Glas, 20. julij 1969
Na planine, na planine vedno vleče me srce …
Nad zakajeno in zaprašeno dolino med Mežakljo in Golico, kjer je le malo blagodejnega sonca, toda toliko več ropota in prahu, se od jutranje do večerne strani čredijo in poganjajo v nebo edinstveno lepi in mogočni skalni vršaci. V tej dolini jeseniških železarjev nenehno žarijo plavži, martinovke in električne peči, neprestano odmeva pesem dela, žuljava dlan kuje in kali jekla … Ti ljudje so neposredni potomci starih bohinjskih kosezov, pastirjev, lovcev in fužinarjev, Kolumbov našega planinstva. Med Kose, Korošce, Ravnike in Torkarje so se pomešala nova imena. Kar ni uspelo najzgodnejšim raziskovalcem našega planinskega sveta Francu Ksaverju Scopoliju in Saussuru Julijskih Alp Balthasarju Haequetu ter »štirim srčnim možem s ta vel’kim Jurjevcem« na čelu ki so 26. avgusta 1778 1. stopili na »vrh očakov kranjskih siv’ga poglavarja« — Triglav, so hoteli nadoknaditi bohinjski priseljenci na Jesenicah.
Trideset let po krstni letnici našega in svetovnega planinstva in alpinizma, ko se j e vrh alpinistov začel zanimati in navduševati za Mt. Blanc, Matterhorn in La Meille, se pri nas pojavijo trije veliki predhodniki našega planinstva brata Jakob in Janez Dežman in Valentin Stanič, svetovno znan gorohodec. Jakob in Valentin sta septembra 1808. leta obiskala Triglav, Janezu Dežmanu, kaplanu z Jesenic, pa je uspelo premagati težko dosegljivi vrh leto kasneje, 8. avgusta 1809. Ti podvigi pomenijo rojstvo planinstva na Jesenicah. Od tedaj na Jesenicah ni zamrla misel o organiziranem planinstvu.
Devet let po ustanovitvi prve planinsko-alpinistične organizacije na svetu Alpin Club Anglije v Londonu 1857. leta, je vrh Triglava dosegel tudi starosta slovenskih planincev France Kadilnik. On je bil prvi, ki je z besedo in dejanji kazal potrebo po ustanovitvi slovenske planinske organizacije. Spodbudnim besedam ki jih je napisal Janez Dežman na vrhu Triglava, »Narvechi moje veselje je na gorah«, so sledile Kadilnikove besede: »čvrste noge, dobre roke, čista glava dospo vrh Triglava.«
V bohinjski Srednji vasi so komaj štiri leta po Kadilnikovem pristopu na Triglav, po zaslugi Ivana Žana ustanovili prvo, sicer skromno planinsko bratovščino Triglavski prijatelji. To je bila prva planinska organizacija na slovanskem jugu. Triglavski prijatelji so zgradili prvo slovensko planinsko postojanko, triglavski tempelj na Ledinah, kjer stoji danes Planika (2408 m ) in prvo nadelano planinsko pot z Ledin skozi triglavska vrata na mali Triglav.
Leta 1870 se je z očetom in bratom Lovrencem povzpela na Triglav tudi prva ženska Rozalka Šestova – Škantar. Tega leta so zgradili tudi železno cesto Trbiž—Jesenice —Ljubljana.
Rojstvo planinstva na Jesenicah je hkrati tudi začetek planinstva v Dolini na severni strani Triglava. Zoisova rudna bogastva v Bohinju so kopnela, fužine na Dunaju, v Stari fužini, Nomnju in na Bistrici so ugašale, plavži in fužine pa so dokončno pogorele 7. oktobra 1890. Železarstvo in z njim planinstvo v Bohinju je skoraj popolnoma zamrlo, in se preselilo v Dolino. Veliko pionirsko delo Kosov, Korošcev, Rožičev, Škantarjev, Cvetkov in Ceklinov so nadaljevali v Mojstrani, na Dovjem, v Kranjski gori, Podkorenu in Ratečah Gregor Rabič, Grogar, Janez Klančnik, Šimenc, »delovodja poštenjak« Janez Klinar, Požganc, Koširji, Lakoti Lahi, Luksi, Bobek, Korobidelj z župnikom Aljažem in dr. Tičarjem na čelu. Ti marljivi ljudje so se trudili za napredek in zdravo rast planinstva in alpinizma v Dolini pod Triglavom, Razorano, Škrlatno in Prisojno goro.
