Slovenski alpinizem 2003
Aconcagua (6960 m)
Trajanje: 26.11.2003 – 28.12.2003
Tomaž Humar, Aleš Koželj
– Aconcagua (6960 m), MOBITELOVA LASTOVKA – JOHANOVA SMER, 17. – 22. 12. 2003, Tomaž Humar, Aleš Koželj, M5-M6, skala VI+, A2/ IV-V+, 2500 m. Prvenstvena smer, alpski stil.
Iz Ljubljane sta odšla 26. novembra. Hrano in dovoljenja sta si priskrbela v Mendozi, kjer sta si tudi izposodila vso potrebno opremo za vzpon. Od tod sta nadaljevala pot v Punta del Inca, izhodiščno točko za vstop v južno steno Aconcague, kjer sta najela mule. Brez vodiča sta nadaljevala pot do Plaza Francia na višini 4200 metrov, kjer sta postavila bazni tabor. Sledilo je štirinajst dni vetrovnega in nevihtnega vremena. V tem času sta za aklimatizacijo preplezala ledenik na Aconcagui in štiri dneve preživela na bližnji gori Mirador na višini 5600 metrov.
16. decembra se je vreme zjasnilo. Humar in Koželj sta se premaknila do tabora ABC na višini 4400 metrov, od koder sta se naslednji dan spustila do vznožja ledenika na višini 4250 metrov. V steno sta vstopila 17. 12. popoldne. V vstopnem ozebniku ju je zasulo kamenje, ki je Humarja zadelo v ramena, a razen modric ni utrpel hujših poškodb. Vstopnemu slapu je sledil ozebnik črnega ledu, nato 200 metrov prečenja desno čez zmrznjeno prst, od koder sta se spustila petdeset metrov v predel serakov. Prek ledeniških razpok in serakov sta nato splezala do višine 5300 metrov, kjer sta ob slapu skopala polico in postavila prvi bivak.
18. decembra sta vzpon nadaljevala in prišla do ozebnika med seraki in skalo. Ta del je bil zaradi padajočega kamenja, ledu in vode najnevarnejši v celotni smeri. Smer se je preko kombinacije ledu in skale nadaljevala do ledeniških razpok na višini 5700 metrov. V eni od njih sta skopala polico in postavila drugi bivak.
19. decembra sta vzpon nadaljevala čez 150 metrov visok in mestoma rahlo previsen slap. Ob poslabšanju vremena sta v snežnem metežu prešla slap in si po treh raztežajih v led skopala bivak 3 na višini 6100 metrov. Ponoči sta bila izpostavljena hudemu mrazu, zaradi katerega je Aleš utrpel omrzline na nogah in rokah.
20. decembra sta smer nadaljevala v skalno zaporo, ki ji je sledila prečnica nekaj sto metrov v levo. Čez krušljiv skalnat steber sta čez napihan sneg, ki je pokrival strme ledene plošče, prečila 300 metrov do dna »Lastovke«. Tam sta našla napihan sneg, prilepljen na skalo, ki je tvoril 15 metrov visok steber. Povzpela sta se na vrh stebra in si na višini 6300 metrov na cepinih, zabitih v prhko skalo, uredila bivak.
21. decembra sta se najprej spustila nazaj na dno stebra, od koder sta nadaljevala smer čez tehnično najtežji del stene, ki je tvoril drugi del “Lastovke”. Sestavljalo ga je 120 metrov previsne skalne stopnje. V tem delu sta nahrbtnike vlekla za seboj. Skalni stopnji je sledil luknjast in črn led. Do vrha stene ju je čakalo še 200 metrov kombiniranega sveta. Na vrhu stene sta zaključila smer in jo priključila na Sončno linijo (Slavko Svetičič, ’88). Na višini 6750 metrov sta petič bivakirala.
22. decembra sta okoli 12.30 odšla proti južnemu vrhu (6930 m), kjer se zaključi Slovenska smer iz leta 1982. Dosegla sta ga ob treh. Dve uri kasneje sta stala na glavnem vrhu, kjer sta ostala eno uro. Po normalni smeri na severni strani gore sta se spustila v Plaza del Mulas na višini 4300 metrov, ki sta ga dosegla po dveh urah in pol.
23. decembra sta se s konji odpravila okoli hriba. Bazo Plaza Francia sta dosegla ob šestih popoldne. Naslednji dan sta pospravila bazo in ABC. V naslednjih dneh sta se preko Mendoze, Santiaga in Sao Paola vrnila v Evropo. V Ljubljano sta prispela 28. decembra.
