Mirko Kajzelj
Herbert Drofenik (ilustrator)
Naš alpinizem(PDF, 17,8 MB)
Predgovor
Ta knjiga naj bo dokaz in opis dela, ki so ga izvršili naši najboljši alpinisti tehniki. Alpinizem je delo in ne zabava. Skoraj vsakdo ima poleg svojega poklica še kako resnejše razvedrilo, ki pa je tudi delo; zabava je razvedrilo brez etične vrednosti. Čitanje knjig, udejstvovanje v glasbi, šport, igra otrok, alpinizem – vse to je delo.
Prinašamo vrsto suhih opisov plezalnih in drugih težjih tur, saj česa drugega taka zbirka ne more. A vsak prijem in stopinja od teh tisočev in milijonov, še tako neznaten vršič, prepoka ali škrbinica, je bila za plezalca doživetje zase. Koliko silnih duševnih emocij, strahu, veselja in navdušenja je zakritih za tem stvarnim izvlečkom, a večina vsega ostane pokopana globoko v srcih kot bogat etični zaklad. Mi lahko samo rečemo: »Pojdite tja in doživeli boste, če ne isto, pa vsaj podobno.«
Zbirka je deloma že zgodovina, deloma pa še kronika. Torej samo rezultat. Ima pa še drug namen kakor samo rešiti dejstva pozabljenju. To je cilj vzgajanja in izpopolnjevanja planincev in alpinistov. Prvi namen in pogoj za uspeh alpinizma je, da spravi ljudi sploh v gore. To pa gre samo z akomodiranjem gora človeku, z nadelavo, zaznamovanjem in zavarovanjem poti. A to naj bo samo prvi korak, zasilni pripomoček. Končni namen in cilj alpinizma je vzgojiti ljudi v alpiniste, gore pa naj ostanejo nedotaknjeno svetišče.
Tega smotra se moramo pri prvem koraku vedno zavedati. Če ena organizacija prevzame prvo stopnjo, ji je težko razviti tudi nadaljnje, zato so potrebne druge organizacije. Na videz drugačne smernice slednjih ne dokazujejo, da stojijo prvi v opreki in ji nasprotujejo, ampak nasprotno: da jo izpopolnjujejo in da si druga drugi opravičujejo svoje delo. Cilj alpinizma ostane slej ko prej vzgoja ljudi v individualne alpiniste.
Knjiga ni namenjena samo plezalcem, ampak tudi vsem, ki si včasih v prostem času utirajo svojo pot skozi divji pragozd gorske prirode, in onim, ki se hočejo za to izpopolniti. Cilj knjige bo dosežen, če bo koga zanesljivo pripeljala čez steno, če bo koga naučila samostojno opazovati gorski teren, formacijo in tvorbe pečevja in če bo slednjič zmožen sam, po lastni orientaciji, z lastno sposobnostjo in silo napraviti kako težjo turo.
Prvi in glavni namen alpinizma je individualno-vzgojni moment. Ne smemo pa pozabiti še na drugega, ki je skoraj ravno tako važen in pomemben, t. j. narodno-gospodarski moment. Da ima alpinizem opraviti z narodnim gospodarstvom, je jasno, toda športna alpinistika menda vendar ne? Pa ravno alpinistika.
Kdaj je zaslovel Matterhorn po vsem svetu? Odkar se je vršila športna borba za njegov vrhunec, odkar ga je zavzel slavni Whymper. Kdaj se je tuji svet začel zanimati za Triglav? Odkar je padla Triglavska stena. Tedaj so začeli številni tujci zahajati v Vrata. Triglav s svojo steno in Špikova stena sta v tujem alpinističnem svetu bolj znana kakor ime Julijskih Alp. Skoraj vsak tuj alpinist, ki je videl nekaj tudi izven svoje domovine, bo poznal Triglav vsaj po imenu, dostikrat pa ne bo vedel imenovati skupine, v kateri leži.
Alpinistični uspehi odkrivajo gore svetu; oni so prvi pogoj za tujski promet v goratih pokrajinah. Prvi so na vrsti alpinisti, nato pridejo planinci in turisti, daleč za njimi pa mogočni letoviščarji, vendar na klic prvih.
In še: zakaj smo vzeli tuja izraza »alpinizem« in »alpinistika«? Saj imamo domače izraze. Če so nam tako po godu tujke, zakaj nismo uporabili že udomačene »turistike«?
V slovenščini imamo za ta predmet dva izraza: »hribolastvo« in »planinstvo«. Prvi izraz je očitno zastarel in ne posebno lep, očividno le za silo izpeljan iz nemškega »Bergsteigen«. Mogoče je bil na mestu in primeren v Kadilnikovih časih, ko je bil naš alpinizem še v povojih in čut za jezik manj izbrušen; danes prav gotovo ni več.
»Planinstvo« pa spominja preveč na planine, t. j. pašnike s stanovi. Izraz lahko rabimo pri oblih, mehkih oblikah obraslega sredogorja, ne pa za markantne in gole, ostro rezane vršace in špike visokih gora.
»Turistika« je bila do pred kratkim zelo rabljen izraz, zadnja leta pa se meša s »turizmom«, t. j. tujskim prometom. Tudi izpeljanki iz obeh izrazov za izvršujoče osebe se krijeta: turist.
Zakaj bi se torej ne poslužili izrazov, izpeljanih iz gorstva, ki prepreda skoraj celo našo ožjo domovino? Saj so ti izrazi postali mednarodni in imamo mi kot naseljenci dela tega gorovja isto pravico do njih kakor Nemci, Francozi in Italijani. Poleg tega se je ta telesno-kulturna panoga pričela prav v Alpah, in če ima sploh katero gorstvo pravico, da se izvajajo izrazi za ta šport iz njega, tedaj so to samo Alpe.
Izraz »alpinizem« obsega v najširšem krogu ta pojav. Vsebuje športno-telesne panoge, predvsem smučarstvo in plezalstvo, ki jih imenujemo skupno »alpinistika«, ter duševno-kulturne panoge, bodisi v področju znanosti bodisi v področju estetike in umetnosti. Izvrševalca te kulturno-športne panoge imenujemo alpinist.
V prijetno dolžnost nam je, da se zahvalimo dr. jur. Henriku Tumi za njegova številna pojasnila in podatke, dr. Pavlu Kalteneggerju za informacije in podatke od avstrijskih alpinistov, Turner Bergsteiger Vereinu in Adolfu Bauerju v Gradcu za naklonjenost pri izposoji nemške alpinistične literature ter vsem tujim in domačim alpinistom, ki so na kakršen koli način prispevali in pomagali pri tem delu.
Marca 1932
Odbor turistovskega kluba »Skala«

Vsebina
Uvod 11
Vrednota alpinizma 14
Pregled našega alpinizma 24
Navodilo , . .. . 65
Vzhodne Julijske Alpe 69
Zgodovinski pregled 70
Rabeljska Dolina 75
Funfspitz, tretji vrh (1877 m), Lahnspitzen. Remšendol 77
Male špice. Velika Bucherspitze, Funfspitz, četrti vrh (1884 m), prvi vrh, drugi vrh.
