Jutro, 6. januar 1942
Toni Hvala: Tolmin je središče Tolminskega. V začetku 18. stoletja je bil gnezdo kmečkih upornikov. Pod Krnom, nedaleč od Tolmina, je Vrsno, rojstni kraj goriškega slavčka Simona Gregorčiča. V sosedni vasi, v Krnu je bil doma zgodovinar Tolmina in zemljepisec Julijske krajine Simon Rutar.
Ves ta čudoviti gorski svet od Kobarida mimo Tolmina do Sv. Lucije ob Soči je izoblikoval posebnega človeka, čistemu jeziku daje ožje tolminsko narečje poseben zvok in prikupnost. Prebivalci Tolmina, »Tolminci«, so znani po svoji dovtipnosti. Sosedni Volčani se muzajo Tolmincem: »Meje kabila je dober kejn, gare teče, dol leti«.
Ko življenja naveličani Tolminec zapušča to solzno dolino, ga tudi podražijo z besedami: »Tminska cula umrla je, na štirih kolah je peljeje!« Vse to seveda v pojoči tolminščini.
Svet, ki ga vidimo tod okoli, je pozorišče večine Pregljevih tolminskih povesti z njegovimi »Tolminci« na čelu.
Na desnem bregu hčerke planin, bistre Soče, se dviga hrib Mengore. Tu je Marijina božja pot. Prenovljeno cerkev krasijo lepe slike Toneta Kralja. Z vrha se nudi res lep razgled: Ob južnem vznožju drži cesta v Volče, na levem bregu Soče pa zavije druga proti Tolminu. Dolina Soče, ki priteče od Kobarida mimo lepega volčanskega polja in pusti Tolmin na levi strani, je zdaj ožja, zdaj širša, dokler se takoj za Sv. Lucijo ne stilne v prav ozko skalnato sotesko, še prej sprejme v svoje naročje posestrini: nemirno Idrijco z Bačo.
Vrnimo se v Tolmin. Na severozapadni strani se pne nad mestom — Tolmin je postal po vojni mesto — stožčast hribček. Tolminski grad. Njegovo lepo lego so izkoristili tolminski grofje in sezidali na njem mogočen grad, imenovan tudi Kozlov rob. Zdaj je razvalina. Pred svetovno vojno je stal tu razgledni stolp.
O nekem tolminskem grofu pripovedujejo, da je bil zelo hudoben, šel je nekoč nad medveda. Poleg običajne družbe je povabil na lov tudi kmete za gonjače. Ker so nosili običajne irhaste hlače, jih je vedno zmerjal z umazanimi irharji. Prodrli so že daleč tja pod Rdeči rob. Kosmatinca še niso izsledili. Nejevoljen je grof priganjal gonjače in jih zmerjal. Ko pridejo do stare hruške, sladke musce, ki so vedeli, da njen sadež stari sladokusec zelo ceni, se lovska družba razdeli na določena čakališča. Grofu je pripuščeno najlepše mesto. Prvi strel bo seveda njegov. Čakajo. Grof je že nestrpen. Iz nejevolje ga vzdrami vzklik: »Medved gre!« Nato molk. Starina pa jo mirno ubira proti svoji izvoljenki, sladki musci. Vsi čakajo. Grof ne strelja. Medved pohrusta nekaj sladkih sadov in mirno odhlača nazaj v goščavo. Lovski gostje se vračajo s svojih čakališč. Vsi mislijo, da je grofu odpovedala puška. Ivaneš in Blekč se muzata. »Ti, ali se ti ne zdi, da nekaj smrdi?« zaviha nos Ivaneš. »Mhm, saj, saj, tudi meni se tako zdi.« se obrne Blekč z vohajočim nosom proti čakališču. kjer je še vedno čepel gospod grof. Jezen zarenči grof nad njima: »Izginita. umazana Irharja!« Nato pokliče oskrbnika. Pritajeno mu nekaj dopoveduje. Oskrbnik polagoma razumeva njegovo težavo. Le tega ne ve, kako bi rešil svojega gospoda iz neprijetnega položaja. Pokliče Tonača. Tudi ta je spadal v družbo umazanih irharjev. Razloži mu vso zadevo. Tonač ga takoj razume. »No ja, no ja, mu pa posodim svoje irhovke.« de z nasmeškom, jaz se že brez njih pritihotapim do doma«. Oskrbnik vzame Tonačeve hlače in jih ponese gospodu grofu, da se reši smradu. V umazanih irhovkah se je kar udobno počutil. Grofu se je zelo mudilo domov, Tonaču pa tudi.
