Zgodovina nam pripoveduje o čudovitih izjemah
Jutro, 12. januar 1942
Poleg zelo vročih in suhih poletij poznamo iz zgodovine prav mile in izredno ostre zime. Nam vsem je v spominu zima 1929, ko je tudi pri nas pritiskal proti koncu januarju in v začetku februarja najhujši zimski mraz. Takrat smo pri nas šele prav spoznali, kaj se pravi resnična zima, ko se stisne živo srebro na 30 stopinj pod ničlo. Kuriva je primanjkovalo, ves promet je bil oviran, vlaki so prihajali s silnimi zamudami, v kolikor so sploh prispeli. Na ulico si kar nismo dosti upali, tiščali smo se peči, ker je sikalo skozi vsako špranjo. Zlasti noči so bile ostre in so zaloge naših odej komaj zalegle.
Seveda, prava pravcata zima je pa še vse hujša, saj zdrkne v nekaterih severnejših krajih živo srebro celo na 45 ali do 60 stopinj pod ničlo. Pa še ni najhujše, če je mraz suh in je nebo jasno. Najhujši so snežni viharji. Pravi mraz povzročajo gibanje ozračja.
Še nič ne vemo, kako se bo obračala letošnja zima, saj jo počasi šele prav spoznavamo. No, upajmo, da nas ne bo zelo prizadela. Pri tem pa seveda ni treba, da bi bila tako mila, kakor je bila leta 1136. ko je bila v vsej Evropi brez mraza in so ptiči imeli že decembra meseca mlade. Meseca januarja je cvetelo sadno drevje, februarja pa so bila na jablanah že drobna jabolka. Konec maja so želi, prve dni avgusta pa je bila trgatev. Posledica te izredno mile zime je bila — strašna kuga, ki je pokosila po Evropi mnogo ljudi. Tudi zima leta 1229. je bila tako mila, da so v naših krajih o božiču cvetele vijolice. Leta 1338. so meseca decembra cveteli vsi vrtovi. Tudi leta 1582., 1588., 1607., 1609. in 1617. so bila brez prave zime. O božiču leta 1424. so cvetele rože in slive, leta 1720. pa češnje skoraj vso zimo.
Na drugi strani nam zgodovina pripoveduje o celi vrsti prav mrzlih zim. Najhujša zima je bila menda leta 1740., ko je bilo v Srednji Evropi 75 stopinj pod ničlo. Ljudem so zamrznile nosnice, če so se le upali na ulico, slina se je spremenila v led, preden je padla na zemljo. Zemlja je zmrznila dva sežnja globoko, tako da niso mogli več pokopavati mrličev in so jih polagali kar v plitvo, dokler se ni zemlja otalila. Prve dni maja so bile njive še vse zamrzle. Skoraj vse vode so do dna zamrznile, tako da se je na kupe rib zadušilo. Posledice takih hudih zim so bile bolezni, draginja in lakota.
Zgodovina nam torej s takimi primeri dopoveduje, da ne smemo ob količkaj suhem poletju ali mrzli zimi jadikovati; »Takega ljudje še niso doživeli«. Pa obrnimo plat te kolajne in poglejmo še, kaj nam zapiski pripovedujejo o drugih letnih časih. Naslednji zgodovinski podatki nam povedo, da so ljudje že zdavnaj doživeli prav nenaravne letne čase, ki so napravili velikansko škodo in tudi pomor zavoljo lakote in kužnih bolezni.
Vroča poletja niso posebno redka, vendar je bila leta 1132. tako huda vročina po Evropi, da je dobila zemlja široke in globoke razpoke in so ljudje kar obupavali. Celo tako mogočne reke, kakršna je Ren, so se posušile. Tudi leta 1152. je zavladala silna vročina: v poletnih mesecih se je skuhalo jajce, če so ga položili v pesek. Poleti 1303 in 1304 so usahnili vsi potoki in so se posušila vsa močvirja. Čez strugo Donave so ljudje hodili peš. Leta 1556. je bila po vsej Evropi velikanska suša, ki je povzročila lakoto in draginjo. Leta 1718. od aprila do oktobra sploh ni deževalo in je žito na poljih kar zgorelo. Tudi leta 1746. ni bilo več mesecev dežja, velika suša je uničila vso žetev. Leto 1842. je bilo tako vroče da so zaradi pomanjkanja krme prodajali živino za vsako ceno.
Vsa ta valovanja so igrivost prirode, ki nam ostane po svoji raznoličnosti večno nedoumljiva.