Mangrtska Dolina 79
Rateške Ponce, Visoka Ponca, Srednja in Zadnja Ponca, Strug, Vevnica, severni raz in stena, V Koncu špica, Kotova Špica, Mangrt, severna stena, Mali Mangrt, Bukovnik. Planica 89
Travnik, severna stena, Rob Velike Dnine, severna stena, Jalovec, severo-vzhodna stena, severna stena, severna grapa, sev.- zapadni greben, Ponce, Kotova špica, južna stena, vzhodna stena, V Koncu Špica, Vevnica, vzhodni bok, Strug, vzhodni bok, Srednja Ponca, Visoka Ponca, severo-vzhodni steber, Kugvjeva smer, severni greben. Pišenca — Krnica 101
Frdamane Police, špik, Lipnica, Velika Ponca, greben Ponc z zapada, na Ponci iz vmesne škrbine, Vel. Ponca z juga, iz škrbine proti Oltarju, Oltar, iz škrbine proti Vel. Ponci, zapadna stena, Visoki Rokav, zapadna stena, škrlatica . . ., severna stena, severozapadna stena, Rakova špica, severo-zapadna stena, Dovški Gamzovec; severo-zapadna stena, Razor. . ., severna stena, Škrbina v Zadnjem Prisojniku, severna stena, Prisojnik. . ., vzhodni greben, grapa ob Zadnjem Prisojniku, severo-vzhodna stena, severni greben, sev.-zapadna stena, zapadni greben, Mojstrovka … , vzhodni greben, severna stena. Martuljek 131
Kukova Špica, sev.-zapadni steber, Škrnatarica, sev.-zapadna stena, Dovški Križ—Široka peč . . ., severna stena D. Križa, Široka peč z juga, greben široke Peči, severna stena š. Peci, D. Križ s severo-zapada, prelaz čez Grlo, Mali Oltar, severo-vzhodni greben in greben na Veliki Oltar, Martuljške Ponce, prelaz med Oltarjem in Vel. Ponco, sev.-vzhodna stena Vel. Ponce, prelaz med Vel. in Malo Ponco, špik. . ., špikov Graben in vzhodni greben, severna stena, povprek čez severno in sev.-zapadno steno, sev.-zapadna stena, Frdamane Police, severo-vzhodna stena, južna stena Rušice in po grebenu na F. Police. Beli Potok . . . . 151
V prodnato krnico vzhodno Kukove špice, severna stena Kukove Špice. Vrata 153
Požgana Mlinarica, iz Aljaževega doma, Urbanova špica, Begunjski Vrh, Cmir, Spodnja Urbanova Špica iz Za Cmira: v Za Cmir, severna stena Cmira, severo-zapadni steber, zapadm steber, zapadna stena, Triglav . . ., severna stena, Kugyjeva polica, severni greben Triglava, zapadna stena, Pihavec. . ., z Luknje, Bovški Gamzovec, z Luknje, po grebenu na Pihavec, Stenar, vzhodna stena, severna stena, zapadni raz, Dolkova Špica; južna stena, jugo-vzhodni greben, severo-vzhodna stena, z D. Špice po grebenu na Škrlatico, Škrlatica. .. , južna stena, vzhodna stena, Visoki Rokav, južna stena, greben na Škrlatico, Spodnji Rokav, južna stena, z jugo-vzhoda, iz Vrat na Vis; Rokav, greben Visoki— Spodnji Rokav, Oltar. . ., vzhodna stena škrbine med Oltarjem in Vis. Rokavom, jugo-vzhodna stena Oltarja, z Oltarja po grebenu na Vis. Rokav, čez Grlo v Martuljek, Dovški Križ, iz Vrat (čez Jezera, čez Brinje, čez. Plaze), Škrnatarica, Kukova špica, po grebenu na Križ, K. špica iz Vrat, jugo-vzhodni in severovzhodni greben. Kot 198
Rjavina, Luknja Peč, L. Peč iz Kota, sev.-vzhodni greben Rjavine, severna stena, z Zelenega Snega na Triglav, Urbanova Špica, severovzhodni greben. Krma 203
Debela Peč, severna stena, prelaz čez Lipanjska Vrata, severozapadna stena Dražkega Roba, Mali Dražki Vrh, sev. stena, Vel. Dražki vrh, sev. stena, Tosc, sev.-zapadna stena, Vernar, z Boh. Vratc, Rjavina iz Krme. Bohinj 213
Velo Polje 215
Vernar, Triglav, jugo-vzhodna in južna stena, Rjaveč, Kanjavec, Mišelj Vrh, Debeli Vrh. Komna 217
Tičarica, Zelnarica, sev.-zap. stena Vel. Zelnarice, Vršac nad Zadnjico, Veliko Špičje, Plazki Vogel, Kal, Lanževica, Bogatin, Mahavšček, Podrta Gora. Trenta, dolina Soče 220
Veliko špičje, sev. stena, Zadnjiški Ozebnik, Kanjavec, sev. stena, s severo-vzhoda, Pihavec, s pl. Zajavor, s Trentskih Podov, s severa, Planja, Goličica, Razor, vzhodna stena, Prisojnik z juga, z zapada, Jalovec, čez Jezerca, Veliki in Mali Ozebnik, Pelci, Jelenki, Bavški Grintavec. .., iz škrbine na severu, severo-vzhodni greben, Srebrnjak, sev.-zapadna stena, Trentski Pele iz Zapotoka in od Zlatoroga, Srebrnjak iz Soče, Grintavec iz Soče, jugo-zap. greben Grintavca. Bavšica, Bala 227
jugo-zap. greben Grintavca, Veliki Pele, Morež z Balske Planine, Vrh Krnice z vzhoda, z juga. Koritnica 229
Loška Stena, čez L. St. na Vrh Rup in po grebenu do Plešivca, Morež, Ozebnika, zap. stena Vel. Ozebnika, Jalovec, jugo-zap. stena, Kotova Špica z jugo-zapada, Vevnica, Mangrt, vzhodni greben, ]užni bok, z jugo-zapada, s severo-zapada. Savinjske Alpe 233
Zgodovinski pregled 234
Dolina Kamniške Bistrice . . . 238 Zeleniške špice, iz Bele, Dedec, iz Bistrice, s poti na Kamn. Sedlo, Planjava, zapadna stena, Brana, severo-vzhodna sija, vzhodno rebro, iz Bistrice, čez Žmavčarje na Kotliče, Turška Gora, južni raz, Gamzov Skret, Skuta . . ., južna stena, štruca, južna stena, Dolgi Hrbet, zapadni greben, Grintavec, vzhodna stena. Robanov Kot . . . 250
Ojstrica, vzhodna stena, severo-vzhodni greben, Grofička, Strelovec. Logarska Dolina 255
Strelovec, Grofička od Strelovca, direktno iz Log. Doline, čez škrbino, Ojstrica. .. , severo-zapadna stena, zapadni raz, zapadna stena, škarje, severna stena, Planjava . . ., severna stena, Kamniško sedlo, Turška Gora . . ., severna stena, severni greben, Rinke . .., Mala Rinka, sev.-vzhodna stena, sev. raz, Štajerska Rinka, vzhodna stena sev.-vzh. raza, sev.-vzhodni raz, severna stena, Križ, vzhodna stena, sev.-vzhodni raz, Mrzla Gora, pot izpod Savinjskega Sedla, južna stena, Hudi Prask. Belska Kočna 278
severo-zapadni greben Mrzle Gore, Koroške Babe, vzhodna stena sev. vršiča Ravenska Kočna 280
zap. stena Vel. Babe, Baba z Jez. Sedla, Križ, sev. greb., sev. stena, sev.-zapadni greben, zap. stena, Kranjska Rinka, sev. stena, sev.-zap. greben, zap. stena, greben na Skuto, Skuta . . ., severna stena, štruca, sev. stena, Dolgi Hrbet, sev. stena, Grintavec, sev. stena, s severo-zapada, Dolška (Jezerska) škrbina, severna stena. Dolina Kokre 291
Kočna, sev. stena, sev.-zap. greben, južni greben, Kalška gora, Kalški Greben, severo-vzhodni raz K. Gore, severni stolp, srednji vršič, jugo-zap. vršič, sev.-zap. stena K. Grebena, Storžič. Alpinistični izrazi 297
Abecedno kazalo 308
Seznam skic Stran 1.
