Planinski vestnik 2003/12
Ljubitelj inženirstva
Marko Prezelj je star 38 let. Mož, oče, fotograf, gorski vodnik in univ. dipl. ing. kemijskega inženirstva, zaposlen v športni enoti Slovenske vojske. Pleza 22 let in od tega že več kot deset let spada med najboljše svetovne alpiniste. Njegov prodor je bil leta 1991 z vzponom (opravil ga je z Andrejem Štremfljem) po južnem razu na Južni vrh Kančendzenge (8472 m), ki ga poznavalci uvrščajo med najboljše himalajske vzpone vseh časov. Epopeja jima je kljub »outsiderskemu« značaju med Francozi prinesla takrat prvič podeljeno alpinistično priznanje Zlati cepin. Takoj naslednje leto je ista naveza mojstrstvo potrdila s prvim vzponom na deviški, a močno oblegan Menlungtse (7181 m). Marko se od tedaj dokazuje na vseh področjih z odličnimi vzponi v Himalaji, Patagoniji, Yosemitih in Alpah. Z nobene odprave se ni vrnil povsem praznih rok. Po Spantiku leta 2000 je znatno pozornost svetovne alpinistične javnosti spet vzbudil leta 2001 z novo smerjo v južni steni Denalija (6194 m). Na Aljaski sta s Stephanom Kochem naredila korak naprej v tamkajšnjem plezanju. Izkoristila sta polarni dan in v 52 urah preplezala (iz baze prek vrha nazaj v bazo) 3000 metrov visoko steno po novi, tehnično zelo težavni smeri. Vzpon je bil nominiran za Zlati cepin. Leta 2002 je uspel z mednarodno odpravo preplezati novo linijo v južni steni Nuptseja v Himalaji, a se jim je vrh izmuznil zaradi slabega vremena. Letos se je odločil za Karakorum in lepotca tamkajšnjih gora, Mašerbrum (7821 m). Prav ta odprava, Markova nemirna narava in trdna stališča so bili več kot zadostni razlog, da sem preživel z njim »pogovorni« dan. Dopoldne ob kavi pri njem doma v Kamniku, popoldne pa plezaje v Dolžanovi soteski.
Mark, pred dobrimi tremi meseci si se vrnil iz Karakoruma. Cilj male odprave, v kateri sta bi la še Matic Jošt in slovensko govoreči Američan Steve House, je bil Mašerbrum. Mnogo alpinistov pozna goro zaradi atraktivnega videza. Kako bi nam malo bolj natančno opisal cilj?
Gre za res izzivalno, 7821 m visoko goro, ki na vse strani kaže lepo, piramidno obliko. Naš cilj je bil preplezati SZ steber. Naravno, še nepreplezano linijo na gori. Gora sama po sebi spada med zahtevne. Podatek, ki temu pritrjuje je, da je bil vrh zadnjič dosežen leta 1985. Po tem si kar sledijo poskusi vzpona na vrh. Kljub temu, ali prav zato, da je gora poznana, je bilo težko dobiti uporabne informacije. Tri dni pred odhodom sva z Maticem v Innsbrucku obiskala vodjo avstrijske odprave Roberta Renzlerja. Povedal nama je vse, kar naju je zanimalo. Njegove informacije so bile uporabne do prihoda v bazo, potem pa smo se še mi soočili z drugačnimi razmerami, dvomi, tveganji, odločitvami …
Vem, da ste imeli težave z vremenom, predvsem pa z razmerami na gori. Splezali ste na 6781 m visok Biarchedi, na Mašerbrumu pa niste praktično niti vstopili v steber – kljub temu, da ste bili v bazi občudovanja vrednih 52 dni. Kaj bi ti ocenil kot glavni razlog za neuspeh?
