Akademik Dušan Klepec se je ubil v Jalovčevi steni
Rateče – Planica, 29. junija 1939
Davi okrog 4. se je podala družba štirih plezalcev iz Tamarja v Jalovčevo steno. V steno so plezali v dveh skupinah, v prvi je bil akademik Dušan Klepec iz Ljubljane z nekim tovarišem, v drugi pa sta bila brata Deisingerja, vsi štirje iz Ljubljane. Klepec in njegov tovariš sta plezala tako zvano Hornovo smer, brata Deisingerja pa sta vzela smer čez Kot preko grebena in srečno dosegla vrh Jalovca.
Ko sta se vračala Deisingerjeva preko kuloarja v Tamar, sta opazila na snežišču v kuloarju truplo ponesrečenega turista, v katerem sta takoj spoznala akademika Dušana Klepca, ki je bil pa že mrtev. Dobil je smrtne poškodbe na glavi in je bil sploh močno poškodovan po telesu.
V Jalovčevi steni sta opazila njegovega spremljevalca, ki je bil na zelo eksponiranem mestu. Do njega nista mogla. Zavpil jima je, da se je nesreča zgodila zaradi tega, ker se jima je v steni utrgala vrv. To se je pripetilo okrog 11. dopoldne. Po nesreči je Klepec omahnil kakih 500 m globoko in padel na snežišče v kuloarju. Takoj po padcu se je še zakotalil precej daleč po snežišču.
Vest o nesreči je prinesel v Rateče neki turist in takoj nato je odšla reševalna ekspedicija SPD iz Rateč na pomoč. Na čelu ekspedicije je bil znani plezalec Uroš Zupančič, z njim pa so bili še Jože Mežik, Jakob Benet in Janez Erlah iz Rateč. Ekspedicija je krenila v Jalovčevo steno, da reši ponesrečenega Klepčevega tovariša, ki je bil na tako ogroženi točki, da ni mogel ne naprej ne nazaj. Ob času našega poročila, to je okrog 18 reševalcev še ni bilo do doma Ilirije, verjetno pa je, da so že bili v koči pri Tamarju. Brata Deisingerja sta se že vrnila in sta se z vlakom ob 17. odpeljala v Ljubljano.
Pokojni Dušan Klepec je bil star šele 21 let in je študiral pravo na ljubljanski univerzi. Bil je nadarjen in tudi zelo priden dijak ter je bil tik pred drugim državnim izpitom. Vzgojen je bil strogo v nacionalnem duhu in je bil kot tak tudi član Sokola I na Taboru. Za ugledno Klepčevo družino, ki je v teku osmih mesecev izgubila že drugega svojega člana — lani je umrl rodbinski oče, ugledni odvetnik dr. Josep Klepec — je to seveda strašen udarec, zlasti pa za ubogo mater saj je bil kot sin edinec. Poleg nje žalujejo za vrlim bratom še štiri sestre.
Jutro, 30. junij 1939 – dLib.si
Požrtvovalni reševalci v Jalovčevi steni
Podrobnosti o smrtni nesreči Dušana Klepca
Rateče, 30. junija 1939
O smrtni nesreči v Jalovcu smo zvedeli v Ratečah na praznik ob pol 15. Podružnica SPD v Ratečah je takoj organizirala reševalno odpravo, katero so tvorili Juvan Maks, Erlah Janez, Makovec Jože, Mežik Janez in Tol Janez, vsi iz Rateč. V tej sestavi so se odpeljali reševalci z avtomobilom v Tamar, kamor so prispeli ob pol 16. Takoj se je odpravila odprava pod Jalovčeve stene ter našla pod kuloarjem mrtvega Klepca, ki je bil močno poškodovan na glavi, desno nogo je imel v kolenu skoro docela odbito, levo izvinjeno, pa tudi po telesu so se opazili znaki silnih udarcev, katere je dobil ponesrečenec pri padcu. Mladega pokojnika so položili v krsto ter ga odnesli do koče v Tamarju. Pri prenosu naj omenimo tudi graničarje obmejne straže, kateri so tudi pomagali nositi krsto prav do koče. Kakih 150 m visoko od tam, kjer so našli ponesrečenca, so opazili v Jalovčevi steni Klepčevega soplezalca nepoškodovanega. Z njim so se razgovarjali glede reševanja. Člane reševalne ekspedicije je povpraševal zastran vrvi, ki se je pri plezanju utrgala. Opažalo se je, sploh da so mu živci močno popustili. Član reševalne odprave Jože Makovec se je povzpel v steno ter se mu približal na svojih 50 m. Plezalec je bil pričakoval pomoči od strani Skalašev. Kake pol ure pozneje je že prispel do pod Jalovca znani naš plezalec g. Uroš Zupančič, ki se je pripeljal z Jesenic in se takoj podal v steno. Po kratkem času je dosegel Klepčevega soplezalca ter ga varno spravil iz stene.
