Glas, 20. julij 1969
O Vršiču je bilo že mnogo napisanega. Zanimiv je predvsem zato, ker se prek njega vije alpska cesta. Tujci, največ je Nemcev, čez Vršič odhajajo na Koprsko in v obmorska letovišča v Istri.
Ob cesti so znana gostišča: hotel Erika, Mihov dom, Koča na Gozdu, Erjavčeva koča in na trentarski strani Tičarjev dom. Le-ta je last njegov upravnik pa je Ignac Gabrijel, zelo družaben in podjetan upokojenec jeseniške železarne. Dom so letos odprli že 21. aprila. Prenočijo lahko 70 gostov.
»Vedno imamo vse polno. Sedaj, na jesen, če bo le vreme, pričakujemo veliko planincev. Razen tega so na dnevnem redu izleti z avtobusom. Ni avtomobila, ki tu ne bi ustavil, saj je od tod prelep pogled na dolino Trente in na visoke hribe ob Soči in Bovcu,« je pripovedoval tovariš Ignac.
»Kaj pa pešci?« nas je zanimalo.
»Število gostov nenehno narašča, pa vendar je pešcev vedno manj. Planinci, ki odhajajo naprej na Mojstrovko, Prisank in morda še dalj, z vožnjo na Vršič prihranijo mnogo časa. Cesta je asfaltirana skoraj do Koče na Gozdu. Vzdržujejo jo kranjski cestarji, na soški strašni pa primorski. Sicer lepo cesto nalivi zelo poškodujejo, zlasti od Vršiča do Koče na Gozdu, k jer odtoki niso najbolje urejeni.«
»Ste letos doživeli na Vršiču kaj posebnega?«
»Najbolj nas je razburila nesreča na Mojstrovki, ko se je smrtno ponesrečil planinec iz Beljaka. Sicer pa je. v domu ponavadi veselo. Kolektiv iz Liboj je imel s seboj na izletu Planinskega društva Jesenice, celo godbo. In kjer je godba je veselje in ples! Zelo razburljiva je bila letos tudi kolesarska tekma čez Vršič. Kolesarji so morali po novozapadlem snegu, ki je obležal kar štiri dni.«
»Se lovci kaj oglase pri vas?«
»Vsekakor, posebno v tem času, ko je odprt lov. Domači in tuji lovci prihajajo na ruševca, gamse in srnjad. Po lovu seveda proslavljajo.«
»Kaj pa smučanje in planinstvo?«
»Spomladi smučaj o na melinah Mojstrovke, poleti pa na plazu pri Koči na Gozdu pod Prisankom, kjer podjetje Ljubljana transport postavi prenosno vlečnico. Kmalu bo podjetje Žičnica iz Kranjske gore začelo graditi sistem žičnic večjega obsega. Tudi planinci stalno delajo. Neprestano obnavljajo poti in mladijo svoje vrste.«
»Kakšne pa so cene za gostinske storitve.«
Tovariš Gabrijel se je suhoparnega naštevanja takole rešil: »Veste ni dolgo, ko je bil tu neki gostilničar iz Ljubljane. Cena naročenega zrezka je bila zanj merilo za ostalo. Ljubljančan se ni mogel načuditi, da so pri nas zrezki cenejši kot v Ljubljani. Kakšni so, pa se prepričajte sami,« je hudomušno končal upravnik doma.
B. Blenkuš