Na odpravi smo si ves čas sarkastično podajali vprašanje, kaj je uspeh. Smo bili neuspešni? Res, splezali smo na Biarchedi. Če bi od doma odšel z idejo vzpona na Biarchedi, bi potem, ko smo priplezali nanj, verjetno odšel domov zadovoljen. Ker pa je bil naš cilj Mašerbrum, tega, jasno, ne moremo razglašati kot nek velik uspeh. Tudi moje želje po plezanju s tem niso bile potešene, čeprav vzpon na Biarchedi ni bil lahek. Za vzpon nanj smo porabili štiri dni, vzpon na vrh pa smo opravili šele v tretjem poizkusu. Glavni razlog za »neuspeh«, poleg nas samih, lahko naprtimo res slabim snežnim razmeram v gorah. Le-te so nas ves čas silile v bolj radikalno prilagajanje, kot smo predvidevali sprva. Pozimi je zapadlo precej snega, ki se v višinah ni predelal. Nevarnost plazov je bila velika in to smo kar nekajkrat okusili na lastni koži. Praktično ob vsakem poizkusu vzpona smo imeli izkušnjo s plazovi, nekajkrat nas je plaz tudi zajel. Mislim, da toliko tveganja pač nisem pripravljen sprejeti in odgovorno stati za njim. Tudi vreme je bilo slabo, a vseeno ne toliko, da ne bi dopuščalo vzpona ob boljših razmerah.
Tole opisuješ kot bi govoril o nedeljskem vzponu na Grintovec. Pri slovenskih alpinistih je v zadnjih letih mnogokrat zaznati nekakšen epski način opisovanja plezanja in ostalih dogodkov. Pri tebi to pogrešam.
Res? Ne vem, kaj bi z »epskim opisovanjem« dosegel?
Dosegel bi večjo pozornost širše, laične javnosti.
Vedno znova me izzivate, da razlagam svoje mnenje v zvezi s to »pozornostjo« … Saj ne grem plezat zaradi pohlepa po »pozornosti«. Zame je potem, ko pridem z odprave, le-ta končana. Vse kar moram v zvezi s to odpravo početi potem, mi je kar nekako odveč. Začnem razmišljati o naslednji plezariji in o stvareh, ki bi jih rad počel. Pisanje, prilagojeno okusu množic, (žal?) ni v mojem stilu. »Drame« se dogajajo povsod in ne le v alpinizmu, z opisi jih lahko celo stopnjujemo. Če bi hotel vse alpinistične »drame« dostojno opisovati, bi to zahtevalo od mene veliko truda in spretnosti. A za to nimam ne daru in ne interesa. Pogosto podtikanje zavisti v zvezi s tem je sprevrženo. Tisti, ki dramatizirajo, naj to počnejo, če jim paše. Saj je fino kdaj pa kdaj prebrati kakšno »dramo« s pravočasnimi poudarki in zamolčanimi »podrobnostmi«.
Med raznimi očitki je pogost ta, da se ne znam proda jati. Možno, vendar se ne silim početi stvari, ki mi niso všeč. Pa tudi pravice do svojega mnenja si ne pustim vzeti.
Torej – očitno ti popularnost med širšo javnostjo ne pomeni veliko in ti je bolj važna pozornost strokovne, alpinistične javnosti. Tu ti gre namreč kar dobro; članki v tujih revijah, predavanja … Kaj pa denar? Verjetno je sredstva za odpravo lažje nabrati, če si znan.
Ne pravim, da me javna podoba ne zadeva. Tako stališče bi bilo prevzetno. Ni mi vseeno, kakšen vtis puščam za seboj. Hočem pa imeti čisto vest, zato je javnost zame ena sama – ločnice med t.i. laično in alpinistično javnostjo ne vlečem. A če bi hotel nekomu, ki o alpinizmu ne ve nič, všečno predstavljati svoje početje, bi porabil veliko besed in nekatere stvari tako banaliziral, da bi alpinistom zvenele bedasto. Dramatiziranje in zvezdništvo ni moj način. Nabiranje denarja je pa dvorezen meč, povezan s tisto famozno »pozornostjo«. Medijska odmevnost dogodkov (šovbiznis) kot rečeno zahteva precej spretnosti, energije in časa, katerega bi lahko namenil plezanju. Denar, ki ga dobiš, mora nekako »odmevati«. Začarani krog. Za bolj »tihe« odprave denarja niti ne potrebuješ toliko … Je pa seveda vprašanje, koliko denarja potrebuješ za plezanje in kako ga »lažje« zbereš in kaj moraš za to narediti. Dvom, ali bi z več denarja tudi več plezal, me ne razjeda več. Verjetno bi se povečala predvsem plezalna pestrost.
V zadnjih letih se lotevaš visokih kombiniranih sten, ki zahtevajo, kot si se sam nekoč izrazil, predvsem alpinistično inženirstvo. Očitno ti to leži, saj si v tej »panogi« nesporno med vodilnimi v svetu. Koliko se ukvarjaš z drugimi oblikami alpinizma in športnim plezanjem?
