Slovenske novice 30. december 2003
V soboto sta 36-letni David Podgorelec iz Maribora, predsednik APD Kozjak, in prijateljica Andreja odšla s Kokrskega sedla čez Kalško goro na Kalški greben – Vračala sta se po daljši poti, ujela ju je tema, nista našla prehoda na greben …
Kamniška Bistrica, 29. decembra
“Alpinisti naj bi bili ljudje, ki življenje zajemajo s polno žlico,” je med drugim na forumu spletne strani Akademsko planinskega društva Kozjak Maribor zapisala ena od alpinistk. Takrat zagotovo še ni vedela, kaj se bo zgodilo predsedniku APD in alpinistu, 36-letnemu Davidu Podgorelcu in njegovi prijateljici Andreji na 2058 m visoki Kalški gori, levo od Kokrskega sedla.
V nedeljo zvečer sta v spremstvu vodje reševanja, inštruktorja Radivoja Nadvešnika in Janeza Ažmana, Marjana Kregarja in Roberta Poličnika, varno sestopila v Kamniško Bistrico.
“V soboto okrog 9. ure sva odšla s Kokrskega sedla (1703 m) in se dokaj hitro povzpela na 2058 m visoko Kalško goro. Od tam sva odšla naprej na Kalški greben. Spremljevalka Andreja, ki bo prihodnje leto šla v alpinistični tečaj, pred 15 metrov visokim, navpičnim skalnim skokom, ni imela želje, da bi se tam tudi vračala. Izbrala sva si drugo, daljšo pot. Najprej v smeri Krvavca, do tako imenovane Škrbine. Tam sva zavila nazaj v Kalce, pod vzhodnimi stenami Kalškega grebena. Tam se nama je vgrezalo globoko v sneg, pa tudi markacije niso bile vidne. Dolgo sva hodila in ko sva prišla pod Kalško goro, kjer bi se morala dvigniti na greben, naju je že lovila in ujela tema. Naletela sva na shojene poti. Pet jih je bilo in očitno je nekdo že pred nama iskal prehod na greben. Vse sva preskusila pa nisva našla prehodov. V temi nisva več videla, zato sva se odločila za bivakiranje. Nič hudega nama ni bilo, tudi posebno hudega mraza ni bilo. Izognila sva se vetru. Že ponoči sva poskušala naprej pa se priplazila gosta megla. Tudi signala, za telefonsko povezavo z dolino nisva dobila. Zjutraj se je megla še zgostila. Zato bi bilo vsako tveganje preveliko izzivanje. Okrog 06.30 v nedeljo sva poklicala reševalce. Do naju so prišli malo pred 13. uro in skupaj smo varno sestopili,” nam je opisal avanturo David Podgorelec iz Maribora. Danes je šel še na Kokrsko sedlo po preostalo opremo, ki sta jo z Andrejo pustila v zimski sobi Cojzove koče.
Janez Podjed, načelnik postaje GRS Kamnik nam je povedal, da je to že tretje zelo podobno reševanje na klic s Kamniško – Savinjskih Alp v zadnjih treh adventnih nedeljah. Najprej so šli reševalci po samotarja iz Ljubljane, ki se je izgubil v brezpotju in ko je bil v mišnici je poklical pomoč.
Minulo nedeljo je sprememba vremena prikovala na temenu Grintovca dva alpinista iz Medvod, o čemer smo poročali. Bila sta odkrita, priznala sta, da sta nehote ravnala narobe. Štirje reševalci so šli ponju kljub megli, sneženju in občasnemu proženju plazov nesprijetega snega. Varno so v ponedeljek sestopili v dolino.
Radivoj Nadvešnik, vodja obeh reševanj pravi, da je šlo v vseh treh primerih v bistvu za nepoznavanje terena in s tem precenjevanja. Če bi se reševani pravočasno odločali in obračali nazaj v dolino, posredovanj ne bi bilo.
“Snega ni veliko, ni predelan, je napihan, kar predstavlja nevarnost za plazove. Mnoge grape niso preplezljive in vse to je še dodatna ovira za vse, ki odhajajo v gore. Ko se znajdejo v mišnicah pa je dovolj že nekaj klicev v dolino in mi že drvimo ponje. V vsakem vremenu, ne da bi se spraševali, navsezadnje, koliko vse to stane in kdo bi moral GRS povrniti stroške reševanj,” naglas razmišlja Radivoj Nadvešnik.
Mirko Kunšič
KOMENTARJA:
Iztok Snoj, 9. 01. 2004
Pozdravljena gospa Alenka,
tisto o osveščanju, hm; ne glede na to, da imate povsem prav, vas moram opozoriti, da so Slovenske norice senzacionalistični časopis, torej usmerjenost medija je znana, res pa je, da bi se dalo razpravljati o etičnosti tam zaposlenih novinarjev … veste, Slovenci imamo nadvse radi nesreče – drugih. To Novice dobro prodajajo. Recimo ob nesrečah na cestah gre že tako oviran promet še počasneje, ker si mora vsak, ki pelje mimo, natančno ogledati, kaj in komu se je nesreča zgodila, pa da bo imel kaj za povedati, ko pride domov. Ne dajte se motiti in – pojdite čimprej še enkrat na Kalški greben! Jasno, z gospodom Davidom!
Lep pozdrav, Iztok
Alenka Paveo, 8. 01. 2004
Spoštovani gospod Kunšič,
samo zaradi vašega članka imam (prvič) nekaj za napisati na te (sicer krasne) strani. Res lepo od vas, da delate reklamo za naš alpinistični odsek in za internetne strani APD Kozjak Maribor, ni kaj. V čast si štejem, da se vam je stavek, ki sem ga lastnoročno napisala na forumu naših strani, zdel tako zelo zanimiv, da ste ga objavili kot uvod k vašemu članku. Tudi to, da ste me krstili za alpinistko, je pravzaprav laskanje, čeprav sem zaenkrat le pripravnica. Ampak …! No, še dobro, da ste dodali, da “je med drugim … zapisala ena od alpinistk” – ker je bilo res le “med drugim”.
Ko sem pisala te besede, res nisem vedela, kaj se bo zgodilo predsedniku našega APD-ja. In tudi če bi vedela – ne bi napisala prav nič drugače. “S polno žlico zajemati življenje” je vsekakor nekaj cisto drugega, kot pa za vsako ceno in v vsakem vremenu riniti v gore – megla je pa pravzaprav vremenski pojav, ki ga tudi ne moremo vedno vnaprej predvideti…
Očitno vas strašno zabava, kadar je potrebno reševanje izkušenih alpinistov – to je vsekakor velikanska senzacija. Pa veste – tudi vam, meni ali komurkoli se lahko zgodi kaj takega. Seveda to ne bi bilo nič posebnega, ker ni vsak predsednik APD-ja in ob tem še alpinist, kajne? Takrat se objavijo samo začetnice imena in priimka, kaj, kje, kdaj in zakaj se je nekaj zgodilo – kadar se nesreča pripeti nekomu izkušenemu (seveda je krasno, če je vrh vsega se Mariborčan ali vsaj Štajerc!), pa…
Res je, da z neodgovornim precenjevanjem sebe in podcenjevanjem gora velikokrat sami izzivamo nesrečo in (vse prevečkrat) povzročamo delo gorskim reševalcem, tem izjemnim prostovoljcem, ki vedno priskočijo na pomoč, velikokrat celo tvegajo lastna življenja – in za nameček še vse skupaj počnejo prostovoljno in skoraj brezplačno …
Morda bi v svojem naslednjem članku raje razmišljali o tem, kako varno v gore in več prostora namenili osveščanju ljudi, ki se podajajo v gore, o primerni opremi, o … – konec koncev ni pomembno, KDO se je nekje izgubil, ampak ZAKAJ se je to zgodilo in KAKO v bodoče take stvari čimbolj preprečiti. Seveda pa je zadeva precej bolj pestra, če lahko poročate o predsedniku APD Kozjak (MARIBOR!) in alpinistu, 36-letnemu Davidu Podgorelcu (iz Maribora…) in njegovi prijateljici Andreji (hja, ona pac ni niti predsednica niti alpinistka, zato pac nima priimka…), ki se je izgubil v megli in na pomoč poklical GRS, kajne?
Pa prisrčen pozdrav.
Alenka Paveo, AO APD Kozjak Maribor
