GRS Koroška: Vest o tvojem slovesu je udarila nenadoma in nepričakovano. Potrebne časovne distance, da uredim misli, ni in je še nekaj časa ne bo.
Dogodkov zadnjih dni je preprosto preveč in so premočni. Najraje bi, tako kot danes popoldne, kar ždel tam pri križu na Uršlji gori. In vpil. Malo v sebi, malo naglas. Tam gori tudi jokati ni prepovedano.
V začetku poznanstvo, nato kolegialnost, ki je prerasla v prijateljstvo. Leta 1994 sva se srečala kot pripravnika postaje GRS Prevalje. Sledili so vzponi: Alpe doma, začenši z Raduho, Veliki Klek po severni strani z dramatičnim nočnim sestopom, pa Mont Blanc, Južna Amerika. Že tam so se začele kazati razlike med nami – enako aklimatizirani, pa vendar različno sposobni. Nista bili le tvoja klena koroška trma in kondicija, ki sta te prignali na vrh. Ugotovil si, da si z višino “na ti” – ni ti predstavljala posebnih težav. In potem je šlo vrtoglavo hitro navzgor: v gorah si preprosto eksplodiral in jaz nisem bil več kos tvojemu tempu: Himalaja, Čo Oju – vrh, Everest, kjer sva smela sodelovati skupaj, zdi se mi, da jaz po tvoji zaslugi. Na aklimatizaciji nisi bil više kot 6500 metrov, ko si se že moral vrniti zaradi angine. Čas takrat ni delal zate. Ko je zate in Dava napočil trenutek za vršni vzpon, sem podvomil. Kaj če zboliš… A ostal sem odprtih ust, ko si kar opravil s tistimi dodatnimi 2400 višinskimi metri in se vrnil z vrhom v žepu. Spomnim se, ko sva v poljudnih medicinskih debatah o prenašanju velikih višin ugotavljala, kako si “dobro izbral” svoje starše. A geni niso dovolj, potrebna sta tudi značaj in tisto nekaj, kar si izoblikoval in najbolj klesal ravno v gorah. Upravičeno ponosno si stal med avdienco spomladi leta 2001 v družbi svojih dragih na Trgu sv. Petra v Rimu, ko je pokojni Janez Pavel II. poimensko pozdravil in se razveselil: “Prisrčno pozdravljam udeležence odprave Skieverest 2000…”
Še preden sva skupaj opravila nekaj pomembnih reševalnih akcij, bodisi po tleh ali po zraku, sva bila večkrat navezana skupaj na vrv. Tako kot tistikrat, ko sem bil sam pred pomembno življenjsko odločitvijo in sem želje in hotenja želel prevetriti v strmih apnencih Črnega Kala. Nepričakovan padec konec raztežaja v običajni šestici si zadržal in obvisel sem tako rekoč na tvojih rokah. Vedno bolj sem se učil, kako smo odvisni drug od drugega. Pogled naprej je bil jasen v hipu. Hvala, Franc. Zato se toliko bolj sprašujem, zakaj ni bilo nikogar, ki bi zadržal tisti kos ledu. Saj je vse kamenje in led na vseh vzponih vedno padalo mimo…
Čutila sva podobno – samo hoditi v hribe kar tako ali celo plezati, to ni dovolj. Izkustvo je treba vtkati v vsakdanje življenje. Počlovečiti. Nikoli te nisem vprašal, a verjetno je bilo to čutenje tudi zate ključno za vključitev v gorsko reševalno službo. To delo je zahtevalo nešteto prostovoljnih ur priprav, vaj, preden smo bili sposobni za nekoga v stiski izpostaviti sebe in včasih celo svojo varnost. Mislil sem, da vem, kaj je prostovoljno delovanje in podarjanje svojega časa. Ko pa sem pri tem delu opazoval Tebe, Franc, sem se pač začel učiti znova. Z novim obzorjem, ki ne šteje, koliko, kdaj, za koga in za kaj. Ja, ob tebi sem se začel učiti nove lekcije nesebičnosti. Hvala, Franc.
Tisto, kar v izkustvu prijateljstva s teboj ni privlačevalo le mene, pa je bilo gotovo “tisto nekaj”. Danes bi kdo rekel “dodana vrednost”, jaz pravim temu jezuitski “MAGIS”. Dobro ti ni bilo dovolj dobro, a ne v smislu skrupuloznega perfekcionizma, temveč v iskanju in odkrivanju lastnih talentov in tistih talentov drugih, ki lahko bogatijo skupno dobro. Dati več, biti boljši. Mirnost, pa vendar ustvarjalni nemir. To se je kazalo v vodenju društva GRS Koroške, da sem lahko, čeprav šele leto po tvoji izvolitvi, spontano rekel – moj načelnik. Pionirsko slutnjo o koristnosti ustanovitve skupine za reševanje v tujih gorstvih bi skoraj privedel do realizacije, če se ne bi pokazale povsem administrativne ovire, ki jih nisi nikoli prav maral. Ali nismo dolžni, dragi Franc, vsaj tukaj nadaljevati tvoj zagon? Prav kruta je igra usode, saj bi tako ali podobno skupino na svojem zadnjem vzponu prav sam najbolj potreboval.
Še velikokrat bom šel na Uršljo h križu, pa še kam. In včasih samo ždel. Praznine ne izpolnijo besede, tudi čas je le navidezni zaveznik. Praznino izpolni hvaležnost za to, da si bil. Da si meni in nam bil podarjen. Vedenje, da si ne moremo ukrasti izkustva, da smo bili v dobri družbi, le vedenje, da smo jo smeli s teboj in ob tebi uživati. Dragi Franc, hvala za vse in nekoč na svidenje.
Jurij Gorjanc