Obsodili alpinista iz Špikove stene

Slovenske novice, 04. 07. 2007

Doslej je veljalo, da je v Sloveniji reševanje v gorah brezplačno, sodba iz Kamnika pa najbrž odpira novo poglavje v zgodovini tovrstnega reševanja — Ker sta se alpinista Ladislav Kladnik in Igor Urankar pri načrtovanju gorniške ture in v steni Špika po mnenju sodišča vedla skrajno malomarno, morata letalski policijski enoti oziroma ministrstvu za notranje zadeve oziroma državi Sloveniji povrniti ne prav majhne stroške helikopterskega reševanja

Kamnik, 3. julija: Plezanje proti vrhu 2472 metrov visokega Špika v Julijskih Alpah se je pred dvema letoma za dva alpinista srečno končalo, zdaj pa kaže, da bosta morala plezalca svoj premalo premišljen odhod na goro kar drago plačati. Okrajno sodišče v Kamniku je te dni razsodilo, da mora Ladislav Kladnik iz Kamnika plačati 651,73 evra glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. oktobra 2005, 56 evrov za stroške izvršilnega postopka in zamudne obresti od 2. marca 2006 ter nekaj več kot 350 evrov pravdnih stroškov tožeče stranke, Igor Urankar iz Laz v Tuhinju pa 651,73 evra glavnice, obresti zanjo od konca leta 2005, 78,95 evra stroškov izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi in dobrih 350 evrov pravdnih stroškov tožeče stranke.

Na pomoč
Kot je zapisano v obrazložitvi sodbe, je regijski center za obveščanje iz Kranja 6. avgusta 2005 obvestil dežurno helikoptersko ekipo na Brniku, da sta iz severne stene Špika prosila za pomoč dva alpinista. Kmalu po sedmi večerni uri je poletel na kraj, kjer sta bila plezalca očitno v hudi stiski, helikopter letalske policijske enote z letalcem reševalcem, zdravnikom in policistom ter ujetnika stene že čez slabo uro nepoškodovana odložil v dolini. Kladnik in Urankar sta bila, kot piše v zapisniku o zaslišanju, dogovorjena z Damjanom Kočarjem in Juretom Prezljem za plezanje v severni steni Špika. Prva dva sta se odločila za Dibonovo smer, druga dva za direktno. Na Dibonovi polici sta se navezi ločili in naveza Kladnik-Urankar je zaplezala v skalne strmine Dibonove smeri, kot sta si jo predstavljala alpinista; poznala sta jo namreč le iz plezalnega vodnika (v skoraj vsakem pa piše, da avtor in založba ne odgovarjata za morebitno škodo, ki bi med plezanjem po smeri nastala plezalcem). Že po dveh raztežajih, po dobrih sto metrih, sta ugotovila, da ne plezata v svoji smeri, ocenjeni s četrto težavnostno stopnjo, ampak v stopnjo zahtevnejši sosednji smeri. Ocenila sta, da bosta tudi zadnjo do vrha zmogla najpozneje do osmih zvečer, od tod pa bi imela dve uri in pol hoje po planinski poti v dolino.

Okoli petih popoldne je ta del Julijcev začela ovijati megla, kar so vremenoslovci napovedali skupaj z ohladitvijo in sneženjem nad 2000 metri višine. Alpinista sta se znašla v žlebu, po katerem je začela dreti hudourna ledena voda. Ker opreme za zahteven sestop čez steno nista imela, sta se med neurjem s sodro zatekla pod skalno streho, kjer sta premočena in že nekoliko podhlajena poklicala center za zaščito in reševanje na številki 112.

Kdaj brezplačno reševanje?

Izterjava stroškov za klasično ali helikoptersko reševanje v slovenskih gorah je bila doslej prej izjema kot pravilo; kot smo zvedeli, so do zdaj pri nas plačali reševanje le trije hribovci. Predsednik PZS mag. Franci Ekar, ki trdi, da kljub nenehnemu ponavljanju o brezplačnem reševanju v gorah to nekdo mora plačati (zdaj so to davkoplačevalci), je ob sodbi kamniškega sodišča prosil MNZ, »naj pristojne Institucije 18. člen zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami tako uredijo In zapišejo, da bo jasen in uporaben. Na to smo med drugim opozorili že na štirih sestankih med ministrstvi in PZS, da bi se vedelo, kdaj in za kaj se plača, in da bo določeno, kdaj in kako je treba biti v gorah posebno zavarovan, saj trditev, da je pri nas reševanje v gorah in posledično zdravljenje zastonj, ne drži. Vnovič sprašujem, ali bi morali vtem primeru čakati, da bi se zgodila poškodba ali celo smrt in bi bilo reševanje šele tedaj upravičeno In v breme davkoplačevalcev.«

