Domoljub, 19. november 1941
»Vse teče!« je zaklical pred 2500 leti neki grški modrijan. Hotel je reči, da vse razpada, izginja, se zopet presnavlja in obnavlja. Nič ni stalnega, nič gotovega, vse je bežno, začasno.
Kakor nastane obroč, ki ga povzroči kamen na gladini mirujočega jezera, se razširi ter zopet izgine v gladini, tako se rodi in umira življenje. Nastane, se vzpne in se zopet izenači z neznano, vseobsegajočo neskončnostjo.
Toda grški modrijan se je motil! Ne teče vse. Ne izginja vse. Ne razpada vse. Je nekaj stalnega, nespremenljivega, večnega. Je struga, po kateri teče, kar je spremenljivega. So neka tla, na katerih moremo stati brez straha, da bi padli in izginili v neznane globine. Vidimo, da se sedaj bolj kakor kdaj uresničuje kratek izrek grškega modrijana: »Vse teče.«
Ogromni veletok dogodkov vleče s seboj ves svet. Človek išče trdnih, nespremenljivih tal, pa jih ne najde. Ne najde jih? Pozabil je nanje. Znamenje, ki ga je Evropa častila in priznavala stoletja, je znamenje tiste stalnosti, ki jo vsi iščemo. Zdi se, da je prišel čas, ko bo Evropa zopet prešla na tista trdna tla. v katera so pred 1900 leti zabili znamenje večnega gospodovalca.