Mogoče sem inženirsko nagnjenje okrepil med študijem. Sam ne ločim alpinizma na panoge. Menim (kot še mnogi drugi), da vse kar počnem, tvori alpinizem. Če bi izboljšal nivo športnega plezanja, bi izboljšal tudi alpinistični nivo. Podobno je npr. s fizično vzdržljivostjo in psihološko pripravljenostjo. Veliko pripomorejo izkušnje. Fizično kondicijo poizkušam kar največ trenirati s hojo v hribe, tekom, kolesarstvom. Prosto, športno plezanje smeri na pogled (s sprotnim nameščanjem varovanja) na čim višji ravni pa zdaj dojemam kot nekakšen mali diferencial vzponov v gorah. Pod smerjo se moraš privezati, razmisliti, kje boš plezal, kje vpel vrv, kje počival … In izid je negotov, če je težavnost smeri na tvoji meji. Tudi tu, pri vzponih na pogled, je veliko drobnega inženirstva, dvomov, neznank in negotovih odločitev, kar mi je sicer všeč v alpinizmu – doživetje in zadovoljstvo ob zaključenem vzponu, ki pritrjuje odločitvam tekom vzpona. Mislim, da so prav vse komponente pomembne za uspešno opravljen alpinistični vzpon. Pritegnejo me vzponi, kjer je doza negotovosti pravšnja in je zato treba dati vse od sebe. Tudi nezavedno.
Lotiva se še malo domače alpinistične scene in problematike alpinistične in planinske organizacije. Tvoja zadnja odprava je bila povsod obravnavana kot slovenska odprava. V kolikšni meri je tu pomagala Planinska zveza Slovenije?
Če pustim številke ob strani, lahko rečem, da je pomagala. Določene birokratske zadeve so bile izpeljane preko Zveze in je šlo zato nekoliko lažje.
Provociram te zaradi tvoje izjave na osebni internet strani (http://mark.amebis.si), da želiš v prihodnje iti na odpravo, ki bo neodvisna od PZS.
Ja, vendar bolj v smislu izbire cilja in ekipe brez nekega razpisa itd. Zveza je pomagala tako z nekaj sredstvi kot tudi logistično. Navsezadnje je v Pakistanu še vedno nekaj opreme; tam smo si izposodili, npr. kuhinjski šotor.
V alpinistični organizaciji je konec lanskega leta ob »primeru Janak« prišlo do trenj, ki so presegla meje Zveze. Očitno v sami organizaciji ni vse v redu. Kako ti gledaš na situacijo?
Kje pa so »meje« Zveze? Javni obračuni žal kažejo na nizek nivo sporazumevanja (med alpinisti je zdaj že stereotipen) ali nemoč posameznikov. Tudi sam sem še vedno del te organizacije in pljuvati v lastno skledo (kakršnakoli pač je) ne bi bilo primerno. Povsod so nihanja in tako tudi v alpinistični organizaciji. Če po gledam nazaj, ta organizacija ni bila nikoli povsem kompaktna. Bili so in šli so stran morda tudi ljudje, ki niso bili tako čustveno vezani na alpinizem in bi zato lažje kaj premaknili. Nimam namena trositi očitkov, vendar trenutno ne vidim človeka, ki bi bil taka avtoriteta, da bi lahko dolgoročno premikal in hkrati organiziral veliko stvari, ki ne delujejo. Vodilna funkcija v alpinistični organizaciji, poleg alpinističnih izkušenj, vsekakor zahteva tudi ustrezno mero pragmatičnosti in »politične« korektnosti ter sposobnosti združevanja individualistov, kakršni alpinisti smo. O potrebi po organiziranosti in sodelovanju v današnji družbi pa ne želim filozofirati.
Kako pa gledaš na športno prihodnost slovenskega alpinizma? Radi smo se hvalili kot alpinistična velesila. Kako je sedaj?