Helikopter je priletel in ju rešil, izkušeni gorski reševalci pa so ugotovili, da sta jim gornika navedla napačen položaj v steni, saj sta zašla v zahtevno brezpotno skalovje brez možnosti zavetja, v mišnico, kot pravijo alpinisti. Reševalci so torej ukrepali skladno s 118. členom zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki določa, da »je fizična oseba, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila ogroženost, zaradi katere so nastali stroški nujnega ukrepanja, dolžna pokriti stroške reševanja.« Kamniško sodišče je odločilo, da sta obtožena alpinista ravnala malomarno, ker se nista vrnila na izhodišče, brž ko sta ugotovila, da sta se zaplezala. Vztrajala sta v neznani smeri in poklicala na pomoč šele po 11 urah plezanja, čeprav bi morala priti na vrh gore najpozneje v sedmih urah. Nista upoštevala vremenske napovedi, saj bi po lastnem načrtu priplezala na vrh Špika do osmih zvečer, ko bi tam zgoraj že snežilo, in da nista imela s seboj opreme za bivakiranje, saj sicer pred rešitvijo ne bi bila premočena in podhlajena.

Po prepričanju tožnika, lastnika reševalnega helikopterja, ministrstva za notranje zadeve, ki ga je v pravdi zastopalo državno pravobranilstvo, sta se alpinista, torej toženi stranki, v gorah vedla skrajno malomarno, zato morata povrniti stroške reševanja, čeprav je poleg policijskega helikopterja sodelovala tudi Gorska reševalna služba (GRS) pri Planinski zvezi Slovenije, ki je javna služba za zaščito, reševanje in pomoč v gorah. Zdravnik Postaje GRS Kranjska Gora dr. Vlado Jurekovič, ki je sodeloval pri akciji, je na sodišču povedal, da bi alpinista dobila resne poškodbe ali celo umrla, če ju ne bi rešili.

Plezalca se bosta na sklep kamniškega sodišča seveda pritožila.

Marjan Raztresen

KOMENTARJI:

Iztok Snoj, 5. 07. 2007

Pisanje o “upravičenosti” helikopterskega prevoza upokojencev do Triglavskih jezer je čisti posmeh tema dvema alpinistoma ob taki razsodbi.

Igor Zlodej, 6. 07. 2007

Na to temo se je že lani razvila obsežna debata, pa verjetno tudi ta ne bo zadnja.

Že otroci v vrtcih, pa planinskih krožkih v osnovnih šolah se učijo kaj vse sodi v nahrbtnik planinca, gornika in alpinista. Vse to je še bolj poudarjeno na raznih planinskih taborih, planinskih šolah, podobne nasvete dajejo tudi planinski in gorski vodniki, prav tako reševalci na to vedno in povsod opozarjajo. Torej med vso planinsko, gorniško in alpinistično kramo sodi tudi rezervno perilo, topla oblačila, zaščitna oblačila proti vetru in mrazu, za bolj ekstremne gorniške in alpnistične podvige pa še bivak vreča. Kaj vse bomo naložili v nahrbtnik se bomo odločili, ko bomo dobro proučili svoje sposobnosti, izbrano turo ali alpinistično smer in nenazadnje tudi vremensko napoved. Mogoče pa se ta velika oz. skrajna malomarnost kot jo opisujejo nekateri skriva ravno v pomankljivi opremi in oblačilih. Namreč če si samo zaplezan in nisi poškodovan, se še vedno lahko dobro oblečeš in zavaruješ pred vetrom in mrazom. V isti noči so bivakirali tudi v severni triglavski steni pa ni nihče zmrznil. In nenazadnje, včasih je dobro biti tudi hvaležen rešiteljem, ki so zate tvegali svoja življenja.

Domen Zupan, 6. 07. 2007

“Kamniško sodišče je odločilo, da sta obtožena alpinista ravnala malomarno, ker se nista vrnila na izhodišče, brž ko sta ugotovila, da sta se zaplezala.”

Če je to resnično zapisano v odločbi sodišča, pove pravzaprav vse o tem primeru! Očitno je bila (ob)sodba znana že pred sojenjem….!

