Slovenski alpinizem 2001
Aljaska
23. 5. – 23. 6. 2001
Člana: Marko Prezelj, Stephen Koch (ZDA)
– Mount Hunter, Mini Moonflower LUNA, 28. 5. 2001, Marko Prezelj, Stephen Koch, M7, 650 m. Prvenstvena smer.
– Mount Hunter WPOD ROUTE – MOONFLOWER BUTRESS, 01.- 02. 6. 2001, Marko Prezelj, Stephen Koch, M7+, 1500 m, 25 ur (36 ur celotna tura). Prva prosta ponovitev smeri.
– Denali, JZ stena LIGHT TRAVELLER, 17. – 18. 6. 2001, Marko Prezelj, Stephen Koch, M8, 2000 m, 51 ur iz baze nazaj Po prvenstveni smeri sta 1000 metrov nadaljevala po Cassinovem razu do vrha.
23. maj: Letalski prevoz Ljubljana – München – San Francisco – Seattle – Anchorage in nočitev v Anchorageu.
24. maj: Nakup hrane in opreme ter prevoz v Talkeetno.
25. maj: Registracija za vstop v Denali national park. Čakanje na letalski prevoz. Zaradi slabega vremena letala ne letijo, čakalna lista se daljša.
26. maj: Pozno popoldne ju s Stephenom prepeljejo na ledenik Kahiltna (2200 m) kjer je zapadlo 20 centimetrov novega snega.
27. maj: Dopoldne pripeljejo še preostali del njune opreme. S smučmi se povzpneta po ledeniku pod severno ostenje Mount Hunterja in si ogledata razmere za plezanje.
28. maj: Ob 9:30 zapustita bazo in ob 12:00 začneta s plezanjem prvenstvene smeri v “Mini Moonflower”.
29. maj: Po vzponu na sneženo gobo v vršnem grebenu ob treh zjutraj začneta s sestopom. Večino spustov opravita na “Abalakov” sistem pretežno po smeri vzpona in se po 23 urah vrneta v bazo. 650 metrov visoko smer sta imenovala “Luna”. Prevladuje plezanje v strmem mešanem terenu in ledu. V zgornjem delu je glavno težavo nudil strm nesprijet sneg in opasti.
30. maj: Počitek.
31. maj: Nameravan odhod v steno preložita zaradi sneženja.
01. junij: Dopoldne pripravljata opremo. Odločita se za hiter vzpon prek “WPOD Route / Moonflower Buttress” v severni steni Mount Hunterja v lahkem alpskem stilu brez spalne vreče in z malo hrane. Popoldne s smučmi dostopita pod steno in s plezanjem začneta ob sedmih zvečer.
02. junij: Tretje ledišče dosežeta malo pred prvimi sončnimi žarki. V vetru in pršnih plazovih kopljeta zavetje za počitek in ugotovita, da bencinski kuhalnik ne dela. Odločita se, da brez nahrbtnikov nadaljujeta z vzponom do vrha stebra, ki ga dosežeta po 25 urah plezanja. Opravila sta prvo prosto ponovitev (na pogled) smeri in hiter vzpon. Takoj začneta s sestopom.
03. junij: Ob 6:30 se po 36 urah vrneta v bazo. Zvečer sneži.
08. junij: Nebo se zjasni. Pripravita opremo in ob 23. uri odideta na aklimatizacijo po normalni smeri (“West Buttress”) proti Denaliju.
09. junij: Po petih urah nošnje in vleke prtljage počivata na višini 3000 metrov. Popoldne nadaljujeta z vzponom do 4250 metrov, kamor okrog polnoči pritovorita hrano ter opremo.
10. junij: Počitek.
11. junij: V slabem vremenu se popoldne povzpneta do višine 5100 metrov na “West Buttress”. Stephen prespi na tej višini pri znancih, Marko pa sestopi do baze na 4250 m.
12. junij: Pod 5000 metri občasno sneži. Nad to višino je jasno. Stephen se s 5100 m povzpne do 5700 m in sestopi do šotora na 4250 m.
13. junij: Ob 3h zjutraj Marko začne z vzponom na vrh Denalija (6194 m) prek “West Buttress” in se v sedmih urah prek vrha vrne v bazo na 4250 metrih. Popoldne sneži.
14. junij: Počitek. Popoldne se povzpneta na “West Rib”, od koder načrtujeta sestop pod JZ steno Denalija. Na grebenu deponirata plezalno opremo in si ogledata razmere na nameravani sestopni smeri.
15. junij: Počitek in čakanje na ustalitev snežnih razmer.
16. junij: Ob sedmih zjutraj zapustita bazo. Povzpneta se na “West Rib”, pobereta opremo in prek smeri “Wickvire” v petih urah sestopita pod 3000 metrov visoko steno na SV krak ledenika Kichatna.
17. junij: Po 26 urah plezanja na prvem primernem mestu sedem ur počivata. Pripravljata tekočino in posušita obleko. Popoldne nadaljujeta z vzponom in zvečer dosežeta Cassinov raz, kjer zaključita prvenstveno smer Light Traveler, katero sta v celoti preplezala prosto in na pogled. Odložita zamrznjeno vrv in nadaljujeta z vzponom po Cassinovem razu.
18. junij: Proti jutru v razmeroma enostavnem terenu s težavo plezata in gazita. Po 48 urah ob sedmih zjutraj dosežeta vrh (6194 m). Do baze na 4250 metrih sestopata še tri ure in se po 51 urah vrneta na začetno točko. Zvečer sneži.
