Kamniti lovec (2071 m)

»Nočem se ločiti od Viševe skupine, ne da bi se spomnil še nekaterih nižjih gora, ki so mi podarile prenekatero veselje. Tu je najprej ljubi Kamniti lovec prav blizu Svetih Višarij. V zadnjem desetletju sem ga vsako leto obiskal enkrat ali večkrat. Tudi v zimskih razmerah sem ga ponovno prekoračil s Prašnikove strani proti Višarjam.« Toliko o tej naši gori pove Julius Kugy v svoji knjigi gorniških spominov. Pravzaprav malo, saj smo pri njem vajeni vznesenejših besed, ker pa je skromna tudi naša gora, čeprav najvišja v vencu Višarskih glav, na severovzhod pomaknjenega pomola osrednje verige Zahodnih Julijcev, bodi tudi to dovolj. Še zlati zato, ker vemo kako je veliki estet znal ceniti velikodušne razgledne balkone. Veličastni skalni gradovi v oblakih so mu bili gorniški izzivi, skromne, čeprav lepih pogledov bogate prižnice pa v dušo zapisana počivališča miru in tišine. Naša gora pa še kot »domovanje« starega ljudskega izročila, ki pravi, da je divji lovec s tega vrha streljal proti Svetim Višarjam in ga je Marija kaznovala – okamenel je.

Kugyjevi časi so davno minuli in zdaj je Kamniti lovec (Cima del Cacciatore), njegov romantični razgledni balkon s severa, z nekoč božjepotnih, danes pa z žičnicami in vzpenjačami prepredenih Svetih Višarij (Monte Santo di Lussari), kjer na nekdanje stare čase spominjajo le še freske Toneta Kralja v znameniti cerkvici, oblegana gora, ki nanjo skuša zlesti vsakdo, ki mu gondola prihrani sicer nekoč dolgo pot iz Žabnic (Camporosso) in skozi Višarski graben ali s Trbiža čez gozdnati vzpetini Prisojnik in Florjanko (danes sta tudi ta dva vršiča zavzele žičniške naprave). Vendar jo pred slehernim »osvajalcem«, ki se mu zdi njen bližnji vrh pravšnji izziv za kratko gorniško pustolovščino, varuje kratka, a poučna »past«. Tik nad krnico s prostranim meliščem z značilnim imenom V klobuku (vse naokrog se vzpenjajo kratke, prepadne stene) se na naš vrh vzpne strma pečina in nad njo gruščnat žleb. Železna lestev in jeklenica sta v pomoč le tistim, ki vedo, kako se tem stvarem v gorah streže, siceršnjih »poražencev« pa je tudi na tej, na videz na doseg roke postavljeni gori veliko. V krnico V klobuku z Višarij pridemo udobno, po stari vojaški mulatjeri, speljani po zahodnem pobočju grebenske vzpetine Beraški križ (Croce del Poverello), ves čas po lepem macesnovem gozdu, na razpotju, kjer se v desno odcepi pot na sedlo Prašnik (Sella Prasnig) in naprej v Žabniško krnico, pod severna ostenja Lastovic, Devic, Divje koze, Gamsove matere in Viša, jo mi uberemo levo navzgor prek strme stopnje in že smo na meliščih krnice V klobuku.

Na sedlo Prašnik lahko pridemo tudi iz doline Mrzle vode (Valle di Riofredo), kar velja priporočiti izkušenim in vsega hudega vajenim iskalcem miru in tišine, še posebej potrpežljivim pa zlasti zgoraj, v razbitem svetu Prašnikovega grabna, lahko pa na sedlo Prašnik poiščemo pot tudi iz Žabniške krnice, od tamkajšnje prijazne koče Pellarini. Vzpon s sedla na vrh Kamnitega lovca je zahtevnejše narave kot oni z Višarij, kajti tod bomo ves čas odvisni le od lastnega znanja gibanja po razbitem, poraslem in sem ter tja tudi prepadnem svetu. Ta dva pristopa seveda v »konkurenci« z višarskimi žičnicami nimata velikih uporabnih možnosti, sta pa na kožo pisana vsem, ki jim ni mar udobja, imajo pa radi iskanja novih znanj in spoznanj. Na samotnih poteh osrednjega in divjega sveta Zahodnih Julijcev bodo vsega tega našli na pretek.

Več o naši gori boste našli zapisanega v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998). In seveda poglejte na zemljevid Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000 ali na naše Julijske Alpe – zahodni del 1: 50.000.

Mitja Košir

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja