Delo, 12. junij 1997
GORSKI REŠEVALCI O NESREČI V LOGARSKI DOLINI
RADOVLJICA, 11.junija 1997
Janez Brojan, namestnik načelnika Gorske reševalne službe Slovenije, je dejal, da se tega, kar se je zgodilo, ne da dojeti. S fanti se je poznal 15, 20 let. Ob nesreči je bil v steni, približno 300 metrov vstran, zaradi vmesnega roba pa tragedije ni videl. Če bi se helikopter zaletel v steno, bi bilo lahko ob življenje še devet ljudi – pet reševalcev, dva pilota in dva mehanika. Pri usposabljanju so se že pripetile nezgode, česa tako tragičnega pa ne pomni. V posadki so bili izkušeni ljudje, ki so vedno poudarjali varnost. Lahko ugibamo in analiziramo, kaj se je dogajalo, odgovori na vsa vprašanja pa so odšli s fanti.
Po podatkih Janeza Brojana ima GRS 700 članov reševalcev, letalcev in zdravnikov pa je 60. Na tokratnem usposabljanju jih je sodelovalo 52 (med njimi 12 zdravnikov, šest iz jeseniške bolnišnice). Vsak letalec reševalec mora najprej narediti izpit in izpolniti ostale pogoje, ki so potrebni za člana GRS, predlog zanje pa pripravi postaja GRS. Ker se zavedajo, da je to delo praviloma še nevarnejše kot klasično reševanje, vsak podpiše izjavo, da se je za dejavnost odločil sam.
Tako kot ob številnih dosedanjih reševalnih akcijah smo se tudi zdaj z občudovanjem spraševali, kaj vendar žene nekatere ljudi, da tvegajo za druge življenje, ne da bi jih za to plačali. Na vprašanje, ali bo nesreča vplivala na zmanjšanje števila reševalcev, ki so amaterji, delajo pa profesionalno, je Janez Brojan odvrni(. da ne ve. Za to se odloči vsak sam. Tako kot si vesel, ko ti kdo pomaga v stiski, so tudi drugi veseli, če jim v težkem trenutku prideš na pomoč. O težavah tistih, ki ostajajo doma in so kdove kolikokrat sinu, očetu ali možu rekli – ne hodi, pa vsi, ki ne živimo v njihovem svetu, ne zvemo nič. O njih začnemo razmišljali šele takrat, ko se nekdo z gore ne vrne.
Dr. Iztok Tomazin, ki je med gorskimi reševalci že dvajset let, je po nesreči dejal, da je prejšnja leta vodil medicinski del tečaja. Ker pa se je šele v ponedeljek vrnil z Mount Everesta in ima noge pomrznjene, je tokrat prišel v Logarsko dolino predvsem zato, da bi videl, kako delajo prijatelji. Bil je v skupini treh zdravnikov, ki so šli na kraj nesreče v upanju, da se bo dalo še pomagati.
Medtem ko so se na tečajih že pripetile poškodbe (pred leti se je za njegovo ženo dr. Martino Zupančič vaja končala z zlomom vratnega dela hrbtenice), se smrtnih izidov nesreč pri nas ne spomni, gotovo pa se še ni zgodila taka katastrofa. Dr. Iztok Tomazin je navedel tudi besede enega od zdravnikov: Ko visi na vitli pod helikopterjem, tam visi tudi njegova družina. Zaradi sedanjega statusa gorskih reševalcev lahko njihova smrt za družine — poleg čustvene izgube – pomeni tudi materialno katastrofo. Tega pa si naša družba ne bi smela dovoliti.
VLASTA FELC