Deset let po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva, SPD v Ljubljani, Kamniku, Mozirju, Gornjem gradu so ljubitelji gora iz tedanjega kranjskega sodnega okraja 19. aprila 1903 na Jesenicah ustanovili deseto samostojno podružnico SPD Jeseniški železarji so skupno s prebivalci Bele peči, Rateč, Kranjske gore, Mojstrane, Dovjega, Javornika Koroške Bele in Žirovnice znova zavihali rokave in prijeli za krampe in lopate. Leta 1904, 11. septembra, so dogradili Kadilnikovo kočo na Golici. Otvoritvi, 18. junija 1905, je botroval sam France Kadilnik. Po Karavankah je tedaj že s grabežljivo roko segal tujec, ki je prek njih gradil dostop k morju. Pet let po ustanovitvi kranjskogorske podružnice SPD na Jesenicah je bil sedež podružnice zaradi nesoglasij prenesen z Jesenic v Kranjsko goro. Župan in predsednik turističnega društva dr. Josip Tičar je začel razvijati svoj borbeni program poti geslom »Slovenski planinski svet Slovencem! Nobene pedi slovenskega planinskega sveta tujcu brez boja!« Poživljeni borbeni program so pozdravili vsi narodno zavedni gorniki.
Delo dolinških planincev pa je zavirala osrednja planinska organizacija v Ljubljani, ki si je neopravičeno lastila Kadilnikovo kočo na Golici.
Dr. Josip Tičar in župnik Aljaž sta se namenila urediti dolino Vrat. Leta 1909/10 so zgradili Aljažev dom. 1912 so na Lepem sedlu na Vršiču zgradili novo planinsko postojanko, Vossova koča na Močilih je dobila večjo sosedo Slovenski planinski dom sedanji Tičarjev dom. še prej, 31. julija 1910, so Kranjci na Stolu postavili Prešernovo planinsko kočo (2193 m). Tako je bil zgrajen slovenski obrambni zid pred grabežljivimi tujci.
Po prvi veliki svetovni moriji so planinci iz Doline dobili žalostno dediščino — dotrajane in izropane planinske postojanke. Slovenski planinski dom na Vršiču je zavzela Italija, Vossova koča se je preimenovala v Erjavčevo kočo Kadilnikova koča pa je ostala v starih rokah. Turistovski klub Skala je 16. marca 1924 obnovil planinsko društvo na Jesenicah. To je bil njihov tretji krst. Po gorah so gradili skromna gorska zavetišča. V Veliki Dnini pod severno steno Škrlatice so zgradili bivak 11, na Jezerih pod Rokavi in še druge v Za Aku, na Rušju pod Dolkovo špico in na Voglu. S Skalaši so 1930. leta začeli na Rožci graditi planinskosmučarski objekt, že 1925. leta pa so gradili v Medjem dolu.
8. januarja 1928 so Dovžani in gorniki iz Mojstrane ustanovili svojo, Triglavsko podružnico SPD, že naslednje leto pa so hoteli graditi svojo planinsko postojanko pod Kepo, katera je bila zgrajena 1938. leta. Planinsko društvo v Kranjski gori zgradi s pomočjo Jesenic leta 1933 postojanko v Krnici. Samostojno podružnico SPD ustanove leta 1933 tudi v Ratečah. Mreža samostojnih planinskih društev v dolini je bila gosta. Spor z osrednjo planinsko organizacijo v Ljubljani zaradi Kadilnikove koče in drugih planinskih objektov pa se je vedno bolj zaostroval. Leta 1947 so ljubitelji gora tudi na Javorniku Koroški Beli ustanovili samostojno PD, ki upravlja štiri planinske postojanke: Prešernovo kočo na Stolu, Pristavo, Kovinarsko kočo v Krmi in Storžičev dom pod Triglavom.
Po osvoboditvi so jeseniški planinci zaščitili in popravili številne planinske objekte. V Vratih so padlim gornikom — partizanom postavili veličasten spomenik. Številne, skoraj dotrajane planinske postojanke gospodarsko preobremenjujejo jeseniško planinsko skupnost. Kljub temu pa so 31. julija 1966 zgradili nov Tičarjev dom na Vršiču, elektrificirali Vršič. Velik del so prispevali tudi h gradnji novega Prešernovega planinskega doma na malem Stolu.
Vidno vlogo so jeseniški planinci odigrali tudi v raznih inozemskih alpinističnih odpravah v Dolomite, centralne Alpe Tatre, Kavkaz, Pamir, Hindukuš, Karakorum, Spitzberge, tudi Himalajo. Vsakoletna triglavska štafeta (od 1948. leta) s Triglava, letni in zimski množični pohod na Stol in drugi pohodi so dokaz pestrega planinskega dela in življenja na Jesenicah.
Naši člani so bil tudi pobudniki za ustanovitev Triglavskega in pozneje Slovenskega planinskega muzeja. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti nesebičnega dela gorskih reševalcev, ki so tolikokrat reševali ponesrečene gornike vsem nevarnostim navkljub.
Klic Janeza Dežmana je danes vodilo ter gonilna jeseniške planinske in železarske skupnosti.
U. Župančič
