Nesreča, kakršne GRS v 85 letih obstoja še ni doživela

NA KRAJU TRAGEDIJE

Delo, 12. junij 1997

Kaj se je dogajalo na prvem sidrišču Turske gore v torek dopoldne – Preživeli reševalec in zdravnica še molčita – Kako pomagati družinam umrlih

TURSKA GORA. 11. junija 1997
Reševalni manever, ki ga obvladajo gorski reševalci letalci pri stenskem reševanju s helikopterjem, je za večino rutina. Vsak natančno ve, s kakšno osebno, tehnično opremo in predvsem znanjem lahko tako rešuje življenja v stenah. Preiskava bo nedvomno ugotovila, kaj se je dogajalo včeraj dopoldne na usposabljanju 52 gorskih reševalcev letalcev iz večine 17 postaj GRS Slovenije, še posebno, kaj se je zgodilo na prvem sidrišču v Turski gori, da je okrog poldneva prišlo do tragedije, ki je GRS — jutri ima 85. rojstni dan — še ni doživela.

Kot smo že poročali, je umrlo pet izkušenih gorskih reševalcev letalcev in inštruktorjev. Zdravnik, 42-letni dr. Jani Kokalj iz Kranjske Gore, leto starejši Mitja Brajnik, načelnik inšpektorata UNZ Kranj, ki je živel na Bledu, 34-letni Rado Markič z Jezerskega, ki je delal v zavarovalništvu, 41-letni Luka Karničar, ravnatelj preddvorske šole, doma z Jezerskega, in 45-letni Boris Mlekuž, komercialist, doma iz Bovca. Vsi so bili na prvem sidrišču, kamor sta pilota Letalske policijske enote MNZ vozila gorske reševalce letalce, da so vadili reševalne manevre. Potek sta budno spremljala inštruktorja Mitja Brajnik in dr. Jani Kokalj, tokrat je bil na sidrišču tudi kandidat za inštruktorja Boris Mlekuž. Po enajsti uri je letalski tehnik spustil z lebdečega helikopterja na jeklenici oba Jezerjana, ki sta s seboj prinesla vakuumsko in reševalno vrečo. Medtem je na sidrišču zaigrala ponesrečenca dr. Mira Ažman, reševalec Marjan Kregar pa se je pripravil, da jo z vrečo, pripeto nase in na jeklenico, dvigne v helikopter. Kaj natančno se je dogajalo na sidrišču, ki je bilo urejeno po vseh predpisih GRS, najbrž nikoli ne bo znano, saj nihče od petih ni preživel tristometrskega padca. Včeraj pozno popoldne, ko smo videvali pretresene reševalce. ki so zapuščali Logarsko dolino, nam je namestnik načelnika GRS Janez Brojan dejal, da sodelujejo s preiskovalci in da bodo naredili vse za pojasnitev vzrokov za tragedijo. Prizadela je ogromno ljudi, ki so poznali reševalce. Mnogi še niso dojeli, kakšne razsežnosti ima. Tudi Kamničan, ki je bil med dvigovanjem na jeklenici z zdravnico v reševalni vreči, ne daje izjav, ker so mu tako naročili. Vse, kar je videl in dojel, je spravil na papir. GRS je tako po včerajšnji tragediji ostala brez dveh načelnikov postaj: Luka Karničar je bil načelnik postaje GRS Jezersko, Mitja Brajnik pa postaje GRS Kranj. Na kranjskem planinskem društvu so imeli popoldne žalno sejo, v drugih krajih pa se še dogovarjajo o sklicu. Že zdaj se v vrstah GRS dogovarjajo, kako pomagati otrokom in vdovam ponesrečenih gorskih reševalcev.

Nesreče v slovenskih gorah
Nesreča pripadnikov gorske reševalne službe pri Okrešlju nad Logarsko dolino je ne samo največja v njihovih vrstah doslej, ampak tudi edina v dolgoletni praksi te organizacije. Večja nesreča v vrstah GRS se je namreč zgodila samo 17. januarja 1996, ko je v steni 2252 metrov visoke Brane v Kamniških Alpah pri reševanju enega od planincev po zdrsu umrl Janez Plevel, 40-letni reševalec postaje GRS Kamnik, sicer doma iz Mekinj. Med nesrečami GRS se omenja še strmoglavljenje helikopterja na Ledinah pred več kot 20 leti, ko so umrli pilot, reševalec in poškodovanec, pa tudi smrt reševalca Massimiliana Puntarja januarja 1990 v jami na Rombonu. Leta 1996 se je v naših gorah ponesrečilo okrog 180 planincev, od tega 37 smrtno; slednja številka krepko presega tisto iz leta 1995. ko je bilo v gorah 199 ponesrečenih, a samo 14 smrtno, leta 1994 pa je bilo od 153 ponesrečenih v gorah 16 mrtvih. Do tragedije reševalcev GZS pri Okrešlju pa letos 1997 beležimo »le« dve smrtni žrtvi, 38 pa je bilo ponesrečenih, kar je bistveno manj od povprečja zadnjih let.

MIRKO KUNŠIČ