Od Grossglocknerja do Učke

V hribih še vedno sije sonce

Gorenjski Glas, 13. november 1987

Stane Švigelj

Ste že kdaj doživeli tako lep dan, da se vam je zdel kot podarjen? Za marsikaterega planinca je bil tak dan zadnja sobota. Le premagati je bilo treba jutranjo lenobo, zaupati vremenarjem, da je tam zgoraj nad meglo res sonce, si zadegati nahrbtnik na rame, vzeti popotno palico v roke in tam pri šeststo, sedemsto metrih se je pokazala narava v vseh svoji jesenski prelesti…
Bil je tak dan, da če še nisi imel namena iti kam više, te je vleklo kar samo od sebe. Na vrh! Na vrh! kajti takega dne zlepa ne bo več. Storžič se je obetal enkraten, in je tudi bil. Takega razgleda zlepa ne nudi. Od Grossglocknerja pa tja dol do Učke se je videlo, kamor ti je neslo oko, sami vrhovi, ki se dvigajo iz belega morja megle. Nepopisno lepe modrine so lebdele nad dolinami. Stol, Begunjščica in Vrtača so klepetali v kodrih tančicah tako glasno, da jim je Kočna, vsa bela, kar zavidala sem s karavanške strani. Triglav je kot ovčice varoval svojo verigo vrhov na spodnjo in zgornjo stran, celo kljunati Krn se je zvedavo stegoval sem čez. Stari in Mladi vrh pa Blegoš so se kot po stopničkah oblili drug za drugim in čisto tam daleč je že potem, ko je veči-na vrhov utonila v meglo, očak Snežnik še vedno vztrajal nad njo.
Če kdaj zavidam oskrbnikom planinskih koč in domov, potem jim zagotovo ob večerih, ko moram spešiti v dolino, da me ne ujame noč, oni pa lahko v miru uživajo sončni zahod, poslušajo, kako se narava umirja, in se mu naslednji dan obeta spet prelep sončni dan, mi se bomo pa znova dušili v megli …
Tudi Stanetu Šviglju, oskrbniku koče v domu Kokrškega odreda sem zavidala ta sobotni večer. Že res, da ima še vse za pospravit za planinci, da smo mu pustili kot kure, še tetrapakov od mleka nismo pospravili za seboj, pustili po terasi razmetane stole, steklenice, da ima na šanku goro kozarcev, posode, polne pepelnike … Toda, tu bo, ko se bo žareča rdeča črta za vrhovi počasi spreminjala v rumeno in bo na koncu le še sinje modra in nebo temno in bo narava povsem utihnila. Še sape ne bo več sem od Storžiča in od sedla …
Tudi za Staneta je Storžič najlepši zdaj, jeseni, ko ni več pasje vročine, ko je vsak i sončni žarek kot dragoceno darilo. Zaljubljen je v Storžič in sosednje vrhove. Najlepši je pogled tjale proti Srednjemu vrhu, pravi, ko se skale, ki bodejo iz ruševja, v soncu še bolj pobele, ob sončnem zahodu poškrlate. Tale dva stara macesna tule pod hišo sta njegova stara prijatelja. Že ko so začeli graditi dom, leta 1952, sta bila že takšna, suha, osivela. A sta trdna, da se ju sekira sploh ne prime. Koliko planincev, ki prihajajo sem gor desetletja in desetletja, bo šlo prej pod rušo, kot bosta onadva klonila. In, je kaj lepšega kot tistile kotiček smrek in macesnov, ki se zgrinjajo nad vodo in leseno korito. In Storžič sam! Poglejte, kako čisto drugačen je zdajle, ko sonce zahaja. Potemnel je, nekam mrk je postal, kup senc je dobil. Čez dan ne more na njegov vrh, ker so ves čas tu ljudje. Zdajle, ko bo zaprl in ko bo okrog osme posvetila luna, se bo pa podal na njegov vrh. Nobene baterije ne potrebuje. Vsako skalo pozna, sicer pa je ob polni luni skoraj tako kot podnevi. Le da je gora takrat še bolj skrivnostna, še bolj mogočna in samo njegova …

D. Dolenc

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja