o kakšnem vzponu, je debata vedno tekla ob obešenjaškem humorju. Juš pa je tista najbolj srhljiva pričakovanja vedno zaključeval z začetnimi stihi tiste pogrebne: »Gozdič je že zelen …«.
Zato sem razumel Ceneta, ki jo je z morene ucvrl dol na ravnino, se otroško veselil šopov suhe trave, krilil z rokami in vpil: »Azurna obala! Peščena plaža, travnata plaža« in ob tem preprostem veselju sem se nenadoma zavedel, kako zelo že potrebujemo sprostitev.
Tudi v steni je bilo vse kot po naročilu. Ko smo z visokega gorskega rebra, kamor smo zlezli na razgledovanje, prisluškovali poročilom iz stene, sem bil lahko več kot zadovoljen. Rok, ki je bil na sprejemu, je ves vzhičen poročal: »Plezarija kot v Dolomitih. Sabla leze kot zmaj. Težave v mejah dobre petice in vrvi bo očitno dovolj!« V daljnogledu je bilo moč že tik pod vrhom črnih skal na izteku opaziti tri rdeče pikice. Bili so naši tovariši! Lepo delo so opravili ta dan.
Popoldne je bil črni stolp preplezan in pot v ledeni del stene odprta.
Popoldne smo se vrnili v bazo in z nočjo pričakali tudi ostalo trojico iz stene, ki je prišla sicer utrujena, vendar zadovoljna. Končno zgodba se lahko prične!
KONČNI NAČRT IN ODHOD
14. oktober je bil za vse dan počitka, dan, ki se je zame začenjal kaj turobno, kdo ve, kaj me je pričelo zvijati. Sumil pa sem vzrok v našem kuharskem pomočniku. Tensing, sicer na oko prijeten človek, je bil namreč skregan s higieno. Že pogled v neskončno umazano, skoraj črno vodo, v kateri je pral posodo, me je spravil v bes. Še bolj kot to pa sem bil občutljiv ob pogledu na njegove roke. Pri vsej vodi, ki jo je bilo več kot dovolj, so bile njegove roke odurno umazane. Z njimi je šaril po ognju, rezal čebulo, vrtal po nosu, delil žlice in tudi najbrž brisal rit …
Tudi to jutro, ko sem bil na tem, da me zvije prebava, se je pojavil z mlekom za zajtrk in strahotno črnimi prsti. Ob pogledu nanj, sem bil prepričan, da je mojega slabega počutja kriv prav on. Nakuril sem ga v sveti jezi in mu obljubil izgon domov ob prvi priliki, ko ga bom ponovno videl tako umazanega.
Po lekciji se je užaljen potuljeno odplazil pod kuhinjsko platno in se spotoma čohal z eno roko za ušesom, z drugo pa po riti … Res je zadnji čas, da izginemo v deviško belino Daulagirija.
Sicer pa je bilo dela čez glavo. Pripraviti in pregledati je bilo treba opremo, ki že tako ni bila optimalna za tak vzpon kot nas je čakal. Pregledati je bilo treba ekspedicijske finance, pa zaloge hrane. Po najmanj 10 dneh, kolikor sem računal do povratka, bo porabljeno marsikaj.
DOBRI VREMENSKI OBETI
Vmes, med vnetim delom, smo sem in tja prebirali pošto, ki jo je Deobadur skupaj s 600 metrov vrvi prinesel iz Katmanduja.
Nazadnje smo po kosilu sedli k zadnjemu posvetu pred velikim trenutkom. Vreme je kazalo najboljše in upal sem, da bo tako tudi še ves prihodnji teden. Čutil sem, da bo oktober pravšnji čas za naše načrte. Tudi zveznik je potrdil dobre vremenske obete. V času velikih praznikov, Diwali drži vreme 10 dni tako kot je na prvi dan praznika. Torej bodo prihodnji dnevi pravi biser …
Domenili smo se za radijsko zvezo, ki bo na vsako polno uro ali na dve uri, če bo plezanje potekalo nemoteno. Razdeljeni v že obstoječi skupini, naj bi odšli v steno v razmaku dva do tri dni. Jutri, 15. oktobra, bomo kot prva naveza šli prenočit v stenski šotor, Juševa skupina pa bi nam sledila takoj, ko bi se prva skupina približala robu stene – to je Japonskemu grebenu.
KOT BI ŠLI NA NEDELJSKO PLEZARIJO
Za lažje sporazumevanje preko radijske zveze je imela vsaka skupina fotografije južne in severne strani gore z označenimi markantnimi točkami in vrisano smerjo nameravanega vzpona in sestopa. Ko sem tudi zveznemu oficirju razložil načrt vzpona in mu izročil denar za stroške v času naše odsotnosti, je čakalo le še pisanje poročil in pisem, kajti to bodo zadnje vesti o našem početju.
Ozračje je bilo podobno razpoloženju pred bitko. Vsaka malenkost bo lahko usodna. Ničkolikokrat sem preložil kup opreme in zraven tuhtal, kaj še manjka in česa je preveč. Nihče do sedaj se ni lotil tako orjaške stene na tak način.
Vstopili bomo kot bi šli na nedeljsko plezarijo. Brez asistence šerp in brez kisika gremo v steno z zavestjo, da ne bo nikogar, ki bi nam lahko v sili pomagal. Tudi drug drugemu le toliko, da ne bo nesreča enega pogubila vseh. Zato ne bomo smeli storiti res nobene napake. Nad fiksnimi vrvmi tudi ne bo več možnosti povratka, razen čez greben na drugi strani gore!
KUP VPRAŠANJ
Velikanska odgovornost za to početje me je kar hromila. Bo držalo vreme ves čas vzpona? Kakšne bodo težave v steni nad črnim stolpom? Bo ogromni serak na grebenu počakal, da izplezamo iz nevarnega območja? Bomo vzdržali napore ob nezadostni aklimatizaciji na velike višine … Kaj če izbruhne eden tistih viharjev, ki bi nas gladko odpihnil z grebena? Ne bi bili na prvi ne zadnji nesrečniki na tej gori! Kaj če … Nešteto vprašanj in nobenega odgovora!
Nazadnje je prevladal optimizem. Zadnja noč v bazi in prekratko dopoldne zame zgodovinskega 15. oktobra sta minila kot bi mignil. Razkoračen pred šotorom stoji Juš in se zadere tisto znano: »Gozdič je že zelen…«
Še sam pritegnem pesmi črnega humorja.
