Marco Albino Ferrari, pisatelj in poznavalec gorskega sveta, je v svojem razmišljanju o parku Sibillini in o tamkajšnjem apneninskem gamsu zapisal misel, ki presega biologijo in varstvo narave. Govori o tem, kako človek posega v svet, ki je star milijone let, in kako se pri tem pogosto ne zaveda, da stopa v prostor, ki ni bil ustvarjen zanj.
Apneninski gams je ena najstarejših živalskih vrst Apeninov. Pred desetletji je bil na robu izumrtja – ostalo jih je komaj dvajset, skritih v divjini Camosciare. Leta 2008 so jih začeli znova izpuščati v naravo, vsakega s svojim imenom, številkoza ušesi in radijsko ovratnico na vratu. Ferrari opozarja, da ta živalska vrsta ni le redka, temveč prvinska: prisotna je bila že na začetku holocena, v času, ki ga človek ne zna niti zamišljati. Gams je koloniziral Apenine dolgo pred tem, ko se je v Alpah pojavil njegov alpski sorodnik. Dve vrsti se nista nikoli srečali – sta popolnoma ločeni, vsak s svojim svetom.
Gams je bitje, ki je doma v visokogorju. Ustvarjen za (ta) nekoristni svet. Njegova stopala mu omogočajo gibanje po skali, ki bi ga človek komaj zmogel: kratki odseki druge, tretje, celo četrte stopnje plezanja – v hitrosti, brez oklevanja, brez dvoma. Gams je gospodar prostora, ki ga človek le obiskuje.
Ferrari je nekega večera v parku Sibillini dolgo opazoval gamsje družine, ki so se mirno premikale po svojem starodavnem ozemlju. V tistem trenutku se mu je zdelo, da gleda v čas, ki presega človeško zgodovino. Gamsi so bili tam že pred 10.000 leti. Človek pa je tisti, ki jih je v 20. stoletju skoraj izbrisal – in tisti, ki jih je nato poskušal rešiti.
A Ferrari opazi nekaj, kar ga presune: medtem ko gamsi hodijo po svojem svetu, jim okoli vratu tiho utripajo radijske ovratnice. Signali potujejo v satelite, ki krožijo v »ultrazemeljski« orbiti. Prvinskost in ultramodernost se prepletata. Divja žival, ki je preživela ledene dobe, je zdaj povezana z napravami (iz) silicijeve dobe.
Človek se odziva na naravo z nadzorom, tehnologijo, upravljanjem, kartiranjem, spremljanjem. Včasih je to nujno – brez tega bi apneninski gams izginil. A hkrati je to znak, da človek ne zna več opazovati sveta, ne da bi ga meril, beležil, označeval, nadzoroval.
Ferrari nas spomni, da je divji svet starejši od nas. Da je gams doma tam, kjer človek ni. In da je vprašanje, ki ga moramo postaviti, preprosto: Ali znamo biti prisotni v naravi, ne da bi jo takoj spremenili?
To presega Apenine. Je vprašanje za Alpe, za naše gore, za naš odnos do živali, ki so tam že od začetka časa. Narava je prostor, ki ga človek lahko spoštuje – ali pa ga izgubi.