Severna stena Mangrta 83 2.
severna stena Travnika , 91 3.
severno ostenje Jalovca 93 4.
zapadno ostenje Oltarja, Vis. Rokava, Škrlatice … . med 96 in 97 5.
severo-zapadne stene Škrlatice, Rakove špice, Rogljice, Gamzovca . 109 6.
severna stena Razora 117 7.
severna stena Škrbine v Zad. Prisojniku 119 8.
severna stena Prisojnika 123 9. s
everna stena Mojstrovke 127 10. sev. ostenje Kukove špice, Skrnatarice in široke Peči .. . . 133 11.
sev. stena špika in Frdam. Polic 147 12.
zap. stena Cmira 157 13.
severna stena Triglava med 176 in 177 14.
sev. stena Debele Peči 205 15. sev. stena Mal. Dražkega Vrha 207 16.
sev. stena Vel. Dražkega Vrha in Tosca 211 17. zapadna stena Planjave 243 18.
vzhodna stena Ojstrice 253 19. sev.-zap. stena Ojstrice 259 20.
sev. stena Planjave 263 21. sev. stena Turske Gore 265 22.
sev. stene Male in štajerske Rinke med 272 in 273 23. južna stena Mrzle Gore 275 24. severna stena Skute 285 25. severna stena Dolgega Hrbta . 288
Seznam zemljevidov I. Mangrtska Dolina, Planica med 80 in 81 II. Pišenca, Krnica, Trenta 112, 113 III. Martuljek, Vrata 144, 145 IV. Vrata, Kot, Krma 160, 161 V. Trenta, Bala, Koritnica 224, 225 VI. Savinjske Alpe, 240, 241
Uvod
Pričujoče delo ima na prvem mestu ideološki članek o alpinizmu. Drugi članek je splošen pregled celotnega slovenskega alpinizma. Pri tem smo skušali zbrati vse pomembnejše dogodke v našem alpinizmu v kronološko vrsto. Viri, si so nam služili v ta namen, so vsa slovenska alpinistična literatura, predvsem Planinski Vestnik, Kocbekove »Savinjske Alpe«, Geografski Vestnik (1926. in 1930., dr j a. J Rusa »Triglav«), od nemške literature Richterjeva »Die Erschliessung der Ostalpen« (Kugyjev spis o Julijskih in Bohmov spis o Savinjskih Alpah), skoraj vsi alpinistični mesečniki in še nekaj drugih del, največ pa privatne ustmene in pismene informacije. Nato pride glavni del knjige, t. j . zbirka popisov plezalnih in nezaznamovanih potov v Vzhodnih Julijskih in Savinjskih Alpah. Tu so nam služili isti viri kakor zgoraj, od nemške literature zlasti še »Hochtourist«, mesečniki »Osterr. Alpenzeitung«. »Zeitschrift« in »Mitteilungen« d. D. u. O. A. V., »Bergsteiger«, od italijanske literature »In alto« 1930./31., izvestja »Soz. alpina friulana«, največ pa zasebni podatki. Pri vsakem popisu je zadaj v okrajšavi naveden vir, razen če ni privatno poročilo.
Sistem, ki smo ga uporabili, je dolinski, t. j . da so obdelane doline druga za drugo v gotovem vrstnem redu, v razliko od večine nemških podobnih del (tudi »Hochtourist«), ki so urejena po vrhovih, pri čemer 12 so obdelani vrhovi po gotovem redu z vseh strani, ne glede na dolinsko situacijo. V našem slučaju je n. pr. en in isti vrh obdelan na več mestih, in sicer pri onih dolinah, iz katerih je pač dostopen, dočim so pri nemškem sistemu združeni vsi vzponi na gotov vrh v mestno celoto. Oba sistema imata svoje prednosti in slabe strani. Obdelavo Julijskih Alp smo pričeli na skrajnem sev.-zap. koncu, t. j . pri Rabeljski Dolini. Od tu gremo po severnih prečnih dolinah proti vzhodu in jugovzhodu (Remšendol, Mangrtska Dolina, Planica, Pišenca-Krnica, Beli Potok, Vrata, Kot, Krma) in zavijemo, sledeč dolinskemu obroču, ki oklepa osrednjo gorsko verigo, proti jugu (Bohinj) zapadu in nazaj proti severo-zapadu (Trenta Bavšica, Koritnica). V posameznih dolinah gremo v smeri od vzhoda proti zapadu. Pri Sav. Alpah smo obdelali najprej Bistrico na jugu, nato zavijemo na sever in obdelamo severne doline od vzhoda na zapad: Robanov Kot, Logarsko Dolino, Belsko Kočno, Ravensko Kočno, Kokro. Obdelava dolin ravno tako od vzhoda proti zapadu.
Obema skupinama načelujeta kratka zgodovinska pregleda. Mestu, kjer je kak vrh prvič obdelan, smo pridejali kratko alpinistično zgodovino, če smo mogli zvedeti zanjo in kolikor smo je dobili. Nekatere dogodke večkrat ponovno omenjamo, a se radi preglednosti tej napaki nismo mogli izogniti. Predele, ki so malo znani in raziskani, smo kolikor mogoče pregledno in izčrpno popisali. Marsikaj je tudi iz zemljevidov razvidno. Popise pojasnjuje 25 perorisb in 6 zemljevidov z včrtanimi smermi (glej navodilo).
Pri tej stvari je tudi naš namen, uvesti enotno imenoslovje in izrazoslovje. V nomenklaturi Jul. Alp se držimo merodajnega »Imenoslovja« drja. Tume, ki smo ga v vseh slučajih lastnega povpraševanja in poizvedovanja spoznali za vestno, točno in zanesljivo delo. V Sav. Alpah imenoslovje še ni urejeno, niti zbrano, tu se držimo najzanesljivejše tradicije in ustmenih podatkov.— Novi izrazi, ki smo jih upeljali, bodo gotovo marsikomu na prvi pogled tuji, zato smo pridejali zadaj kolikormogoče pregledno, kratko izrazoslovno zbirko. Osnova tem izrazom je Tumova »Morfologija in terminologija za turiste« (Pl. V. 1909. in 1910.), nekaj zimskih izrazov imamo tudi iz Badiurove »Smuške terminologije« (»Šport« 1920./21.). Nekaj smo izpremenili, nekaj dodali, nekaj izpustili. Predvsem smo pazili, da so izrazi pristni in čisti, da ne nasprotujejo stilu in zvoku jezika, izogibali smo se ekstremom.
Vrednota alpinizma
Albin Torelli
Težko je orisati pojme, na katere vplivajo ali jih celo opredeljujejo prilike, ki se z napredkom človeka — zlasti v kulturi — izpreminjajo. Za pojem alpinizma velja to tembolj, ker se že nazori vseh pomembnejših ideologov istih dob o njem bistveno razlikujejo; skoraj pri vsakem naletimo na drugačen kriterij, s katerim presoja zmisel in pomen alpinističnega udejstvovanja.
Naš namen je, zavzeti stališče napram nekaterim bistvenim, a še vedno spornim karakteristikam alpinizma in skicirati naše mnenje o njegovem bistvu in vrednoti.
