Slovenski alpinizem 2003
Pisati oceno sezone za leto 2003 je gotovo laskava naloga, saj gre za leto polno izredno kvalitetnih vzponov. Uspehi v izvenevropskih gorstvih sicer niso visoko tehnično ocenjeni, vendar vračajo slovenskemu alpinizmu prepotrebno širino in pionirski duh. Gotovo najbolj razveseljivo je dejstvo, da so posamezniki, v rodnih krajih tako klasičnega kot modernega alpinizma, v Alpah in Dolomitih, prosto preplezali najtežje smeri. Gre za smeri, ki so redno oblegane s strani najboljših alpinistov in kot take ponujajo realno osnovo za primerjave kam kdo sodi. Še bolj navdušuje dejstvo, da so bile mnoge smeri preplezane na precej boljši način kot pred tem: na pogled, hitreje, vse v enem dnevu, vse v vodstvu…
Sliko precej pokvari le dejstvo, da smo tudi največji optimisti že ob koncu leta 2002 spoznali, da revije Grif ni več in da je kljub nekaterim poizkusom in pobudam oddaja Gore in ljudje nepreklicno izginila iz malih ekranov. Ob istočasnem zmanjševanju prostora, namenjenega alpinizmu v Delu, se alpinizmu obeta medijska tema.
Pojdimo po vrsti, a še prej naj napišem dve besedi o alpinistu, ki je sezono zaznamoval kot le malo kdo prej. Marko Lukič se je alpinizmu zelo hitro popolnoma posvetil. Že po prvih korakih v svetu vertikale je spoznal, da se bo, ob razkošnem talentu, le s trdim in sistematičnim treningom lahko kosal z najboljšimi. Sočasno dvigovanje ravni športnega plezanja in nabiranje izkušenj v gorah se nista nehala tudi po tem, ko so prišle na vrsto težje odprave. Je eden redkih svetovnih alpinistov, ki kljub odpravarstvu ni prekinil konstantne rasti športno plezalnih dosežkov. S izkušnjami vrhunskega športnega plezalca, dobrega tekmovalca v športnem plezanju in vrhunskega alpinista je Marko postal alpinist za najtežje alpinistične probleme.
Od izrednih dosežkov mogoče nekoliko izstopata Markova prvenstvena vzpona Spider (8a) v Paklenici in Last minute (8a+) v Vežici. Obe sta bili opremljeni s sprotnim nameščanjem varovanja in na koncu tudi v celoti preplezani v vodstvu v enem dnevu. Čeprav sta obe v celoti opremljeni z svedrovci, je razdalja med njimi dovolj velika, težave pa dovolj visoke, da ponovitve verjetno še dolgo ne bosta dočakali. Kot prvi je prosto preplezal Smer norčkov (8a) v Šitah. Markova serija v Dolomitih meji na fantazijo: Camilloto Pellesier (8b) – vse v vodstvu ter z Andrejem Grmovškom Das Phantom der Zinne (7c + ), Akut (7c prej 8a) in včasih razvpita Specchio di Sara (7c). Marko in Andrej sta na pogled ponovila smer Divine Providence (7c), za marsikaterega alpinista nedoumljivo, če ne že kar bogokletno dejanje. Ob zgornjem sta vzpona na pogled v Batmanu (7b + ) ter smeri Les intachables (7c + ) samo svečki na torti.
Na povabilo Marka Prezlja je Slovenijo obiskala skupina Francoska vojske s slovencem dobro znanim Manujem Pellissierjem na čelu. Prva prosta ponovitev Sanjskega ozebnika, prvenstveni vzpon v Prisojniku ter ponovitev Direktne v Špiku so dokaz, da se tudi v slabih zimah da veliko preplezati. Nastale so Šesti čut v Rjavini, Prekinjena tišina v Babi ter Kačji strup v Loški steni. Zakonca Praprotnik s Tomažem Humarjem (do 7) ter Aljaž Anderle (do M9 in do 7) so v okviru sponzorskih obveznosti na Norveškem plezali slapove. Ob plezanju slapov se nadaljuje trend nastajanja novih športnih kombiniranih smeri: Podstreha (M11+) Grege Kresala in Dejana Miškoviča ter Novo upanje (M10+) Aljaža Anderleta. Ponovljeni sta bili smeri Pyma (M9+) ter Captain Hook (M10).
Aljaž Anderle je na tekmah IWC dosegel 8. ter dvakrat 6. mesto, Klemen Premrl pa 5. in 11. mesto. V skupnem seštevku je bil Aljaž 7. , Klemen pa 23. Spodbuden dosežek je izpeljava slovenskega pokala v lednem plezanju. Tekme v Rušah, Solčavi in Mojstrani so dale naslednje državne prvake. V težavnosti je zmagal Niko Šumnik in Tanja Grmovšek, v hitrostnem plezanju pa Pavle Kozjek in Tina Di Batista.