Bo pa ta primer zagotovo povzročil še kak “Robanov kot” z lanskega leta. Pa da se ne bodo pristojni potem spet na vse pretege širokoustili, kako neosnovano je razmišljanje o plačljivem reševanju!!

Tone Škarja, 6. 07. 2007

Daljši članek ali repliko sem napisal za SN in upam na objavo. Na kratko: Ta dva – in tudi dekle iz Repovega kota – so kolateralne žrtve ločitvenega spora PZS – GRS. Takrat je PZS lansirala v javnost nujo o posebnem zavarovanju planincev, saj gredo sicer reševanja iz žepov davkoplačevalcev (z denarjem najbolj razdražiš javnost, to politikantski manipulatorji dobro vedo). Sodišče je zasedalo le v 3-članskem senatu, saj gre za pravniško “manjši znesek”, in brez izvedenca, kar je razvidno iz izrazoslovja sodbe. GRS ni dala policiji poročila zdravnika, zato Zavod za zdravstveno varstvo ni mogel plačati računa. Namesto, da bi ga dopolnili s poročilom, ga je policija poslala rešencema. Pri iskanju pomoči ob računu sta bila ovirana. Zdaj je bitka GRS – PZS končana in tega primera več nihče ne potrebuje. A sodni mlini pač meljejo naprej. V Republiki Sloveniji je sistem reševanja pač organiziran skozi Upravo za zaščito in reševanje. Državi in vsem nam pač to ustreza. Tako rešujejo gasilci, cestni, pomorski, jamarski in ne vem kakšni reševalci še in vsi so zadovoljni, tudi sama Uprava ZZR, le planinci ( in sploh gorniki) se damo naščuvati z vsako suho kostjo. Kjer ni vizije, naj gorijo prepiri. Kogar domovinska zavest (nekdanji temelj slovenskega planinstva) ne ovira, naj se včlani v avstrijsko zvezo, s katero so se naši predniki dajali za značaj slovenskih gora. Imel bo visoko kritje za reševanja povsod po svetu, tudi v Sloveniji, zagotovo ga bo pa zavarovalnica tožila za nesrečo iz namena ali grobe malomarnosti. A o tem bo odločalo sodišče ob mnenjih večih izvedencev in ne po balkansko, češ, kaj se razburjata za teh nekaj sto jurjev, saj je življenje menda ja več vredno. Gre za načela, ne samo za nekaj sto jurjev. Ko pa policaji in reševalci družno spravijo na oni svet šopek svojih kolegov (iz šlamparije!), je pa vse OK. Zdaj se pa nekdanji kuharji preslane juhe delajo rešitelje. ZATO SE OB DEBATAH DRŽITE BISTVA IN NE STRANSKIH OKRASKOV.

Bojan Turšič, 9. 07. 2007

Predpreteklo zimo sta dva kljukca, mislim da Avstrijca, pozimi uspešno preplezala smer v Loški steni. Tistih par deset metrov do vrha Briceljka in sestop po drugi strani pa nista poznala ?! In so ju lepo pobrali s helikopterjem……zastonj ?!

In če me spomin ne vara, se je v taisti zimi enako zgodilo na Jerebici……..po uspešno opravljenem vzponu, udoben povratek s helikopterjem……..tudi zastonj ?!

Vsekakor bolje, kot da bi se med sestopom karkoli slabega zgodilo, ali da bi kdo staknil ozebline itd….

Ampak hudiča, ali ni tudi to lahkomiselnost……naštudirati smer, jo uspešno preplezati, ko si pa na vrhu, pa malodane ne veš na kateri gori si, kaj šele, kje se dol pride……

Ne poznam podrobnosti, ne omenjenih dveh primerov, še manj Špikovega, ampak če dosedaj niso še nobenemu pijancu, ki si je zvil gleženj pri sestopu z Kriške gore in so ga morali odpeljati s helikopterjem, izstavili računa, mislim, da Špik vsekakor ne sme postati mejnik v zgodovini helikopterskega reševanja.

Nikakor si ne želim, da bi v prihodnje helikopterji z gora vozili le umrle, polomljene in močno bolane……….vsi ostali pa bi pred turo v “štumf” shranili par tisočakov, tako, za vsak slučaj……..

Pa srečno in po pameti……….

