Slovenski alpinizem 2009
Meru Sharks Fin (Merujeva plavut morskega psa)
Trajanje: od 21. avgusta do 04. oktobra 2009
Člani odprave: Andrej Grmovšek, Marko Lukič in Silvo Karo
Cilj odprave je bila zloglasna in še nepreplezana stena z imenom Meru Sharks Fin (Merujeva plavut morskega psa). V njej je poskušalo že več kot 20 plezalnih odprav, med njimi mnoge izkušene naveze. Alpinisti so želeli steno preplezati hitro, v lahkem alpskem stilu.
Po prihodu v bazni tabor v Tapobanu so v nestanovitnem vremenu postavili ABC in se aklimatizirali na pobočjih Shivlinga, ob tem pa si ogledovali steno Meruja. Drugi aklimatizacijski pohod je ustavilo močno sneženje, ki je trajalo skoraj teden dni. V ABC in višje je zapadlo več kot 1,5 m svežega snega, ki je popolnoma uničil ABC šotor. Potem se je vreme izboljšalo, a ostalo je zelo hladno. Ne glede na to, da je stena ostala odeta v sneg in led ter da so na prvi aklimatizaciji dosegli samo 5600 m, so se fantje odločili za poskus v steni Sharks Fina. Vremenska napoved je bila zadovoljiva, dodatna aklimatizacija na Shivlingu bi bila v globokem snegu preveč nevarna in naporna, pa tudi čas odprave se je počasi iztekal. Dostop do stene je obsegal dva dni gaženja po globokem mehkem snegu, vmes pa še izkopavanje ABC šotora in opreme ter prečkanje nevarnega ledenika pod Meruji.
17. septembra, uro po polnoči, so začeli z vzponom. Načrtovali so, da bodo steno splezali v štirih dneh. Prvo noč naj bi bivakirali v šotoru. V strmem zgornjem delu stene pa so računali na majhne police in sedeče bivake. Na spodnji snežni »flanki« so uspešno sledili žlebovom precej trdega snega in tako so lahko plezali razmeroma hitro. Po osmih urah napornega snežno-lednega plezanja so zaključili z začetno 700 m flanko in zavili v diagonalno skalno rampo. Skala je bila na mnogih mestih pokrita s snegom in plezanje ter iskanje prehodov je bilo težje, kot so pričakovali. Druga dva v navezi sta, obložena s preštevilno kramo vseh treh, žemarila po »brhkih« 9,1 mm vrveh, pri tem pa sta vrvi zaradi drgnjenja na ostrih skalnih robovih že nevarno »zacveteli«. Fantje so bili vedno bolj utrujeni in ko so zaključili s skalno rampo, se je že temnilo. Pričakovali so, da bodo nad rampo našli primeren prostor za šotor, vendar so na koncu porabili več kot uro samo za to, da so si v sneg, led in skale skopali majhno polico. Po 19 urah plezanja so bili tako utrujeni in nemotivirani, da si niso natočili niti pijače ali skuhali kakšne juhice. Noč je bila hladna in neudobna, Silvo pa je imel še nevarno mrzle noge (in skupil blage ozebline).
Jutro je prineslo sonce in prav tako preprosto odločitev – gremo dol! Bili so utrujeni, mnogo stvari ni šlo tako, kot so načrtovali, in najtežji del stene ter vzpona je bil šele pred njimi. Plezali so prehitro, preveč so želeli strpati v prvi dan, bili so pretežki, del opreme je bil neprimeren, niso bili dovolj aklimatizirani, pa tudi dovolj motivacije za večdnevno garanje očitno ni bilo. V težkih in kompleksnih stenah, kakršna Meru Sharks Fin zagotovo je, se vse te »začetniške« napake pač seštevajo, a očitno je tako že moralo biti.
Ob koncu sestopa sta trenutna nepazljivost in kanček utrujenosti botrovala še k nezgodi, ki bi se lahko končala tudi z resno nesrečo. Morda pa je bilo to le opozorilo, ki je potrdilo pravilnost njihove odločitve za spust?