Uh, športna prihodnost? Ne domišljam si, da sem obdarjen z daljnovidnostjo, imam pa svoje videnje sedanjosti. Mislim, da Slovenci še dobro plezamo v gorah. Tudi sam sem očitno že v letih, ko kdaj modrujem in se sprašujem, kako se bodo razvili mladi. V Franciji imajo npr. skupino mladih alpinistov, ki je že od začetka usmerjana in ta s svojimi dobrimi vzponi vleče ostale. Pri nas dela vsak sam, organizira, pleza, se promovira … Potem sva pa spet tam, kjer sva začela; tabloidiziranje, manipuliranje, posploševanje, dramatiziranje, nakladanje itd. Mladi alpinisti zdaj izživljajo slo po uveljavljanju v gorah in še v medijih. To sicer ni novost, a je bilo včasih slednje precej manj izrazito. No, zdaj pametujem kot kak zagrenjen starček … človeško je, da se na vse načine poskušajo uveljaviti v (»instant«) družbi. Za to trošijo tudi dragoceno energijo, katero bi sicer lahko namenili predvsem plezanju. Posebno tisti, ki niso »nadarjeni« za tovrstno komuniciranje. In na koncu ustvarijo »skropucalo« … vse bolj se mistificira in glorificira, sama dejstva (ali so plezali prosto, na pogled, ali so bili na vrhu …) pa se pogosto zamolči ali megli. Nekdo je plezal smer že večkrat, jo opremil s klini ali celo s fiksi in nato preplezal (nekateri pred vzponom celo delajo luknje za cepine v led ali označijo oprimke in stope), objavi se pa samo zavajujoč podatek, da je smer preplezana. Tu smo spet pri naši (ne)ljubi (ne)organizaciji. Le-ta naj bi nekako usmerjala mlajše, ki se jasno poizkušajo vsak zase napihniti kolikor se da. Ne želim delovati pokroviteljsko, dlakocepsko ali celo podcenjevalno, mislim pa, da bi organizacija mladim morala ponuditi usmeritve, jim povedati – to je v redu, to ni v redu – in jasno ter utemeljeno ocenjevati dejanja. Žal je nekako prerevna, tako in drugače …
Organizacija lahko presežke energije in mladostnega navdušenja usmeri v napredek. A če se nihče ne potrudi, da bi ugotovil, kaj napredek sploh je, potem je sedanje stanje nekako razumljivo.
Kaj bi torej danes zatreslo svetovno alpinistično mrežo? Je to Nanga Parbat, direktna v zahodni steni Makaluja, zahodna stena K2? Zdi se mi, da v zadnjih letih ni dosti poizkusov plezanja v težkih himalajskih stenah. Vse se dogaja v glavnem po normalnih smereh in še to v glavnem na lažjih osemtisočakih.
Ne mislim, da v alpinizmu velja samo Himalaja in višina 8000 metrov. Odlični vzponi so lahko narejeni tudi na manjših nadmorskih višinah. Vsekakor pa je velika nadmorska višina faktor, ki dodatno otežuje stvari. To so povedali že številni pred mano; kar je v Alpah ali Andih težko, je v steni 8000 metrov visoke gore še precej težje. V gorah pod 7000 metrov nekateri že dosegajo spoštljiv nivo. Na »lažjih« osemtisočakih se dogajajo komercialne odprave okoli katerih je veliko hrupa že zaradi njihove zasnove. Razumljivo je, da je početje, ki ni tržno naravnano, manj opazno. Kar se tiče izzivov, katere omenjaš, pa nič ne dvomim, da bodo nekoč preplezani v dostojnem stilu. Makalu npr. bi sedaj verjetno zahteval še preveč dela, ne plezanja … Zame je pri vsej stvari zelo pomemben način, kako se vzpona lotimo in kako ga opravimo.
Tu se lahko zopet vrneva k usmerjanju mladih. Si predstavljaš, kaj bo moral resen kandidat za razvpito Z steno Makaluja »preplezati«, preden bo zares vstopil v to steno (najprej v mislih)? Moral bo po svoje absorbirati obširno znanje in izkušnje prejšnjih generacij, da bo lahko stopil stopnico više, začenši z Alpami, ki so že nekaj časa brez potrebe nekako zapostavljene.
Morda bi končala s klišejskim vprašanjem o tvojih alpinističnih namenih, odpravah … ?
Lahko ti povem anekdoto v zvezi s tem. Isto me je nekoč vprašala neka ruska novinarka in sem ji pod vtisom »spletnih odprav« ironično odgovoril, da bi nekoč rad priplezal na Cyber peak. Potem pa sem čez nekaj časa v Franciji srečal Rusa Valerija Babanova, ki me je v pogovoru resno vprašal: »Ti, kje pa je Cyber peak?«
Tomaž Jakofčič