Alpinizem je pojav zadnjega časa, novejše kulture. Posebno po vojni je dosegel izreden razmah, pri nas se je povzpel nepojmljivo visoko. Na vprašanje, kaj je vzrok temu temu razvoju, je isti odgovor kakor na vprašanje o bistvu in zmislu alpinizma, kar sledi.
Splošno se označuje alpinizem kot kulturen pojav. Če gledamo s stališča, da je naloga kulture plemenitenje duha, in če upoštevamo, da sestavljajo etiko splošni principi, ki določajo norme naše dejavnosti, tedaj alpinizem tudi .plemeniti človeško nrav. V čem pa se kaže kulturnost in etična vrednota alpinizma?
Dejstvo je, da je današnja gospodarska kriza predvsem kriza moderne kulture, ki jo je vzela civilizacija že skoraj v zakup, nikakor pa se ne da zanikati njenega kvarnega vpliva na kulturo. .Vulgarna pojma civilizacije in kulture se že precej krijeta, to pa zato, ker so z današnjim pojmom kulture že mišljeni tuji in vsiljeni pojavi, ki z nesluteno silo ne samo uplivajo na kulturno plat našega življenja, temveč jo celo določajo. N. pr.: produkcija, standardizacija, tipizacija in normalizacija so derivati vladajočega gospodarskega principa, ki segajo s svojim močnim uplivom na današnjega človeka že tudi v njegovo kulturno življenje. Kakšno moč in upliv ima n. pr. reklama, ki vzbudi pri konzumentu željo po dotičnih fabrikatih, ki vedno bolj izpreminjajo življenje in življenjski stil modernega človeka. Na mesto naravnih kulturnih oblik stopajo umetne, ustvarjene po strogo gospodarski kalkulaciji. Individualni okus in občutek se umikata klicu prepričevalne reklame. Moda! Oswald Spengler govori o nevarni dobi, ko civilizacija že nadomešča kulturo, kar vidi v tem, da mrzli intelekt, t. j . zavedna preračunljivost, izpodrine ustvarjajočo tvornost. Tako že nastaja v krajih, kjer je naseljenost ljudstva prevelika in ni več mogoča prava vzgoja za posameznika, »hipertrofija možganov«, ko je nakopičeno znanje že toliko, da možgani niso več sposobni za normalno prožno delovanje. Kultura se vrednoti radi kulture same. Ogromni gospodarski napredek je zapostavil človeka v njegovem dostojanstvu in napravil iz njega lutko, ki ji samo še gospodarske in socialne razmere ustvarjajo življenjsko obliko in stil. Okolica je zajela človeka s toliko silo, da plove v tem kaotičnem boju gospodarskih in po teh danih socijalnih principov. Izgubil je vsako podstatnost in središčnost, tako da so mu norma le še obstoječe gospodarske okoliščine. Človek ne črpa več iz sebe, zato ni več gospodar samega sebe, ni več samonikel, ne usmerja več sam svojega življenja, temveč je postulat praktičnosti, materialne smotrenosti. Slednji je podredil že kulturo in uravnovesil življenje zgolj z odnosi do družbe. Pogled tega človeka je uprt v svet zunanjosti. Nezavedno tava za užitkom in lovi zlato, klic notranjosti je v njem utihnil. Tip tega človeka, kolektivni človek, je pravi produkt razmer, t. j . gole civilizacije.
Toda že se javlja novi človek, ki želi iz tega kaotičnega racionalizma, iz mehanističnega življenskega ustroja zopet najti pot do samega sebe. Na razvailinah življenja .površne brezciljnosti in razklane duševnosti hoče zgraditi novo kraljestvo duha in mu zopet podrediti svet materije. To bo človek, ki se bo zopet zavedel svojega bistva, človek, v katerem bo znova vznikla vitaliteta, emocija, ki šele napravi življenje zanimivo in nam prikaže njegovo pomembnost. Emocija je vendar najdragocenejši element našega življenja, ker nam daje pravi impulz, ki je v današnjem (zlasti kolektivnem človeku malone že zamrl. To nam potrjujejo pojavi današnje dobe, kakor so teorija rase, kolektivistični socializem, šovinistični nacionalizem, ki ni nič drugega kakor egoizem. Vsa ta gibanja, ki pa danes svet obvladujejo, v človeku sistematično zatirajo po naravi mu dano tvornost (zmisel za ustvarjanje), ne vprašajo pa pri tem, ali ima to njihovo delo praktičen življenjski pomen, kar je danes ravno osnova utemeljevanju vsega dejanja in nehanja.
S tega stališča hočemo najti idejne utemeljitve za alpinizem, poiskati njegov zmisel in smoter alpinističnega udejstvovanja. Alpinizem se ne da odpraviti s »praktično nezmiselnostjo«. Čudimo se onim, ki pri vsej afirmaciji pravega bistva življenja vlačijo v borbo proti alpinizmu argument neposredne življenjske praktičnosti. Te v alpinizmu — priznavamo — ne bomo našli posebno veliko, če izvzamemo zdravstveni moment. Vendar upošteva celo nacionalno-ekonomska veda kulturne potrebe (brez praktične primesi!), torej s čisto gospodarskega stališča! Sicer je tudi v kulturnih pojavih neka zakonitost, višina pa je individualna, odvisna največ od razvoja duševnosti. Kultura temelji zgolj na individualno-duhovni podlagi.
Kakor vsakemu kulturnemu pojavu, talko se tudi alpinizmu upira delo brez Meje, udejstvovanje brez idealizma, kar vrednote bolj uničuje, kakor pa ustvarja. Vrednost kulturnega dela je v ideji in njegovi provenienci, da prihaja od enega stvaritelja, torej kaže na osebnost in njeno tvorno idejno silo, ki jo hočejo danes tudi že nadomestiti s kolektivom, nad nacionalnostjo. Kot kulturen pojav kaže tudi alpinizem na osebnost, izraz tega je alpinski čin. V njem je utelešena tudi ideja alpinizma. Alpinski čin je prvina alpinizma, zato najdemo zmisel slednjega le pri analizi alpinskega čina. Bistvo čina ni niti plezanje ali lazenje samo, niti doseženi cilj s širnim razgledom, ampak cela izvršena tura, to izvršeno del o kot sumacija vsega tega z zaključno krono: telesnim naporom, premagovanjem in spoznavanjem samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti, ki se pri plezanju oboje razvijejo do dramatične napetosti. To jedro potisne vse druge momente v stran, tudi estetskega, ki je le postranskega pomena, prej slučajen nego reden.
V čem vidimo kulturnost alpinskega čina? Kakor znano, temelji alpinistično udejstvovanje v izberi pota, ne glede na nevarnosti nameravane ture. Taka »pota« so združena s »premagovanjem« sten, grebenov in drugih gorskih tvorb ob čim manjši tuji pomoči, torej čim bolj samostojno, individualno. Lazenje po gorah brez vodnika smatramo za najidealnejši način alpinističnega udejstvovanja, ki zajame vso njegovo kulturno vrednoto. A zakaj?
Alpinska tura je pot v romantično samoto, beg iz sveta civilizacije, iz civilizirane človeške družbe. Zakaj pa ravno v divjo prirodo, ali ni samota polja in gozda ravnotako lepa in tolažeča? Čemu borba z divjimi elementi narave, temi kamnitimi, v sneg in led vkovanimi kolosi molčečih gora, borba celo na življenje in smrt? Ali je kulturno, etično opravičljivo izpostavljati to revno, slabotno življenje za problematično vrednost »zmage nad naravo« ali celo »rekorda«?
