Planinski vestnik 2001/12
Anderl Heckmair – 95-letnik
Anderl Heckmair je eden zadnjih predstavnikov generacije alpinistov, ki so bili na višku svojih moči v času, ko so bile nepreplezane še velike alpske stene – “veliki problemi Alp”. Rodil se je leta 1906 – letos je praznoval 95. rojstni dan.
V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja je opravil vrsto za tisti čas izjemnih vzponov – preplezal je na primer severno steno Velike Cine in severozahodno steno Civette. Julija 1938 je bil vodilni plezalec štiričlanske naveze, ki je prva preplezala severno steno Eigerja (z njim so bili še en Nemec, Ludwig Wiggerl Vörg, in pa dva Avstrijca – Heinrich Harrer in Fritz Kasparek). Vzpon je bil eden najodmevnejših alpinističnih podvigov vseh časov. Heckmair je bil poklicni gorski in smučarski vodnik in pobudnik za ustanovitev Nemškega združenja poklicnih gorskih in smučarskih vodnikov leta 1968. Vodil je številne odprave v razna gorstva po svetu in napisal več knjig – najbolj znana je “Trije zadnji problemi Alp”, ki je izšla tudi v slovenščini.
Z gospodom Heckmairjem, ki je kljub visoki starosti še čil in živahen, sem se srečala v Milanu, kjer je bil med častnimi gosti velikega srečanja alpinistov iz vsega sveta “Milanomontagna 2000”.
Gospod Heckmair, v vaši mladosti je bil alpinizem precej drugačen kot danes. Tedanja oprema je bila povsem neprimerljiva z opremo, ki je na razpolago sedanjim vrhunskim alpinistom. Kako gledate na ta razvoj?
Vse se s časom spreminja. Seveda to velja tudi za alpinizem. Pred sto leti sploh ni bilo nobenih poti, nobenih koč … ampak že takrat so številni plezali in opravljali vsega spoštovanja vredne vzpone. Gledano z današnjega zornega kota takrat sploh niso imeli nobene opreme! Vsako obdobje pač prinese svoje – mislim, da je treba vsak vzpon ocenjevati glede na okoliščine, ko se je zgodil. V alpinizmu je težko postavljati absolutna merila. Kdo ve, kaj bo čez sto let – spet bo vse drugače! V gorah naj vsak pač počne, kar mu je v veselje. Če se precenjuje, potem ne živi dolgo. Če se podcenjuje, potem je zadovoljen z navadnim sprehodom. Če pa ima smisel za plezanje, potem pravzaprav ni pomemben dosežek, ampak predvsem doživetje. Vsaj zame.
Kaj so vam v življenju pomenile gore?
Vsakokrat, ko sem se odpravil v gore, je bilo zame to veliko doživetje – ne glede na to, ali je šlo za znane in visoke gore, recimo Matterhorn, ali pa za kak drug vzpon. Najlepše zame je bilo takrat, kadar sem srečal le malo ljudi. Nekoč sem bil čisto sam na Matterhornu. Skoraj bi rekel, da sem tekel na vrh … ves dan nisem srečal žive duše. Celo nobene živali ni bilo. Na vrhu sem sedel čisto sam. Prižgal sem si cigareto … bil je poseben občutek. Na vrhu Matterhorna sem bil najmanj desetkrat, ampak kaj takega sem doživel enkrat samkrat. Tako doživetje ostane človeku v spominu vse življenje.
Kako pa ste doživljali alpinizem – kot šport?
Ne, ne kot šport. Nikakor ne kot šport. Zame nikoli ni bil najpomembnejši dosežek sam. Pomembno je bilo doživetje – pa čeprav je šlo morda za navaden izlet. Zares težki vzponi so bili zame seveda pomembni, ko sem bil mlad in na višku moči – šlo je za izziv, za vprašanje, ali sem sposoben preživeti tako preizkušnjo.
Leta 1938 ste preplezali severno steno Eigerja. To seveda ni bil navaden vzpon – bila je velika prelomnica v alpinizmu. Nam lahko o tem vzponu poveste kaj več?
Eiger je zelo visoka in zelo težka stena. Še danes. Takrat pa je ta stena veljala za strah in grozo. Vsi so govorili o številnih mrtvih alpinistih, ki so jo poskušali preplezati, pa jim ni uspelo. Nekaj trupel je bilo še zmeraj v steni. Mislim, da je bila ta grozljiva mitologija Eigerjeve stene pravzaprav hujša težava kot stena sama po sebi. Če se odpravljaš v steno, ki je ni še nihče preplezal, je to precej hud psihološki problem: nikogar ni, ki bi ti lahko povedal, kakšne so v resnici težave, ki te čakajo. Mnogi, ki so poskusili, so se precenjevali – zato kar 50 mrtvih. In med njimi so bili nekateri res zelo dobri. Mislim, da mi je uspelo predvsem zato, ker sem se res zelo dobro pripravil. Leto dni pred vzponom sem se popolnoma posvetil severni steni Eigerja – kar naprej sem tičal tam in jo opazoval, risal, označeval, kje gredo plazovi, kako prihajajo spremembe vremena … To je pravzaprav ledena stena in plezanja po skalah je zelo malo. To je bilo treba vse upoštevati. Pred nami jih je bilo kar nekaj, ki so se vzpona lotili zelo nerazumno – nekateri sploh niso imeli derez. Seveda se to ni moglo dobro končati.