Duhovni svetnik g. Lavtižar je blagoslovil krsto z zemeljskimi ostanki Dušana Klepca, nakar so jo naložili na voz ter jo odpeljali v Rateče. Ponesrečenega Klepca je pričakovala v Ratečah množica domačinov, ki so obsuli krsto z obilnim cvetjem ter jo položili v mrtvašnici farnega pokopališča na mrtvaški oder. Reševalni odsek podružnice SPD v Ratečah-Planici je z vso svojo vnemo sodeloval pri reševanju, zato mu gre polno priznanje, enako pa tudi vojakom-graničarjem. Levji delež pa odpade seveda na Župančiča, ki je Klepčevega soplezalca tako varno pripeljal iz stene.
Jutro, 1. julij 1939 – dLib.si
Zadnja pot Dušana Klepca
Ganljivo slovo od pokojnika pri Sv. Križu
Ob številni udeležbi občinstva, ki je nazorno izpričala, kako zna naša javnost ceniti tveganje drznega, idealnega mladega človeka, smo danes polotili pod Jalovcem ponesrečenega jurista Dušana Klepca pri Sv. Križu, k večnemu počitku. V pokopališki kapeli, kjer je bila izpostavljena njegova krsta, vsa odeta v vence in cvetje, se je zbrala množica pogrebcev, med katerimi je bila častno zastopana predvsem mladina, ki je pokojnika poznala in cenila kot svojega najboljšega tovariša. A med mladino so bili spet najbolj odlično zastopani študentje univerze kralja Aleksandra in Skalaši s predsednikom dr. inž. Žumrom na čelu.
Po končanem cerkvenem obredu so Skalaši odnesli krsto iz kapele do groba, kjer se je od Dušana Klepca v toplih, v srce segajočih besedah poslovil podpredsednik »Skale« Šenk, za njim pa še zastopnik akademskega kluba »Slovenije« Majcen in predsednik Društva slušateljev juridične fakultete Bajuk. Vsi trije govorniki so poudarjali, da je bil pokojni Dušan Klepec globok, delaven fant, ki je svojemu življenju stavljal velike, daleke cilje. Hotel je zrasti v popolnega človeka, ki bo lahko izpolnil naloge, kakršne nalaga bližajoči se odločilni čas. Med udeleženci pogrebne svečanosti so bili tudi številni člani Jugoslovenskega starešinstva z dr. Fettichom in dr. Krivicem.
Ko so nad krsto nasuli gomilo, so jo prijatelji in znanci do vrha pokrili s cvetjem. Dušanu Klepcu nepozaben spomin!
Pojasnilo
G. Peter Romavh iz Ljubljane, ki je s pokojnim Dušanom Klepcem plezal v Jalovčevi steni, nas je naprosil, da objavimo naslednje njegovo pojasnilo:
Raznovrstna poročila po časopisih moram popraviti vsaj v tem, da je obvestil Uroša Zupančiča in SPD Rateče Pavle Poženel iz Ljubljane in nihče drugi. Poženela, ki je prišel iz doline, sem namreč zapazil na snežišču, malo vstran od pokojnega Dušana Klepca, približno ob 13. uri, in sicer iz kaminov pod »Kegljiščem«, do koder sem takoj priplezal. Poklical sem ga, razložil sem mu na kratko nesrečo in prosil, naj mi pove, ali Klepec morda le ni mrtev. Takoj je zavil proti Klepcu. Ko mi je potem zaklical, da je Klepec mrtev, sem ga prosil naj se vrne v dolino, da obvesti čimprej Zupančiča. Poženel me je še vprašal, kako je z menoj, ali bom mogel splezati. Na moj odgovor, da zame ni treba nič skrbeti, se je spustil po snežišču. Nato sem splezal na dno najnižjega kamina. Odločil sem se, da tam počakam. Vzrok vedo Zupančič, Poženel in TK Skala. Pozneje sem poklical brata Deisingerja le zato, da sem jima povedal, kako je, torej da ne bi bila v skrbeh in dvomih. O drugem ni da bi govoril.
Jutro, 2. julij 1939 – dLib.si