Prijatelj, težko se da to razložiti, razumel in občutil pa boš, ko boš pijan veselja stopil na teme premaganemu velikanu, simbolu veličine, mogočnosti in nepremagljivosti, ko se ti bo oglasila zavest pravkar prestane nevarnosti, ko boš zopet občutil veselje nad življenjem, ki bo z novo silo zakipelo v tebi. Smešno, porečeš, boriti se z naravo, ki skriva zate nevarnost pri vsakem koraku in te pomilovalno motri, ko se veseliš svoje zmage, saj je bil vendar le slučaj, da si odnesel zdravo kožo. Lahko, da si jo premagal enkrat, drugič je ne boš več! Da, res je, alpinist se tudi zaveda tega, ko se s skrajnim naporom, s silno voljo in samozatajevanjem bori korak za korakom nad strašnimi in obupnimi prepadi za svoje življenje. A zaveda se tudi, da se mu pri tem elementarnem delu zbude neznane sile orjaških potenc, da se mu poostrijo čutila, da vidi in sliši najmanjšo malenkost, da začuti in zasluti, ko se mu rahlja oprimek ali stop, še preden se prvič zamaje, da mu možgani čudovito hitro delujejo in asociirajo dogodke, da reagira z refleksom na vsak najnranjši premik okolice, da postane gibčen kot mačka in da se mu mišična moč podvoji. Tedaj izginejo pod njim prepadi, on samo po risje zasleduje potek svoje smeri kvišku. Ta elementarna borba je zbudila v njem potence, ki jih je preje potlačilo in uspavalo povprečno življenje, v njem je vstali zatirani individuum, približal se. je samemu sebi. Odkod torej človekovo hotenje po novi borbi, potem ko je že prestal prvo? Mar odtod, ker ga mika mogočni simbol veličine, razgled? Ne, ne, borba je ono, kar ga mika in vabi, preizkušanje in merjenje svojih, sicer spečih sil s prirodo, jačanje mišic, ostrenje čutil. Ona zatirana sila v njem ga vabi v divjo prirodo na vedno nove preizkušnje. Borba ga še bolj utrdi, zavest premagane težave mu daje nove življenjske sile, novega pogona, ga dvigne iz malodušnosti. Mar ni to najjačja afirmacija življenja? Boj zasužnjenju duše, za katerega naj bi zadoščal in ga nadomestil, kakor običajno, le ta ali oni način samoprevare, ki naj človeka zopet dvigne na stopnjo, da začne življenje znova ceniti. Mar ne leži v moči in sposobnosti, prenašati težave in jih premagovati, kriterij resnične ljubezni do življenja? Mar ne pomaga ravno alpinski čin, ta verni izraz prostovoljno naloženega si samozatajevanja, poiskati izhod iz tega tegobnega, navidez enoličnega izživljanja z vsemi nepopolnostmi in trpljenjem, da življenja ne občutimo več tako neznosnega, strahotnega? Prav to je pot k resničnosti življenja, iskanje izgubljene sile, prerojenje človeka, da se zopet raduje življenja in odvrže spone življenjskih laži, katerim bi sicer podlegel, ko bi spoznal njihovo varljivo vrednost in ničevost. Prav pravi Pfannl v svoji knjigi »Was bist du mir, Berg?«: »Edino človek, ,jaz’, je na tebi ono, kar me privlači. Mrtvo svetišče je narava, šele človek jo oživi z bogovi.« V prosti prirodi se razvije človek — individuum do skrajnih možnih meja, tam šele uveljavi in izrabi svoje sposobnosti. Brez njega je narava mrtva. Šele človek jo razgiba s,svoj o borbenostjo in intuicijo. Borba velja tebi samemu, prijatelj! Naperjena je proti onim silam, (ki klijejo v tebi in skušajo zatreti tvoje pravo bistvo, tvojo osebnost. V težkih, a veličastnih momentih iščeš pota v novo, pravo življenje, preživljaš ‘krizo radi pseudokulture bolne duše, kličeš na plan zatrto osebnost. Kdor negira to resnično etično in kulturno vrednost alpinizma, Ikdor ne vidi v tem doživljanju pozitivne življenjske vrednote, ta negira pozitivnost življenja, njemu je življenje zlo, ki ga mora prestati in pretrpeti; težave prevzema na svoja pleča z resignacijo in tolažbo, češ, saj bodo minile, za njimi pride pa zopet mirno življenje, ona monotonost, ki jo človek s kritičnim intelektom najbolj sovraži. Tak človek nima v sebi nobene borbenosti, ne upa si pogledati globinam in višinam življenja v obraz. Za vsak močnejši pretresljaj potrebuje samoprevare, ni več sposoben postaviti se na lastne noge, da bi s kritičnim zanimanjem in vedoželjnostjo, ki je ne straše nobena spoznanja, zasledoval življenje in sodeloval, čeprav ga stane to težke preizkušnje ali celo žrtve. — Mar ni alpinizem sredstvo, ki nas v tem pogledu vzgaja in tako uči vrednotiti življenje? Mar ni potem alpinistu najvišji smoter življenje, vse drugo pa le sredstvo za dosego najvišje življenjske potence? Ali potem še drži trditev, da postavlja alpinist gotove principe radi njihove etične vrednosti nad življenje, da mu ni za življenje?
Opozarjamo še na neko dejstvo. Borba z divjo naravo, daleč proč od civilizacije, je odkrita, brezkompromisna. Zato mora priti človek s čistim hotenjem in brez skrivnega upanja, da se bo morda ognil nevarnosti in brez nje dosegel cilj. Tu gre za viteško borbo. Zato je sveta naloga, ki si jo v tem cilju zadaš. Izredne važnosti je moment v izbiranju tur, torej svojega nasprotnika. Izberi si takega, ki mu boš kos s poštenim orožjem. Orožje naj ti bo lastna sposobnost, končni cilj zmaga nad — samim seboj. Vse drugo je postransko. Ni združljivo s smotrom alpinizma kot kulturnega pojava, če si alpinist kot temeljnega in odločilnega izbere moment tekmovanja z drugimi. Ta alpinizem je čisto športen in se upira njegovemu kulturnemu poslanstvu. Športu je že lasten izraz tekmovanja in stremljenje nad vladati tekmeca, torej je odnos napram sočloveku prvobiten, česar pa ne moreš postaviti za normo pri alpinizmu kot strogo kulturnemu udejstvovanju, kjer bi bile potem njegove bistvene vrednote pomaknjene v stran. Moment tekmovanja je pri tem zgolj zunanji, pravemu alpinistu tuj. Pri etičnih vrednotah se ne da postavljati rekordov. Tako n. pr. ima za nekoga neka srednje težka tura večjo etično vrednost, kakor za drugega skrajno težavna pleza. Merodajna pri tem sta telesna sposobnost in intelekt, ki sta si v nekem oziru nasprotna. Alpinizem je torej po svojem smotru usmerjen na človeka samega, na njegov »jaz«, poplemenitenje tega je njegova prva in mogoče tudi edina naloga. V njem je izražena težnja po razmahu individualnosti, odtod njegov pomen kot vzgojno sredstvo, odnos njegovega udejstvovanja napram sočloveku je sekundaren. Saj gre vendar za sproščenje od vpliva socijalne oziroma gospodarske zvezanosti in za ustvarjenje osebnosti kot dela naroda, države, človeške družbe, ki potrebujejo celega človeka, ne pa brezoblične mase ljudi, pri katerih, je individuum prisiljen in spačen v šablonski kolektivni model. Zato se ne smemo pregrešiti proti principu individualnosti, kadar govorimo o alpinizmu posameznih narodov ali dob.Tako moramo tudi presojati napredek narodov v alpinizmu, ki seveda kaže svoj velik vpliv na njihove sinove in v tem pozitivno etično vrednoto. V primerjavi se kažejo alpinski čini – kot neke vrste športni uspehi, večji ali manjši, z njimi vred tudi stopnja alpinizma pri posameznih narodih, kar pa je pravzaprav le statistika alpinizma, to je moment, ki za pravega alpinista kot zunanji pojav ne more biti merodajen. Kakor hitro alpinist sam pri določanju ture to upošteva in tudi želi doseči zunanji, od drugih občudovan uspeh, je njegovo udejstvovanje že tekma, torej čisto športno. Športni moment je pri pravem alpinizmu le postranski, lahko spremlja glavnega, t. j. individualno-vzgojnega, v bistvu pa ni potreben, kakor tudi nima s slednjim organične zveze.
