Slovenske novice 05. januar 2002
V led okovani Vogel spodnesel 36-letnega Borisa Prašnikarja – Med reševanjem ledena plošča odnesla Žareta Trušnovca, načelnika postaje GRS Tolmin, in še enega reševalca, tretji ima površinske zmrzline – Akcija se je začela v četrtek ob 17. uri in končala naslednji dan opoldne
Tolmin, 4. januarja
Bil sem v prvi skupini reševalcev, ki smo hiteli z vso potrebno opremo po hudo ranjenega planinca pod Voglom. V četrtek okrog 16. ure je zdrsnil med sestopom z gore, okovane v led. Po stometrskem drsenju je obležal polomljen v kotanji. Med vzponom mi je pod derezo počil ledeni oklep. Sipek sneg pod njim me je vrgel iz ravnotežja. Zamahnil sem s cepinom, da bi zaustavil drsenje. V trenutku mi ga je izpulilo in drsel sem vse hitreje. Obležal sem 150 metrov niže. Z izpahnjeno ramo, ranami po glavi in modricami. Bil sem pri zavesti, zato sem se lahko odzival soreševalcem,« je opoldne opisal včerajšnje reševanje načelnik postaje GRS Tolmin Žare Trušnovec.
Vodenje obeh akcij, reševanja 36-letnega Borisa Prašnikarja iz Hoč in Žareta Trušnovca, je prevzel Davorin Žagar. Medtem je ledena plošča za nekaj metrov odnesla tudi Marka Bokana, reševalca in zdravstvenega tehnika, ki je bil s Trušnovcem. »Okrog 17. ure smo po pozivnikih iz novogoriškega centra za obveščanje dobili sporočilo o poškodovanem planincu pod Voglom. Z vozili smo se odpeljali do Tolminskih Raven. Od tam smo se z vso tehnično opremo, vrvmi, sestavljivimi nosili UT 2000, opornicami, klini, in vso osebno tehnično opremo vzpenjali najprej do planine Razor in nato naprej proti ponesrečenemu Mariborčanu. Pri njem je ostal 49-letni Friderik Romih, najbolj izkušen, 36-letni Erik Kralj, je odhitel po zdrsu prijatelja do planine Razor, kjer je lahko poklical po telefonu 112,« pove vodja zahtevnega reševanja Davorin Žagar.
Ko je malo po 20. uri zdrsnil in se ranil Žare Trušnovec, je dežurni na centru za obveščanje prožil pozivnike še drugim reševalcem postaje GRS Tolmin. V njihovih prostorih sta začela uradovati Janko in Iztok Koren. Usklajevala sta delo v dolini in bdela nad radijskimi povezavami reševalcev na gori.
»Na planini Razor smo odprli kočo, ki nam je do jutranjega prileta helikopterja Slovenske vojske služila kot bivak. Reševalcem se je pridružil še zdravnik Aljoša Polenčič. Na gori je bilo peklensko mrzlo, ko je potegnil veter tudi močno pod -20 stopinjami Celzija. Žare je na srečo zgrešil skale na ledenem pobočju in se ranjen ustavil v rušju. Štiri 50-metrske raztežaje smo rabili, da smo ga spravili navzgor. Dobil je tableto, stisnil je zobe in sam počasi sestopal do parkirišča, kjer smo pustili vozila. Tam ga je čakalo reševalno in ga odpeljalo v šempetrsko bolnišnico. Medtem smo preostali še previdneje napredovali navzgor ter prišli v prvi uri petka do hudo ranjenega in tudi podhlajenega Prašnikarja. Imobilizirali smo mu zlome, namestili kemične toplotne ovoje, ga zavarovali s folijo in posebno skrbno začeli njegov transport navzdol. Delali smo dvojna sidrišča, dvojna varovanja. Šlo je počasi, toda to je bil pogoj, da ne bi bilo še kakšnega zdrsa. Transport smo začeli ob 2.30 in več kot desetkrat smo nosila z ranjenim spustili po 100 metrov navzdol. Reševalci smo nosila iz kotanj občasno tudi nosili, da smo prišli do planine Razor,« pove vodja reševanja.
Že zvečer so spraševali dežurne v letalski bazi 15. brigade Slovenske vojske za polet helikopterja. Vendar je helikopter poletel šele ob svitu. Malo po 8. uri so pristali na planini Razor in naložili ponesrečenca. S helikopterjem so v bolnišnico peljali tudi Marka Mežnarja, ki je v koči ugotovil, da ima verjetno površinske zmrzline.
Po pripovedovanju Mariborčanov so se na turo, sicer primerno opremljeni, podali okrog poldneva. Po uri in pol so bili na planini Razor. Tam so pol ure počivali in nato nadaljevali vzpon na Vogel. Kakšnih 20 metrov pod grebenom so ugotovili, da zaradi ledu ne bodo mogli do vrha. In med sestopom se je zgodila nesreča.
»Vseeno je imel po nesreči tudi kanček sreče. Če se po sto metrih drsenja namreč ne bi ustavil polomljen v kotanji, bi ga odneslo čez skalni skok 200 metrov niže. Tega padca verjetno ne bi preživel,« dodajajo tolminski gorski reševalci. Ko so se vrnili v skladišče, so bili posebno veseli sporočila, da so iz bolnišnice pripeljali domov tudi Žareta Trušnovca. Z mavčno oblogo okrog izpahnjene rame, povito glavo, obliži, vendar z neizmerno voljo. Tako, da se je doma preoblekel in šel pozdravit prijatelje na postajo.
Kako resnično mrzlo je bilo pod Voglom to noč, je najbolje demonstriral eden od mladih reševalcev, ki je iz nahrbtnika potegnil zmrznjeno stekleničko radenske.
Mirko Kunšič