19. junij: Spakirata opremo in ob 19:30 med sneženjem začneta s sestopom po smeri normalnega vzpona. Letališko bazo (2200 m) dosežeta ob 23. uri.
20. junij: Ob 13 h poletita v Talkeetno in zvečer nadaljujeta s prevozom v Anchorage.
22. junij: Anchorage – Seattle – San Francisco.
23. junij: San Francisco – München – Brnik.
– – – –
Denali (6194 m)
10. 6. – 10. 7. 2001
Članice: Anja Bervar, Tina Di Batista, Mojca Žerjav
– ZAHODNI GREBEN, 23. 6. 2001, Anja Bervar, Tina Di Batista, Mojca Žerjav
Na ledenik Kahiltna so priletele 12. junija in se še isti večer odpravile naprej do tabora na višini 3300 metrov. Na višini 3300 metrov so se odločile, da sani ne bodo več vlekle s seboj, temveč bodo do baznega tabora na 4300 metrih potovale dvakrat in se hkrati še dobro aklimatizirale. Zaradi lepega vremena si po štirih dneh še vedno niso privoščile dneva počitka, hitele so postavit šotor v bazo (4300 m). Sledila je aklimatizacijska tura na višinski tabor na 5200 metrih, od koder sta se Tina in Anja prvič podali v strm ozebnik, ki je predstavljal najstrmejši del njunega spusta in se je na koncu priključil Messnerjevemu ozebniku. V spodnjem delu ju je čakala gosta megla, tako sta komaj našli pot mimo ledeniških razpok nazaj v tabor. Spet je sledil dan počitka. Na zadnji tabor (5200 m) so se odpravile s šotorom za dve osebi, dvema spalnima vrečama in hrano za dva dni, saj so morale imeti zaradi smučanja po ozebniku čim lažje nahrbtnike. Tu sta jih pričakala oblačen dan in močan veter, ki sta jih prisilila v čakanje na izboljšanje. Deseti dan vzpona so se ob 9. uri zjutraj v sončnem vremenu in brezvetrju odpravile proti vrhu. Na vrh so hodile 7 ur in pol, vmes prehitele štiri četverne naveze in tako 23. junija popoldan stale na vrhu Denalija. Z vrha se je Anja spustila s snežno desko, Tina je odsmučala, Mojca pa se je sama vrnila po smeri vzpona. V taboru na 5200 metrih so pospravile tabor in se še enkrat ločile, Tina in Anja v takrat že poznan ozebnik, Mojca pa okrog po grebenu. Čez dve uri so bile v bazi. Tam so še enkrat prespale, naslednji dan pa odsmučale nazaj v dolino in zvečer zapustile ledenik Kahiltna.
– – – –
Aljaska
23. 5.- 8. 7. 2001
Klemen Mali, na Aljaski se mu je pridružil Tim Ciosek (ZDA)
Kichatna, narodni park Denali, Aljaska
Bastion spire
– SLOVENSKO-ALJAŠKA SMER, Klemen Mali, Tim Ciosek, IV, 5.9, M, 700 m.
– STOLP GARVEY SPIRE, Klemen Mali, Tim Ciosek, II, prvi vzpon
23. 5. Odhod z Brnika
Najprej sta odšla v zahodno steno Sunrise spire. Po nekaj raztežajih sta zaradi nepripravljenosti Američana obrnila. Tako sta odšla pod zahodno steno Bastion spire, kjer sta splezala novo smer. Kasneje sta se odpravila pod nov stolp, ki še ni imel pristopa. Po dolgi strmi grapi ju je čakalo še nekaj raztežajev skale. Na vrhu sta stala že zgodaj zjutraj. Med čakanjem na letalo je Klemen preplezal še JV grapo v Sunrise spire.
14. 7. Vrnitev domov
– – – –
Kanada, Skalno gorovje
11. 11. – 22. 12. 2001
Klemen Zupanc, Tine Marenče.
V tridesetih plezalskih dneh sta opravila 15 vzponov v zaledenelih slapovih.
– RIPTIDE VI, 7R, 225 m. Celotna tura je trajala kar 20 ur.
– REPLICANT V, 6+, 145 m
– POLAR CIRCUS V, 5, 700 m
– FRENCH REALITY V, 6+, M5, 145 m
Preplezala sta še slapove Nemesis (160 m, VI, 6), Hydrophobia (150 m, V, 5 + ), Sorcerer (185 m, IV, 5), Weeping Wall, Central Pillar (160 m, III, 5 + ), Right hand (160 m, III, 5), in Left hand (160 m, II, 4).
– – – –
Kanada, Quebec
Aljaž Anderle, Klemen Zupanc
Klemen in Aljaž sta se udeležila plezalnega srečanja Festiglace v kanadskem Quebecu. Na srečanju so priredili tudi tekmovanje v plezanju kombiniranih smeri. Ob drugačnih pravilih, ki so narekovala tudi čim hitrejše plezanje, je bil vrstni red precej drugačen kot v svetovnem pokalu. Anderle je zasedel 11. mesto, zmagal pa je domačin Rich Marshall. Anderle in Zupanc sta srečanje izkoristila tudi za plezanje tamkajšnjih kombiniranih smeri in opravila dvanajst vzponov z ocenami med M6 in M8 v skali in 5+ do 8 v ledu. Plezala sta z različnimi soplezalci, med drugim tudi z Guyem Lacellom, enim izmed najboljših ameriških lednih plezalcev.