Slednjič naj se dotaknemo še pojmovanja alpinskih nesreč. Popolnoma napačno sodijo o njih celo ljudje, ki hodijo v gore, češ, saj so nadelana pota, po katerih varno hodiš in zanesljivo prideš na cilj, čemu laziti v divje pečine; to je iskanje smrti, takemu človeku ni pomagati. Tako naziranje kaže svojevrstno, čisto nealpinistično gledanje na pojav alpinizma sploh. Po našem mnenju pomeni nesreča v gorah veliko nepredvideno tragedijo, če se ni pripetila na turi, nameravani v cilju tekmovanja, ampak če je doletela alpinista, ki v gorah išče novega življenja in ga žene v njihovo naročje hrepenenje po spoznanju in pravem vrednotenju življenjskega bistva, na kar je v trdem boju za obstanek že skoraj pozabil. Ko gre alpinist na turo, ima pred seboj predvsem svoj cilj, vse drugo je postransko. V obseg vseh možnosti mora vzeti pa tudi nezgodo ali nesrečo kot negativno stran alpinskega čina. Riziko nesreče je potemtakem cena alpinsikega doživetja in z njim združene kulturne vrednote, neobhodna nasprotna plat pozitivnosti. Čim večja je nevarnost, tem silnejša je zavest, da si nismo življenja samo rešili, temveč si ga nanovo zaslužili. Kakor šele bolnik resnično občuti vrednost zdravja, tako hrepeni alpinist v trenutkih težke preizkušnje po življenju in ga po prestani nevarnosti občuti kot najvišjo dobrino, ki mu je dana. Mogočno hotenje pa se za dosego iskanega visokega cilja ne straši te cene, ki bi jo priroda morebiti zahtevala od njega.
To gledanje na alpinizem pa po našem mnenju ne izziva trditve, da stavi alpinist svoje življenje na kocko kakor hazardist, ki upa in se tolaži s srečnim slučajem v igri.
Pregled našega alpinizma
Mirko Kajzelj
Majhni narodi, kakor smo mi Slovenci, navadno nimajo izrazito samoniklih kulturnih tvorb, ampak se več ali manj naslanjajo na večje narode, ki so jim v kateremkoli oziru blizu, tembolj če so od njih gospodarsko in politično odvisni. Ne mislimo s tem, da bi ne imeli originalnih pojavov, pač pa se razvijajo in potekajo kulturne faze, v katerih so ti pojavi obseženi, v okviru kulturnega razvoja večjih narodov.
Tako smo Slovenci naslonjeni na nemško kulturo. Tudi pobuda za rojstvo ideje alpinizma, ki mu je tekla zibelka časovno vzporedno pri Angležih in pri Nemcih, je pri nas izšla od Nemcev.
Naš narod je še danes poljedelsko in živinorejsko ljudstvo, tem bolj je bil to v razvojni dobi alpinizma. Velik del je živel pod gorami, črede so se mu pasle po planinskih senožetih. Nismo še slišali, da bi dalo kmečko ljudstvo pobudo za zanimanje do gor, pa bodisi to kjerkoli; enako tudi pri nas. Saj je tudi povsem naravno in razumljivo: zvezano je nerazdružno s prirodo, skrb za njegovo polje spremlja kmeta od rojstva do groba. Zemlja mu je zlata jama, pa lahko tudi beraška palica. On živi od vseh ljudi najbolj prirodno življenje, meso mu je z živcem vezano na domačo grudo. Ljudem, ki so tesno spojeni z naravo, ne pride na misel, da bi hodili v gore. Saj je alpinizem le reakcija proti nenaravnemu življenju, proti civilizacijskemu mehaniziraniu človeka in eliminiranju individualnosti, kar primitivnega kmeta še ne tare in torej nima potrebe po tej obrambi. Pa tudi preblizu planin živi naš kmet. Alpinizem se je pojavil najprej v mestu, ki je oddaljeno od gora, kar dokazuje, da je prirodno čustvo človeku prirojeno. Ko se človek oddalji od narave, da jo že skoraj pozabi, se oglasi ta v njem kot atavističen pojav. Psihološko dejstvo je še, da neka stvar tem bolj vabi človeka, čim oddaljenejša in nedosežnejša je zanj. Naš kmet pa živi ob vznožju gora in zahaja rad — v mesto. — Tako naš kmet. Naš meščan je tiste čase vse preveč meščan in je še daleč od gora.
V naše kraje pridejo tujci, Nemci, vidijo prelepe gore in se začno zanimati zanje. Naši lovci in gonjači poznajo vse steze in vse prehode pod vrhovi in okoli njih, marsikatero steno so že preplezali, hodeč po sledovih gamzov. Tudi naši pastirji so oblezli nešteto pečin, ko so iskali izgubljene koze ali lepih in zapeljivih očnic. To so nezapisani in pokopani rekordi — le nekateri še ohranjeni v medli tradiciji, ki tudi ne spadajo v naše ožje področje; kolikor nam je znanega o tem, smo vendar omenili v podrobnem delu. Iz teh ljudi se izobrazijo naše prve vodniške generacije. Trentski, naši najboljši vodniki pa se rekrutirajo večinoma iz vrst divjih lovcev.
Leta 1778. se povzpne Lovrenc Willonitzer prvi na Triglav. Spremljajo ga domačini lovec Štefan Rožič, Matija Kos iz Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš. Korošec, zlasti pa Kos in pozneje njegov sin Anton postanejo tedaj najbolj znani vodniki za Triglav. Kosa spremljata v onih letih vse obiskovalce Triglava. Primož N iz Radovljice, lovec grofa Thurna, se povzpne leta 1792. za stavo ponoči na Triglav in zažge na vrhu otep slame, da dokaže svoj vzpon; ogenj namreč opazijo tudi v Bohinjski Bistrici. Prva slovenska turista na vrhu Triglava sta kaplana brata Jakob in Janez Dežman, spremlja jih Anton Kos (1. 1808.). Nekaj dni za njima pripleza na vrh naš prvi alpinist Valentin Stanič.