Matej Humar, 6. 07. 2007

Iz novinarskega članka in obrazložitve sodbe se ne da razbrati ali se je sodnik pri presoji primera oprl na izvedensko mnenje ali pa je presodil kar pavšalno po lastnem razumevanju situacije. Težko namreč verjamem, da si lahko sodnik, ki po vsej verjetnosti nima alpinističnih izkušenj, pravilno razlaga odločitve, ki jih je potrebno sprejemati pri alpinističnem vzponu. Prepričan sem, da izvedenec iz stroke (to je alpinist, inštruktor alpinizma ali gorski vodnik) dejanj alpinistov, ki sta se zaplezala v Špiku, ne bi ovrednotil kot skrajno malomarnost. Ni pa izključeno, da je prišlo do pomote in napačne presoje situacije v dobri veri, kar seveda ni skrajna malomarnost.

Glede na to, da gre za neke vrste precedenčni primer, je pomembno, da se zadeva pravilno razsodi. Če namreč obvelja razsodba, kot jo je sprejelo kamniško sodišče, bo tako rekoč vsak vzpon, ki se bo zapletel do te mere, da bo potrebno reševanje, spadal v kategorijo “skrajne malomarnosti”. In za vsak tak primer bo potrebno stroške reševanja plačati.

Celo v primeru, če bomo za tako reševanje zavarovani. V tem primeru nas bo za povrnitev stroškov pač tožila zavarovalnica.

Davorin Kodele, 6. 07. 2007

Predlagam da se čim prej začne razmišljati o ustanovitvi urada varuha pravic športnikov.

Kakor se v tej državi stvari obračajo ga bomo očitno kmalu potrebovali. Ali pa naj PZS začne

razmišljati, da bi v sklopu članarine zagotovili tudi pravno varstvo članov v odškodninskih

zadevah. Nekako tako kot to zagotavljajo nekateri sindikati.

Lep gorniški pozdrav.

Sašo Matas, 6. 07. 2007

Zmotili sta me dve zadevi v članku, ena je novinarska, druga pravna.

Novinar je seveda v pretiranem senzacionalizmu v naslovu zapisal, da sta bila alpinista obsojena, kar je seveda povsem neprimerno. Ni šlo namreč za obsodbo v kazenski zadevi, temveč, kot lahko vidimo, za prisojo odškodnine v civilno-pravni zadevi, ki jo sodišče nekomu prisodi, s tem pa ga seveda ne obsodi. Konotacija besede obsoditi je precej drugačna kot prisoditi. Gre za povsem neprimerno uporabo besede v povsem prodajne namene časnika.

Precej pa sem se zamislil, seveda zopet povzemam, nad ugotovitvijo sodišča, ki je pravni standard hude malomarnosti zapolnilo po mojem mnenju precej (pre)hitro in presodilo, da je naveden splet okoliščin kazal na hudo malomarnost plezalcev. Huda malomarnost je standard, ki ga je precej težko dokazati, tožniku pa je očitno (in zaenkrat, saj sodba še ni pravnomočna) dobro uspelo. Namreč, več kot to je le naklep. Zadeva se mi zdi nenavadna zato, ker se zdi splet okoliščin tak, da se lahko zgodi na vsakem vzponu (in zato seveda ne rabiš biti precej malomaren). Podrobno sicer ne bi šel v seštevek dejanj, ki so botrovale klicu in so vplivale na ugotovitev sodišča, toda zdi se mi, da te nekako niso kazale na hudo malomarnost. Kot taka bi se mi na primer zdelo plezanje v smeri, kateri očitno nisi dorasel in se že v samem začetku podaš v tako smer in sredi nje ugotoviš, da je prezahtevna (to pa lahko presodiš že pred samim vzponom) ter preprosto pokličeš pomoč. Žal ugotovitev, da bi sicer verjetno alpinista brez pomoči sicer res umrla, ne vpliva na ugotavljanje stopnje malomarnosti. Predvsem pa, zdi se mi, da se to lahko zgodi marsikomu in ne vem če si res hudo malomaren, ko zaideš s prave smeri in so možnosti za vrnitev brez resnega tveganja zelo majhne. Na to vplivaš edino tako, da ne greš v steno, torej, sam vstop v steno, malce za šalo, je že (lahko) huda malomarnost. Sicer razloga za preplah ni, saj primer “Špik”, tudi če bo odločitev potrjena, še ne pomeni povsem enake odločitve v podobnih primerih.

Seveda, odločitev sodišča še ni pravnomočna in zanimivo bo videti, ali bo prizivno sodišče zadevo potrdilo.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja