Slovenski alpinizem 2001
Leto 2001. Najpomembnejše vzpone in dogodke skoraj v celoti zajamemo z dnevnikom vzponov Marka Prezlja. V okviru izmenjave so slovenski alpinisti ponovno spoznavali zimsko škotsko plezanje. Izkušnje s tega srečanja so prišle najbolj do izraza pri Marku Prezlju, ki je pomladi s Stephenom Kochem preplezal prvenstveno smer Light Traveler v JZ steni Denalija (M8, 2000 m). Vzpon je bil zasluženo nominiran za Zlati cepin, saj tako težkih prvenstvenih vzponov preplezanih prosto v tako velikih stenah še ni bilo. Na Aljaski smo po dolgem času doživeli uspeh popolnoma ženske odprave; pristop in smučanje z vrha Denalija.
Poletje so zaznamovale hitre in proste ponovitve smeri Znamenje ob poti, Bitka za neznano in Ključ sreče. Prosto plezanje v gorah je dobilo nekaj več poleta. Podaljšana smer Das ist nicht kar tako bi morala postati klasični vzpon za vse tiste, ki bi se radi potrdili kot dobri prosti plezalci. Nase je opozoril Marko Lukič s ponovitvijo Saške superdiretisime in prvo prosto ponovitvijo Agricantusa.
Tudi leto 2001 ni minilo brez dosežkov v Andih. Prvenstvena smer v razvpiti steni Siule Grande in prvenstveni solo prosti vzpon v Huandoyu Sur so dobri dosežki, ki pa ne morejo odtehtati težkih himalajskih vzponov. Za slovenske vzpone v Peruju je največja in dobrodošla novost, da so slovenski alpinisti po dolgem času raje ponovili nekaj obstoječih smeri (La Esfinge), kot na silo plezali nove smeri. Prosti vzponi na pogled ob ponovitvah niso redkost, bolj bode v oči, da so ponavljavci oceno smeri precej znižali. Počasi bodo prišle na vrsto še druge prvenstvene smeri in upajmo, da zniževanje ocen ne bo postalo pravilo.
Patagonije in Himalaje je bilo v letu 2001 zgolj za pokušino. Pristopa in smučanje z vrha Čo Oja in prva ponovitev Zahodnega grebena v Nilkathu so bili le obliž na propadle in neuspešne odprave, od katerih velja omeniti zlasti Čomo Lenco in Ogre.
Konkurenca v svetovnem pokalu v tekmovalnem lednem plezanju (IWC) je vsako leto hujša. Zato sta 7. mesto Aljaža Anderleta in 9. mesto Klemna Premrla na posamični tekmi ter 8. in 13. v skupnem seštevku svetovnega pokala odlična dosežka.
Za najuspešnejšega alpinista je bil izbran Marko Prezelj, za najuspešnejšo alpinistko Tina Di Batista, za najuspešnejšega alpinističnega smučarja pa Viki Grošelj.
Leto 2001 bo šlo v zgodovino predvsem kot leto, ko Slovenci na klasičnih toriščih svetovnega alpinizma (Himalaja, Karakorum, Patagonija) nismo pustili omembe vredne sledi. Krivdo za to gre iskati predvsem v zoženju kvalitetnega vrha slovenskega alpinizma, nesoglasjem v zvezi s financiranjem večjih odprav ter večnemu pomanjkanju denarja, ki dobiva kritične razsežnosti. Odsotnost večjih sponzorjev ima lahko za slovenski alpinizem hude posledice, saj vodi v osamitev, larpurlartizem in predvsem v veliko odvisnost od sistemskih sredstev. Šport brez velikih pokroviteljev, ki šport preko svojih akcij posredno tudi promovirajo, postaja sam sebi namen. Sezono so zaznamovali predvsem individualni dosežki vrhunskih posameznikov. Ker so se ti posamezniki oblikovali še v obdobju ‘klasičnega’ ter množičnega alpinizma in velikih odprav, se postavlja vprašanje, kako v bodoče vzgojiti in skrbeti za nove generacije vrhunskih alpinistov?
Peter Mežnar