Staniča lahko imenujemo glasnika slovenskega alpinizma. Že ko je obiskoval bogoslovje v Salzburgu, je sloveli za drznega hribolazca. Hodil je navadno sam in plezal na vrhove, kjer pred njim še ni bilo nikogar. Dostikrat se je vzpenjal ponoči. Tudi pozimi je pristopal na vrhove, bil je naš prvi zimski alpinist. Mnogo vrhov je prvi zmeril (z barometrom). Posebno ga je veselilo plezanje. Bil. je na Watzmannu, Hoher Goliti (l. 1803., prvi sploh!), Rathauskogelu, Preberu, Untersbergu (večkrat, tudi pozimi), Hochtaufenu, Gamskarkogelu, Schafbergu, Heukarecku, Hohe Salve in še na drugih vrhovih. Leta 1800. se je povzpel na Grossgloclkner kot prvi turist (kot udeleženec Salmove ekspedicije; prvi vzpon sploh l. 1799.). Tudi na tem vrhu je izvršil višinska opazovanja. Istega leta je bil na Hochecku, t. j . severnem vrhu Watzmanna. Pozneje, ko je služboval na Goriškem (od 1.1802.), je obiskoval vrhove Julijskih Alp. Bil je na Prestreljeniku, Mangrtu, Krnu, Kolku in drugod. Kakor omenjeno, je bil l.1808. z vodnikom Antonom Kosom na Triglavu in je zmeril njegovo višino.
Stanič je bil1 splošno priznan alpinist Tudi Nemci sami so ga visoko cenili. Njegove ture so smatrali tedaj za nedosegljive. Več njegovih popisov v nemščini je priobčenih v Zeitschrift d. D. u. O. A. V. in v Mitteilungen d. D. u. O. A. V. (1883.—85.). Poseben članek mu je posvetil tudi znani nemški alpinist Purtscheller v Alpenzeitung 0 . A. V. 1898., kjer ga imenuje prvega turista, ki je začel hoditi brez vodnika (»erster fuhrerlose Tourist«). — Brez dvoma je Stanič alpinist, na katerega smo .lahko ponosni. Ni mu bilo le za športne uspehe, temveč tudi za estetski užitek v prirodi, kar razvidimo iz njegovih obširnih alpinističnih spisov.
Na razvoj našega alpinizma pa Stanič ni mogel vplivati Bil je pač predaleč od našega kulturnega središča, z nami tostran Julijskih Alp ni imel pravih stikov. Ostal je zato osamljen glasnik. Mnogo pozneje je naša Matjaževa vojska dvignila glave in se ozrla proti slovenskim Alpam, ki jih je že osvajal tujec. Lahko rečemo, da smo Šele sto let za Staničem dosegli njegovo stopnjo.
Za Staničem pride za nas mrtva doba, ki jo poživljajo 3;e nemški alpinisti, zlasti ko se pojavita dobrih 50 let pozneje dr. J. Kugy v Julijskih in prof. J. Frischauf v Savinjskih Alpah. V enem pogledu pa so ta desetletja vendar le važna. Tedaj namreč nastaja in se pojavlja naša najboljša vodniška generacija, ki so jo vzgojili ravno Nemci.
V zadnjih desetletjih preteklega stoletja poznamo sledeče vodnike: v Srednji Vasi Josipa Škantarja (p. d. Šesta), v Mojstrani lovca Gregorja Rabiča (p. d. Grogarja), Ivana Klančnika (p. d. Šimenca), Šmerca in Ivana Koširja, v Trenti Andreja (p. d. Moto) in Jožeta (p. d. Pavra) Komaca, Kvrha, Ivana in Antona Tožbarja (oče in sin), v Srednjem Logu Črnuta, v Ovčji Vasi Antona Ojcingerja, v Kranjski Gori Pečarja (p. d. Bobka), Rogarja (p. d. Korobidlja), Gregorja Žerjava (p. d. Kravanjo), Ojcelja; v Savinjskih Alpah pa Kremžarja, Matijevca iz Luč, Lovrenca Potočnika in Miho Uršiča iz Stahovice, logarja Valentina Uršič,a iz Bistrice, kmeta Suhadolnika iz Kokre in Janeza Piskernika iz Logarske Doline. A to so le najznamenitejši. Črnut je spremljal prve turiste iz Koritnice na Jalovec, Komaca, zlasti Andrej, sta znana vodnika drja. Kugyja, ki sta ga spremljala skoraj pri vseh njegovih vzponih v Julijskih Alpah, pa tudi izven njih. Jože je spremljal češke alpiniste po naših gorah, Ojcinger je na mnogih turah spremljal drja. Kugyja. Pečar je bil prvi skozi Prisojnikovo Okno, spremljal je drja. Kugyja, drja. Tumo in tudi Čehe (Čermaka in Dvorskega), Rabič je bil drugi obiskovalec Spodnjega Rokava (2500 m, 1. 1883.): pristopil je iz Vrat, sestopil v Krnico v Kotlu (med Škrlatico in Rokavom) in splezal od tod na Škrlatico. To je bil drugi vzpon na ta vrh. Šmerc je bil znan in cenjen Triglavski vodnik. Pečar je kot gonjač preplezal Rateške Ponce, Andrej Komac je 1. 1909. preplezal Triglavsko severno steno. Sicer so pa trentski divji lovci že v 90-ih letih zasledovali gamze čez vzhodni del Triglavske stene proti Zelenemu Snegu. Kremžar, Potočnik in Matijevec so vodili turiste tudi na plezalne ture v Savinjskih Alpah. Naši vodniki, lovci in gonjači so preplezali velik del sten, ki so jih pozneje nemški alpinisti »odkrili«.
Dr. Julius Kugy si je osvojil veliko število vrhov in sten v Julijskih Alpah. Hodil je v spremstvu bratov Komacev, Ojcingerja in drugih. Z Jalovcem (1878.) se je pričel njegov zmagoslavni pohod preko Julijcev. Tekom 20-ih let si jih je osvojil s telesom in dušo. Sistematično je prehodil in preplezal ta del! Alp. S svojimi bogatimi in čustva polnimi spisi v »Zeitschrift d. D. u. O. A. V.«, v »Mitteilungen d. D. u. O. A. V.« in v »Erschliessung der Ostalpen«, kjer je izčrpno opisal Julijske Alpe in dotedanji alpinizem v njih, jih je odkril in odprl svetu. Njegova knjiga »Aus dem Leiben eines Bergsteigers« (Miinchen 1925. in 1929.) pa je slavospev Julijskim Ailpam. Zato pripada dr. Kugy tudi nam.
Nekaj let pred Kugvjem v Julijskih se je pojavil prof. dr. Johannes Frischauf v Savinjskih Alpah. Hodil je veliko s Suhadolnikom, pa tudi s Piskernikom in drugimi. S pomočjo nemških planinskih društev je hotel obdelati in odpreti Savinjske Alpe tujskemu prometu. Ko je pa videl, da imajo odločujoči ljudje le zanimanje za svoje nacionalne namene — tudi tam, kjer so najmanj umestni —, se je odvrnil od njih in deloval složno s slovenskimi planinci in pozneje s S. P. D. Njegov princip je bil nacionalna svoboda, tudi gore pripadajo le narodu, ki biva pod njimi. Zaradi te svoje plemenite poteze si je nakopal pri rojakih mržnjo, da so mu metali pod noge polena, kjer so le mogli. Še celo v njegovem poklicu — bil je profesor matematike na univerzi v Grazu — ga niso pustili pri miru. Pri Slovencih pa je večinoma naletel na mlačnost in nerazumevanje. Niso razumeli njegovega plemenitega dela za gospodarsko povzdigo našega ljudstva. Njegovi opomini na nas so zadeli na gluha ušesa, njegov glas je ostal glas vpijočega v puščavi. Tako je bil radi svoje poštenosti postavljen na odprto polje med dva nasprotna si tabora: Nemci so ga smatrali za renegata, Slovenci so ga pa — razen par častnih izjem — odbijali. Vkljub težkemu položaju je pa vendar vztrajal na svojem stališču in stori mnogo dobrega na začrtani poti. Posredoval in vodil je gradnjo gorskih potov (Turski Žleb, Robanov Kot—Molička Planina, Ravni—Mlinarsko Sedlo) in koč (Korošica, Okrešelj, pod Kokrskim Sedlom) in veliko teh zgradb sam gmotno podprl. Pri tem je seveda prehodil vse vrhove Savinjskih Alp, preplezal je precej sten, ponekod prvi sploh. Izhodišče mu je bila večinoma Solčava. Hodil je tudi v znanstvene namene, Iker se je bavil z geologijo. S svojimi spisi je vzbudil zanimanje za naše gore. Tudi osebno je vodil tujce v solčavske planine. Bil je pionir turizma in alpinizma v Savinjskih Alpah.
