Planinski vestnik 2001/12
SMER, KI JE OBIČAJNO NI
In spet smo nad Logarsko dolino. Neštajerci bodo kar malo hudi, pa kaj zato. Saj gremo tudi v Julijce, brez skrbi. Tokrat se bomo odpravili v smer, ki poleti menda ni preplezljiva. Sam sicer nisem poizkusil, a za druge tudi ne vem. Marjetica je namreč tipična zimska smer, kar pomeni, da je poleti ni, pozimi pa je redko. Odlično, in kdaj potem ta smer sploh je? Po pravici povedano, ne prav pogosto oziroma je običajno sploh ni. Smer je namreč odvisna od snežnih razmer, vendar ne od količine, temveč od vrste snega, ki se mora prijeti na nekoliko nagnjene in gladke plošče. Prav ste uganili, da ta sneg zagotovo ni pršič, prej obratno. So pa sedaj takšni časi, da moderni ledni plezalci sploh ne plezajo po ledu in snegu, ker je ta pač bolj redko. Saj veste – “dry tooling”. Ampak “tuljenje” tukaj ne pomaga dosti, če ni pravega materiala. Je treba počakati na prave razmere. Mogoče bodo v tej zimi.
BREZ SKICE
Štirje Kozjačani – Matjaž Fistravec, Tone Golnar, Ljubo Hansel in Matjaž Roter so opravili prvi vzpon januarja 1982, leto kasneje sta Čif in Drejc (fanta iz koče na Klemenči jami, mimo katere boste težko šli) opravila prvo ponovitev. Ej, to so bile zime! Potem pa deset let nič. Nato nekaj vzponov in spet nekaj let nič … Podobna zgodba kot z Belo grapo v Planjavi. Eno leto je, potem nekaj let bolj slabo, pa spet … Smer je opisana in orisana v vodniku Toneta Golnarja Logarska dolina – Matkov kot – Peči iz leta 1982 ali še bolje v najnovejšem vodniku Logarska dolina – Vzhodni del (PZS 1998), kjer imate tudi kakšno fotografijo od tam. Ocenjena je s V, naklonina težjih delov se giblje med 75 in 90 stopinj, ostalo 35 do 55 stopinj. Visoka je okoli 400 m.
Slišal sem, da nekateri jokajo, ker ne objavljamo skic smeri, ampak vse dosedanje “naše smeri” so v vodnikih s skicami vred. Vodnike pa si je treba nabaviti (kupiti!), da bodo imeli tudi avtorji kaj od vašega plezanja, če že ima vaša družina samo izgubo s tem. Bomo pa objavili skice tistih smeri, ki jih ne najdete v vodnikih ali pa so vodniki že davno pošli. Zmenjeno? Sicer pa vam še vedno ostane šah, karte in ostali orientacijsko manj zahtevni športi. Pa tako mimogrede – prvi plezalci so tudi plezali brez skice.
“VOŽNJA” BREZ CEPINOV
Za Marjetico me je nekoč navdušil Bogdan Rojs, ko je po desetih sušnih letih smer končno “zacvetela”. Kak dan prej je smer ponovil Janko Oprešnik, nama je pripadla 3. ponovitev smeri. Ampak lahko bi se končalo vse skupaj zelo slabo, predvsem zaradi neumne napake, ki sem jo naredil v lažjem delu sredi smeri. Varoval sem na cepinih kakšnih 10 m pod strmim žlebom. Bogdan pripleza do mene in mu svetujem, da gre kar dalje navzgor do stene, kjer je primernejši prostor za varovanje. Ko se vzpenja navzgor, se odpnem z varovališča oziroma s cepinov in obenem hitro podajam vrv. Ker se zatakne, jo sunkovito potegnem, vendar je bila zataknjena za mojo derezo in samega sebe spodnesem. Vrže me na hrbet in zapeljem se navzdol, kot po toboganu. Brez cepinov seveda. Bil sem še toliko priseben, da zakričim, se obrnem na trebuh in obenem poskušam pograbiti čim več vrvi, ki je bila razmetana navzdol po pobočju. Bogdan se ozre in zagleda samo moje cepine. Svoja orodja v trenutku zabije v trd sneg in se upre na dereze. Vrže me čez manjši skalnat skok, takoj nato pa zabijem dereze v sneg, vsa preostala vrv pa je že tudi v mojih rokah. Ustavim se. Še zakleti nisem mogel. Spogledava se, Bogdan potegne vrv navzgor, vzpnem se nazaj do cepinov, nataknem zanke na zapestja in nikoli več se nisem izpel iz sidrišča, preden je soplezalec potegnil vrv. Lahko bi se reklo, da sem imel več sreče kot pameti. Bil bi dolg polet.
ČEZ NALEPLJEN SNEG
Dostop vam ne bo delal težav, najti morate samo nekdanji bivak pod Ojstrico (kup zanikrnih ostankov je še sedaj tam). Na desni strani stene krenete desno proti žlebu, kjer vstopi Nemška grapa oziroma Vzhodna grapa, nato pa krenete še kakšen raztežaj desno pod steno. Ko boste pod ploščami, na katerih so trakovi nalepljenega snega, bo to kar prav. Če so plošče brez snega, je tudi prav, vendar si boste morali poiskati kakšno drugo smer za vzpon. Napačno leto pač. Če pa je sneg in celo dober, boste resnično uživali. Kar pogumno se je treba zapoditi, seveda z dvema orodjema v rokah in derezami na nogah, v strmi žleb in plošče nad njim. Med snegom boste običajno potipali tudi skalo. Varovanje? Kakšen ledni vijak ne bo škodil. Drugi raztežaj vas bo zapeljal najprej nekoliko proti levi, nato čez majhen rob in počasi proti desni navzgor. Če bo sneg vzdržal, boste prišli do položnejšega žleba, nato pa krenete še kakšnih 20 m desno po ne prestrmi snežni gredi in naravnost navzgor do snežne rame, kjer se konča prvi del. Spet bo treba v levo navzgor in po širokem ter neizrazitem žlebu do strme stene, ki jo preseka strm, pravzaprav navpičen žleb. Od vznožja navzgor in nato levo, kjer je manjša luknja, primerna za varovališče. Tukaj boste na varnem, če se v nadaljevanju slučajno vaš soplezalec nehote pripodi čez navpični skok v žlebu, ki je nekakšno ključno mesto v smeri. Najprej je treba splezati po strmem snegu desno, od tam boste morali prestopiti čez skalo nekoliko levo (običajno je ta prestop z zelo malo snega), in še nekoliko navzgor, kjer se končno žleb položi. Tukaj že lahko tulite od veselja, še posebej, če ste spodaj v žlebu “drytoolali”. Nato rahlo proti levi in prišli boste na Vzhodno grapo, ki vas odpelje desno navzgor. V zgornjem delu lahko ulovite zgornji žleb, ki vas pripelje v levo škrbino Škarij. Če še nimate zadosti, lahko nadaljujete do vrha Ojstrice, lahko pa se zapodite v dolino, kjer čaka na vas lepo število slapov. In za konec še ena zgodbica. Z Bogdanom sestopava iz Marjetice. Hodiva po gazi in ves čas sem spredaj. Blizu stene ga spustim naprej, da naredim še kakšen posnetek. Takoj za tem se skloni in pobere cepin, ki je ležal ob gazi. Nekdo ga je izgubil, a lastnika kasneje nisva našla. Pravzaprav pa si je Bogdan takrat zaslužil to darilo.
Boris Strmšek
