Celjski »Norvežani« zopet doma – Odprava je kljub slabemu vremenu dosegla izreden uspeh
Novi tednik, 31. julij 1980
15. junija 1980 je pod vodstvom Glažar Dušana odšla na pot proti Norveški skupina celjskih alpinistov. Franc Čanžek, Janez Črepinšek, Aleš Dolžan, Bojan Šrot, Aleš Stopar, Aco Pepelnik, Brane Povše, Stojan Verdnik, Marjana Šah in Meta Meh, v gorsko skupino Trolltind. Potovali so preko Avstrije, Nemčije do Danske, od tam s trajektom iz Frederikshavena do Goteborga, nato v Oslo in preko Dombasa v dolino Ramsdal, ki jo obkrožajo najzanimivejši vrhovi in najvišje stene: Trolltind, Trollryggen in Ramsdalhorn, ki dolino zaključuje. Najbližje mesto je Andalsnes ob fjordu Ramsdal.
Že potovanje samo s starim kombijem in še starejšim Peugeotom je bilo avantura zase, saj sta morala šoferja prepeljati stari, a še vedno odlični škatli brez nezgode do cilja. S seboj so vozili tudi več kot tono materiala; cene živil so namreč za naše pojme na Norveškem astronomsko visoke. Tabor si je moštvo postavilo v dolini med steno Trolltind in Ramsdalhornom, 9 km pred Andalsnesom, v bližini privatne farme angleškega lorda Fiva. Ob njihovem prihodu se je ravno poslavljala angleška plezalska ekipa, ki je za BBC filmala Švedsko smer, ki nosi oceno VI+ A2. To je bil tudi zadnji vzpon, ki je bil opravljen še v lepem vremenu. Z našimi alpinisti vred so pod steno čakali še Finci in Američani, vendar s povsem drugimi nameni. Hoteli so s padali odskočiti z vrha previsne stene Trolltind, kar jim pa vse do konca naše odprave ni uspelo, ker je bila v štirih tednih stena samo trikrat vidna, pa tudi domače oblasti niso dale potrebnih dovoljenj za to novo zvrst alpinizma.
Takoj ob prvih poskusih so naši alpinisti spoznali tipičnost norveških sten, na žalost neugodno, saj je tu skala skrajno lomljiva in se trga v ogromnih blokih takoj po slabem vremenu in pa spolzek lišaj, ki je priraščen celo v navpično steno in previs. Že tradicionalno slabo vreme v tem delu Norveške, kjer se stikajo vlažne zračne gmote Atlantika in hladnega baltiškega podnebja, je tokrat še v večji meri onemogočalo plezalske načrte naših fantov. Prvih deset dni je bilo namreč vsako plezanje popolnoma nemogoče, po lepem vremenu, ki je bilo mimo, so se lomili veliki skalni bloki in neprestano je padal dež. Običajno je ta čas v tem delu Norveške še najbolj ugodno vreme, letos pa je tako kot drugod v Evropi, tudi v Skandinaviji, svoje ustaljene navade povsem spremenilo.
V vsaki alpinistični odpravi najbolj ubija prav čakanje v šotorih, zato so kljub mokremu naši fantje in dekleta kar po celjsko, kot že vedno doslej, plezali pač v dež in negotovost. Najprej sta Aleš Stopar in Brane Povše preplezala 2400 metrov visoko Heenovo smer v vzhodnem stebru Trollryggen (East Pilar). Ocenjena je s VI-, plezala sta 3 dni z dvema bivakoma. Smer je bila prvič preplezana leta 1958, kar je uspelo dvema Norvežanoma in je obenem pomenila prelomnico v zgodovini norveškega alpinizma.
Marjana Šah in Meta Meh sta v dveh dneh kot prva ženska naveza preplezali vzhodni steber (originalna smer) v Sondre Trolltind. Prvič je bila smer preplezana leta 1963 in je visoka 2400 metrov. Smer je izredno težka, ekstremno dolga ter ocenjena kot najbolj objektivno nevarna in orientacijsko težka v tej skupini. Isto smer sta dva dni zatem ponovila še Stojan Verdnik in Aleš Dolžan. Bojan Šrot se je priključil Čehu Jaroslavu Kotrču, ki je bil brez soplezalca. Ponovila sta jugovzhodno smer v Norafjellu. Višina stene je 900 metrov, plezala sta 6 ur, ocenjena pa je s V. težavnostno stopnjo. Že to, kar so preplezali do tedaj v najslabšem vremenu, bi bilo dovolj in celo preveč tvegano, vendar so se domov na vsak način hoteli vrniti z novo smerjo.
Tako so Franc Čanžek, Janez Črepinšek, Bojan Šrot in Aco Pepelnik v dveh ločenih navezah vstopili v severno steno Sondre Trolltind, kjer v precej širokem pasu stene ne poteka še nobena smer. Plezali so 4 dni s tremi bivaki; višina stene je 1700 metrov, ocena V+ Al. Smer so imenovali Jugoslovanska. Da pa bo tudi celjsko ime vklesano v teh prepadnih stenah, sta Brane Povše in Stojan Verdnik preplezala še severozahodno steno Ramsdalhorna ter začrtala novo Celjsko smer, ki sta jo ocenila s IV. težavnostno stopnjo. Plezala sta dva dni z enim bivakom – višina smeri 1700 metrov.
K o pišemo o bivakiranju, si moramo noč in dan na Norveškem ob tem času predstavljati povsem drugače kot pri nas. Noči praktično ni in bi lahko alpinisti z izjemno kondicijo plezali takorekoč nepretrgoma. Ta »večna svetloba« je bila tudi izredno mučna zlasti v prvih dneh bivanja na Norveškem.
Na koncu naj še dodamo, da so bili naši alpinisti izredno prisrčno sprejeti pri naših zdomcih, ki so jim priredili lep sprejem in da so veliko zahvalo dolžni našemu konzulu Ivanu Andrejašu, ki je tako s finančne kot organizacijske plati odpravi res veliko pomagal. Ostanejo nam le še iskrene čestitke za veliko prizadevnost in izjemen uspeh vseh udeležencev celjske odprave, ki pa nikakor ne sme biti zadnja.
CIC
