Prebogata zgodovina planinstva in alpinizma nista dovolj, da bi znali oceniti, kdaj je dovoljen precedens – je pravo pravica?
Repraesentare
V Slovenskih novicah je Tina Horvat povzela nedaven pravni začetek razpleta plezalna ture, ki se se je končala tragično. Starši krivijo za smrt svojega sina, njegovega soplezalca.
Tragična nesreča se je zgodila leta 2019 v smeri Potočnik – Tominšek na Spodnjem Rokavu. Ker pri vseh helikopterskih in pri večini gorskih reševanj sodeluje tudi policist, ki popiše zadevo in ugotavlja morebitno kaznivo dejanje – odgovornost, (če ni prisoten policist mora zadevo prevzeti odgovoren gorski reševalec) je zadeva uradno popisana – rezultata (pa kot kaže) ni!? Iz teh popisov uradnih oseb v vsej dolgi zgodovini gorskega reševanja ni izšlo prav veliko zadev ne na sodišče ne na preventivne aktivnosti (gore in varnost, statistike …). Je morda res prav, da se (gorsko-reševalni) zdravniki zavzemajo za to, da bi namesto policistov deloval bolničar? Policisti, ki vodijo obravnavne zadeve, so usposobljeni za reševanja, večinoma pa nimajo sicer res neformalne izobrazbe naziva “alpinist”. Koliko morajo pri svojem nepraktičnem delu, usposabljanju predelati zgodovino reševanj, pravnih nasvetov, nam je sicer neznano. Gre pa za osnove, pri katerih se ve, da je plezanje skoraj bolj nevarno v skrotastem terenu kot pa v steni. To mora vsak upoštevati. Tako vodnik (starejši, bolj usposobljen …), kot tudi poročevalec o zadevi.
Slovenske novice: »Jure pred tem ni plezal in je bil povsem neuk. V takšno nevarnost nikoli ne bi privolil, če bi vedel, v kaj se spušča. Na takšno območje se ne vodi začetnikov, četudi so v vrhunski tekaški formi. Jure ni bil vnaprej seznanjen, da bo to tako težko, in tega ni mogel pričakovati, na takšen način on sploh ni hotel plezati. Toženec je bil takrat v vlogi vodnika, čeprav uradno ni gorski vodnik. Turo bi moral prilagoditi šibkejšemu,« je v imenu tožnikov pred sodiščem povedal odvetnik Damir Raković.
Praejudicium
V zgodovini ali pa statistiki nesreč se podrobnosti večinoma ne ugotavlja. Znani (pa) so primeri, ko so tovariši (beri Mahkotovo poročilo o plezanju v Herletovi smeri v knjigi Sfinga, ko sta z Milanom Scharo leta 1957 ugotavljala smrt naveze Dular – Zupan) po lastni iniciativo šli v steno in iskali razloge ter dejstva. Takrat so reševalci obtoževali gorske reševalce, dokler niso spoznali, da je preprosto treba biti boljši. Boljši bodo morali biti tudi uradni predstavniki.
Pri gorskih nesrečah je vedno potrebno upoštevati precej okoliščin. Gore (ius naturae) imajo tudi neke izvirske zakone, ki jih pravni red ne (s)pozna. Ta red pa pozna človeško potrebo po tem, da nekoga obsoja, drugemu pa povsem zamiži.
PLEZALNI VZPONI
VZHODNE JULIJSKE ALPE
PLANINSKA ZALOŽBA SLOVENIJE
LJUBLJANA 1970
Potočnikova smer
Prva plezala Miha Potočnik in Stane Tominšek 22. julija 1928 (NA 189). Ocena III, višina stene 700 m, čas plezanja 5 ur.
Dostop iz Aljaževega doma po poti na Škrlatico. Iz grape pod Dolkovo špico desno skozi gozd na prodišče pod J steno Spodnjega Rokava (uro in pol).
Opis: S prodišča pod J steno Spodnjega Rokava desno navzgor na drnasto gredino. Z nje po žlebovih in policah 200 m navzgor pod osamljen stolp. V območju grape navzgor in čez police na gredino pod vršno steno. Desno po njej in na vrh.
Sestop po grebenu proti Srednjemu Rokavu in iz prve škrbine spust V Kotle (1 ura). Od tod po V steni Škrlatice na pot Škrlatica – Vrata in po njej v Aljažev dom (3 ure in pol) ali v škrbino med Srednjim in Visokim Rokavom ter v bivak II (1 ura).
Potočnik – Tominšek v Spodnjem Rokavu Gorsko vodništvo Štremfelj: Cena: 420 € za enega vodenega in 225 € na osebo za dva vodena
Differentia
Na družabnih omrežjih boste našli cel(e) kup(e) popisov plezanj v zadevni smeri, ki je sčasoma postala bolj kot alpinistično gorniško dostopna (… smer je bolj kot ne šodr, višje kot greš boljša je skala, in bolj pokonci vse skupaj…) . Napredek vmesnega dogajanja je skoraj večji kot napredek alpinizma, ki se umika v poveličanje – “prosto!”. Pa še gorsko-vodniški izlet, …