Dobre razmere v Alpah so botrovale nekaterim dobrim vzponom ter serijskim ponovitvam zadnjih treh problemov Alp, kjer velja omeniti Tino Di Batista z vzponoma v Matterhornu in Eigerju. Tako je le severna stena Grandes Jorasses zmanjkala do klasičnega trojčka. Trend ženskih navez so nadaljevale Tina Di Batista, Tanja Grmovšek, Monika Kambič Mali ter Mojca Žerjav. V gorah nad Chamonixem so ponovile Supercouloir in Jacksona, Monika pa je preplezala štiri smeri v kanadskem Skalnem gorovju.
Vzponom Marka Lukiča in Andreja Grmovška se je v Dolomitih najbolj približal Tomaž Jakofčič z vzponoma v smereh Aldo vecchio nobile (7c+) ter Gelbe Mauer (7b), ki pa imata drugačen karakter. V naših gorah velja omeniti prvo ponovitev smeri Metropolis, prvo prosto ponovitev Tržiške smeri v Trapezu ter novi smeri Petek 13 in Športni dan v Veži. Od smeri, ki so speljane po prvovrstni skali in z dobrim varovanjem, odstopa Vstop prost (7b) v Rzeniku, v steni, katere sloves športno naravnanih plezalcev ne bo nikoli pritegnil.
Slovenski dolg na področju prostega plezanja v Yosemitih sta začela odplačevati Miha Valič in Matjaž Jeran s smerema Free rider (7c/c+) v El Capitanu in Regular north face route (7b) v Half Domu.
V Andih je zaznati dva trenda. Prvega predstavlja smer Brezpogojna norost (Mejovšek, Kramer, Zorman), katere potek je velikokrat zelo blizu obstoječim smerem. Smer so plezalci priključili na Italijansko smer in sestopili. Ker to ni prvi vzpon, ki se zaključuje brez vrha, bi se veljalo vprašati, kaj je smisel alpinizma. Plezanje do prvega možnega odcepa ali vendar povzpeti se tja gor – na vrh? Vzpon po smeri Strah in sreča (Zorman, Arčon) kaže na nadaljevanje trenda ponavljanja obstoječih smeri. Plezanje v Boliviji dokazuje predvsem sposobnost iskanja ciljev izven ustaljene prakse. Vzpon Mobitelova lastovka – Johanova smer v južni steni Aconcague je po dolgem času nova velika smer v tej steni.
Himalajska sezona je bila zopet neuspešna. Dve odpravi na Manaslu, odpravi na Šišo Pangmo in Nanga Parbat so se končale neuspešno. Odprava na Masherbrum svojega cilja, preplezati severni steber, ni realizirala, je pa opravila drug vzpon na Biarchedi Peak. Samo Krmelj, Rok Blagus, Jernej Bevk in Tine Cuder so bili uspešni v okviru UIAA odprave na indijski Satopanth.
Odprava Mountain Wilderness na Nošak v afganistanskem Hindukušu z udeležbo Irene Mrak je poleg alpinističnih ciljev imela tudi poslanstvo spodbuditi gorski turizem in zavarovati ta del Afganistana kot narodni park. V Aziji so se dokazovali tudi mladi alpinisti, ki so potegnili novo smer Slovenija direkt in stopili na vrh Khan Tengrija (Aleš Česen, Anže in Tine Marenče ter Darko Podgornik).
Na odpravarskem področju je po mojem mnenju najbolj zanimiva odprava Tanje in Andreja Grmovška v Sečuan. Dve novi smeri Don’t fly away in Dalai Lama potekata v očem odmaknjenih gorah. Dva vzpona, dva prva pristopa na vrh in sploh ena redkih odprav v dolini Shuangqiao Gou dajejo celotni odpravi pionirski pridih. V steni kenijskega Mt. Poia sta Matjaž Jeran in Rok Šisernik najprej ponovila Ameriško smer (7c) ter dodala novo Zgodbo o plešočih psih (7c+). Smer sta v jamarskem slogu v celoti opremila od zgoraj in si pomagala z novimi oprimki, kar smeri odvzame veliko čara, a mladost akterjev je garancija, da od njiju v bodoče lahko pričakujemo veliko več.
Ob nekaterih klasičnih problemih znotraj naše krovne organizacije bode v oči zlasti neizvedba razglasitve najuspešnejših. Afere in razprtije v zvezi z razglasitvijo so v preteklih letih po mnenju Komisije za alpinizem naredile več škode kot koristi. Dejstvo pa je, da ob usihanju medijske pozornosti alpinizmu lahko vsaj s takimi razglasitvami nekoliko bolj osvetlimo vsem nam ljubo dejavnost. Samo pravo vsebino in obliko je treba najti. Z velikim upanjem za prihodnost me navdaja predvsem število novih imen, ki so se pojavile v tem letu.
Peter Mežnar