Kot verjetno veste, sva sprva nameravala steno preplezati z mojim prijateljem Vörgom sama. Potem smo pa naposled skupaj z obema Avstrijcema vsi združili sile in vzpon opravili skupaj. Avstrijca sta bila pomanjkljivo opremljena in dvomim, da bi sama takrat lahko živa prišla čez … Taka stena ni prostor za tekmovanje. Še s skupnimi močmi smo imeli z njo čisto dovolj dela! Lahko smo si porazdelili naloge. Drugi so nosili moj nahrbtnik, jaz pa sem plezal naprej … in Wiggerlove izkušnje iz stene, ki jo je že enkrat prej poskusil preplezati, so bile zelo dragocene.
Kakšni so bili pa takrat občutki na vrhu? Preplezali ste nekaj, kar se je mnogim zdelo nemogoče!
Plezalci se ne odpravljajo v gore zato, da bi postali slavni, celo v najtežje smeri ne. Verjemite, to bi bila skrajno nespametna motivacija! Gre za problem, ki ga želiš rešiti. Če se posreči, je to predvsem osebno zadovoljstvo. Kaj si o tem mislijo drugi, je čisto drugotnega pomena. Seveda se nam je dobro zdelo, da nam je uspelo – ampak če sem iskren, se mi je ves tisti hrup, ki je sledil, zdel malo odveč. Bili smo povabljeni celo na sprejem pri Hitlerju. Prav zanimivo je bilo. Hitler ni bil neumen človek. Postavljal nam je zelo pametna vprašanja o vzponu. Da je bil strahoten megaloman, sem spoznal šele kasneje.
Veste, kaj sem si najbolj zapomnil o tistem dnevu na vrhu Eigerja? To, da sem se na vrhu skoraj ubil. Na vrhu je bila velika opast in jaz sem zakorakal nanjo, ne da bi se tega zavedal. Drugi so začeli kričati, naj se takoj umaknem nazaj na trdna tla. To bi bilo pa res klavrno – preplezati severno steno Eigerja in potem pasti čez južno …
Je ta vzpon vaše življenje kaj spremenil?
Lahko rečem, da je ta vzpon marsikaj spremenil. Zaradi tega podviga sem postal znan po vsem svetu. Ne samo med alpinisti. Takrat so vsi časopisi po svetu pisali o našem vzponu v severni steni Eigerja. Najsi sem prišel na Japonsko ali v Avstralijo – vsi so vedeli za ta vzpon. Izkazovali so nam izredno priznanje. Priznam, da človek v takih okoliščinah pride v skušnjavo, da bi se prevzel. Ampak – poznal sem nekaj takih, ki se jim je začelo dozdevati, da zmorejo vse. Vsi so mrtvi.
Kaj je bilo pravzaprav takrat pri vašem vzponu v severni steni Eigerja najtežje?
Orientacija. Orientacija je bila najbolj problematična. Če steno gledaš od daleč, ti je že jasno, kje so prehodi. Ko si pa enkrat tam, pa so stvari zelo zapletene … No, zdaj je seveda drugače. Na razpolago imate do koraka natančne opise smeri. Takrat smo pa malce ugibali – ampak smo kar prav uganili! Strašno nam jo je zagodlo vreme – v dolini so bili prepričani, da takega neurja ne more v steni preživeti noben človek. In res nam je šlo precej za nohte, predvsem zaradi plazov. Če se v tako izpostavljeni steni nate vsuje plaz, res nisi daleč od katastrofe … No, vse se je dobro končalo.
Kaj je bila glavna prednost tako imenovane münchenske šole alpinizma – kaj je bila vaša prednost, da ste bili tako dobri?
Trenirali smo. Danes seveda vsi to počnejo, takrat pa je večina alpinistov pač hodila v hribe in plezala v stenah. Mi smo pa zares trenirali – kot recimo telovadci ali atleti. Vsak dan. Plezali smo po zidovih, dokler nam niso prsti otrpnili. Hodili smo po prstih, da so nam noge skoraj odpadle – ampak v stenah se je to obrestovalo.
Marjeta Keršič – Svetel
