Planinski vestnik, junij 1982
Slovenskemu prevodu Hillaryjevega življenjepisa na rob
Skoraj tri desetletja so že odtekla od takrat, ko je svet kot blisk prešinila novica – Mount Everest, najvišja gora zemeljske oble, je osvojen. Nanj sta se povzpela člana britanske odprave (vodil jo je John Hunt) Novozelandec Edmund Hillary in nepalski domačin šerpa Tenzing Norgay. To je bilo 29. maja 1953. Doslej smo Slovenci že lahko prebrali vrsto pričevanj o tem dogodku, videli smo celo film o zmagovitem vzponu, že pred več kot desetimi leti smo v prevodu Marijana Lipovška kot četrto knjigo zbirke »Domače in tuje gore«, ki izhaja pri mariborskih Obzorjih, dobili Ullmanov življenjepis Tenzinga z Everesta, pred kratkim pa je Državna založba Slovenije v zbirki »Biografije« izdala življenjepis alpinista, ki je bil prav zaradi svojega alpinističnega dosežka počaščen s plemiškim naslovom, Sira Edmunda Hillaryja (naslov Komturja viteškega reda Britanskega kraljestva mu je podelila britanska kraljica za uspeh na Everestu) z zgovornim naslovom Ni zmage brez tveganj Nothing Venture, Nothing Win). Delo je prevedla Maja Kraigher.
Prav zato, ker je ta knjiga Hillaryjev živjenjepis, je v njej opis vzpona na Everest sicer osrednji del, vendarle le del celotne sicer osrednji del, vendarle le del celotne vsebine, ki jo sestavlja cela vrsta zanimivih, pogosto kar pustolovskih potovanj. Prav gotovo enakovredno Everestu je osvajanje Južnega tečaja, veliko je plezanj v novozelandskih Alpah, najpogostejši pa so obiski Himalaje, ki jo častilec in zaljubljenec Hillary obiskuje leto za letom in gradi šole, bolnišnice in letališča po odročnih brezpotjih podhimalajskega Nepala. A kljub vsemu je vrhunec tega izrazito aktivnega življenja vse, kar je povezano z Everestom. Tako se je odločil tudi sam, saj v predgovoru posebej omenja tisti zgodovinski vzpon za katerega je bilo pravi, pravi, povračilo veliko, prav gotovo večje, kakor pa ga je bil vreden: »Ves svet je ležal pod mojimi okornimi čevlji«. V nova razsežja spoznanj in vedenj, ki jih razpira to Hillaryjevo delo, ne gre dvomiti. V ničemer tudi ne banalizira »himalajskega booma«, ki se je razplamtel predvsem v zadnjem desetletju in ki ga knjiga ne obsega, kajti ni namenjena zgolj avtorjevemu opisovanju »himalajskega obdobja«, temveč celotnemu alpinistovemu in raziskovalčevemu življenju. To pa počne za nas, kljub tesnim stikom s središčnico svetovnega alpinističnega dogajanja, na zanimiv in svojstven način. Razkriva nam namreč neki specifičen odnos do gora, bolje rečeno, do narave kot take, kajti gore so le njen neodtujljivi del in plezanje po teh gorah je le neodtujljivi del celovitega doživljanja narave. Marsikdaj se nam avtor zaradi te svoje univerzalnosti zazdi teže razumljiv, vendar vse skupaj traja le bežen hip, nato pa se razkrije v njem povsem zdrava, globoka želja ali celo potreba po pustolovščini. Tu pa nam je blizu, nam je domač.
Zaradi teh te lastnosti bo knjiga zlahka našla bralce tudi med nealpinističnim in neplaninskim občinstvom, med vsemi, ki jih pritegneta kolumbovski duh in volja ter želja po doživetjih, med vsemi torej, ki čutijo, da imajo še nekaj mladostne, pustolovske zagnanosti.
Žal pa tudi ob tej knjigi ne moremo mimo pripomb na račun prevajalskega dela. Kot da besedila s planinsko, predvsem pa z alpinistično problematiko resnično terjajo prevajalca — strokovnjaka s tega področja ali pa vsaj njegovo sodelovanje pri prevajanju. Tudi v tej knjigi besedilo besedilo teče lepo in povsem literarno ubrano, zatakne pa se pri slehernem opisu plezalnega vzpona ali pa tam, kjer avtor uporablja specifično izrazoslovje. Tovrstnih napak v prevodu je dokaj, zato jih na tem mestu ni moč naštevati (stopnica namesto – stopnja, pot namesto – smer, planinci tam, kjer bi moralo biti – alpinisti, itd.). To je le nekaj drobnih kamenčkov spotike, v glavnem pa naj velja, da je Hillaryjeva knjiga »Ni zmage brez tveganja« vredna bralčeve pozornosti, saj predstavlja zanimivo, pogosto tudi razburljivo in informativno čtivo. Zato je prav, da smo jo dobili tudi Slovenci.
Mitja Košir
