Polet, 26. julij 1959
Pred tednom dni je bil v italijanskih Alpah na švicarski meji v skupini Bernine (4055 m) zaključen kongres IKAR — mednarodne organizacije gorskih reševalcev alpskih držav. Poleg reševalcev in zdravnikov ia Italije, Švice, Nemčije in Francije so se tega kongresa oziroma posvetovanja udeležili tudi naši reševalci: Koblar Stane, More Andrej, Kunaver Aleš, Mahkota Ante, Keršič-Belač in dr. Robič Andrej pod vodstvom načelnika komisije za GRS pri Planinski zvezi Slovenije dr. Mihe Potočnika.
Posvetovanje je bilo na visokogorski postojanki Cabana Marinelli – Bombardica (2813 m), skoraj v višini našega Triglava, na južnih pobočjih ledenikov pod Bernino (4055 m) od nedelje 12. do nedelje 19. julija. Program posvetovanja je obsegajo predvsem praktično delo z vsemi najmodernejšimi reševalnimi sredstvi, ki jih premorejo moštva posameznih držav, po drugi strani pa tudi vse načine reševanja z improviziranimi sredstvi običajne tehnične in osebne opreme, ki jo nosi s seboj gorniška naveza ali manjša skupina dveh do treh.
Posebni del posvetovanja je vseboval še dajanje prve pomoči in ravnanje s ponesrečencem z medicinskega stališča.
Tehnični del posvetovanja je vodil avstrijski, v svetu dobro poznani strokovnjak Wastl Mariner, zdravniški pa predsednik IKAR — dr. Cambell iz Pontresine v Švici.
28 reševalcev iz petih alpskih držav (Francozi se posvetovanja niso udeležili) je v šestih dnevih predelalo in preštudiralo vse načine reševanja iz navpičnih, strmih sten navzdol in navzgor ter z globokih ledeniških razpok. Pri tem so naši reševalci pokazali dvoje tehničnih pridobitev: reševanje soplezalca, kadar je eden v navezi dveh težko poškodovan in se ne more gibati (po metodi naših dveh alpinistov Avčin – Levstek) ter tehnično noviteto: vitel, s katerim je mogoče ponesrečenega plezalca iz stene spraviti navzgor v času 400 metrov v eni uri. Te naprave do letos ni imela še nobena organizacija reševalcev, na ta kongres pa so že prinesla posamezna moštva štiri modele. Od teh pa je zaradi tehničnih slabosti in nedognanosti avstrijski model po prvih poizkusih takoj izpadel konkurence. Odlično je uspel nemški model reševalcev iz Münchna, po enostavnosti pa je prekašal švicarski, toda naš je na koncu presegel vsa pričakovanja pri reševanj v najbolj izpostavljeni steni. Vitel je skonstruiral mladi študent tehnične fakultete v Ljubljani in alpinist Aleš Kunaver, izdelalo pa ga je več ljubljanskih podjetij obrtnikov tik pred odhodom naše ekipe ter ima zaradi tega še nekaj pomanjkljivosti, ki pa niso bistveno vplivale na dokončni vtis, ki ga je naša naprava zapustila pri ostalih ekipah.
Naša vrsta se je marsičesa naučila od ostalih, predvsem v tehniki reševanja iz ledeniških razpok, pokazala pa je tudi nekaj tehniških novitet, ki so bile doslej pri ostalih nepoznane.
Vse naše delo v stenah in na ledenikih je posnel na filmski trak udeleženec italijanske odprave K2 dr. Mario Fantin. Film bo odkupila tudi naša Planinska zveza in bo služil za predavanja pri nas doma. Člani naše ekipe so delo na terenu posneli tudi na dia-filme, da bodo lahko prenašali v barvah svoje znanje na neizvežbane reševalce po alpinističnih odsekih. Zadnji dan so se vse ekipe v čudovitem vremenu povzpele še na vrh Bernine (4055 m), pri povratku v domovino preko Sondrija pa so si ogledali še sedem gorskih prelazov. Naslednje leto bo zasedanje te mednarodne organizacije v Švici, leta 1961 pa upamo pri nas v Julijskih Alpah.
Marjan Keršič Belač