Prva slovenska alpinista v drugi polovici preteklega stoletja sta bila Kadilnik in dr. Tuma. France Kadilnik je bil planinec starejšega kova, delal je izlete v ljubljansko okolico, bil je tudi na Učki, Grintavcu, Storžiču, Stolu, najbolj pa mu je bil pri srcu Triglav, na katerem je bil 19-krat. Povzpel se je tudi na Grossglockner. Svoje ture je popisal v Novicah. Njegov prvi potopis »Izlet na Triglav«, ki je izšel leta 1866., je prvi turistični potopis v slovenskem jeziku. Njegove popise — predvsem o njegovih Triglavskih vzponih — je priobčil v ponatisu Planinski Vestnik v letih 1898. in 1899.
Dr. Henrik Tuma je neposredni začetnik in ustanovitelj slovenskega alpinizma. Kdor je kdaj prebiral Planinski Vestnik in je količkaj zasledoval pokret alpinizma v Slovencih, ne more tega tajiti. Pojavil se je dobrih 10 let za Kadilnikom. Dolgo časa je ostal skrit, tiho, sam zase je delal in oral trdo, nehvaležno ledino: Še danes, po tolikem izvršenem delu ne miruje, ampak dela kakor mravlja, vestno in uspešno.
Že leta 1873. je začel zahajati v gore. V letih 1881. do 1883. je prehodil Salzkammergut (južna stena Dachsteina, severna stena Schafberga) ter vzhodno Tirolsko Pri Nemcih se je naučil alpinistične tehnike. Pozneje je prehodil del Ogrske in Karpatov. V letih 1886—87 je bil na Triglavu, Mojstrovki (severna stena) in Vernarju (prvi turist). V letih 1888—90. je prehodil gorenjo Istro (Učka, Risnjak), od 1890—94. goriške planine, od 1895.—1906. Karnske in Julijske Alpe od zahoda. Delal je tudi zimske ture (Kanin, bohinjske gore), tedaj prvi in edini pri nas. Leta 1907. pa je začel sistematično predelavati Julijske Alpe, predvsem z namenom, da zbere in si zapiše vsa pristna ljudska imena v gorah in dolinah ter ovrže tuje vrinjenke in spačenke. Pričeli) je v zapadnem delu. To svojo nalogo je vršil z največjo vestnostjo in marljivostjo, z ljubeznijo do svojega naroda in njegove govorice. Za pravilno razumevanje in razlago izrazov in imen pa mu je služila velika sposobnost in znanje tujih jezikov, ki si ga je pridobil tekom svojega študija in službovanja v tujini. Hodil je s starimi lovci, gonjači in pastirji, ki SO’ mu imenovali z vrhov vse sosednje gore, doline, krnice itd. Ker so z raznih strani imenovali gore različno, se je držal načela, da je upravičeno in upoštevanja vredno ime, ki ga rabijo najbližji prebivalci, oziroma oni, ki imajo tam ali vsaj v bližini lov ali pašo.. Potrebno je bilo seveda, da je slišal ime iz več ust, če ga je hotel smatrati za zanesljivega. Za to delo je potreboval znanja geologije, da je tudi iz morfologije in kakovosti kamna sklepal na pravilnost imena. Pa tudi ljudsko dušo je moral poznati, da je prišel do pravih zaključkov. Zato je moral biti ob enem filolog, geolog in psiholog. Nadel si je silno težko nalogo, ki jo je mogel zmagati samo s svojo močno voljo in železno vztrajnostjo. To delo je mogel izvršiti le tako, da si je za gotov čas določil gotovo nalogo; v določenem času je moralo biti delo izvršeno. Tako. je šel postopoma po temeljito zasnovanem in premišljenem načrtu dalje. Kar mu je ostajalo časa, je porabil za alpinistiko. Preplezal je kot prvi alpinist v letih 1909—13.: v dveh smereh steno Jerebice, Veliki Vrh s severa, Loško Steno, južni greben Bavškega Pelca, severno steno Lop in Vel. Špičja (gor in dol), severno steno Trentskega Pelca, sev.-zahodno steno Strugove Špice. Poleg tega je plezal severno steno Triglava (l. 1910.) in Škrlatice, skozi Okno na Prisojnik in vzhodni bok Mangrta, zahodni Jalovca. Prehodil je ves greben Bavškega in Trentskega Pelca, Plazkih in Trebiških Lop, greben od Bogatina do Črne Prsti. To so bili odmori pri njegovem zbiranju. Veliko teh tur je napravil sam. Pri svojem delu je risal grebenske zemljevide, ki so pojasnjevali njegove izsledke.
Dr. Tuma je veliko pisal v Planinski Vestnik. Njegovi članki (izvzemši seveda imenoslovje) so pisani v prijetnem, lahkem slogu. Zanimivo opisuje ljudstvo in njegove običaje. Etnografijo in imenoslovje je tesno združil v zanimivo panogo znanstva. V občevanju s preprostimi ljudmi si je pridobil bogat izrazni material. Njegov prvi spis je izšel v letniku 1905 (Veliki Vrh ali Rombon). V letniku 1908 je priobčil znanstveno razpravo o alpinizmu, ki nam priča kako globoko in resno ga je pojmoval. V letih 1909—10. je izšla njegova »Morfologija in terminologija za turiste«, kjer obravnava turistične izraze in jih etimofoško pojasnjuje. Pozneje je pisal o »Kaninski in Mangrtski skupini«, o »Trenti in Soči«. V zadnjih spisih je že vpletel svoja imenoslovna opazovanja in dognanja. V povojnih letnikih je priobčil večje število člankov o trentskih gorah, o »Bohinjskem kotu«, »Triglavski skupini«. V letih 1928—29. pa je izšel plod njegovega dolgoletnega delila — »Imenoslovje Julijskih Alp«, ki je izšlo l. 1930. v ponatisu v posebni brošuri. Imena so v tem delu vestno in strokovnjaško zbrana, da se lahko zanesemo nanj. Treba je, da jih vpeljemo še med našimi turisti. Deloma se je to že zgodilo. — Jeseni il 1930. je izšlo drja, Tume obširno delo »Pomen in razvoj alpinizma«. V začetku kronološko poda razvoj svetovnega alpinizma, v drugem delu psihološko razvije alpinizem od primitivnih začetkov, ‘ko ga loči iz skupine sorodnih panog telesnega u dejstvo vanj a, do visoko razvite in opredeljene kulturne panoge v sedanji obliki. V zadnjem delu obravnava najmarkantnejše tipe domačih in tujih alpinistov. Ves razvoj spremlja s .psihološkim razmotrivanjem in pojasnjevanjem, ki nam kaže, kako globoko je utemeljen alpinizem v Tumovem svetovnem nazoru. Ni ga med nami človeka, ki bi tako tesno’ združil svoje življenje z alpinizmom, kakor ga je dr. Tuma. Iz vsakega stavka je videti, kako je vse premišljeno in odlo-. ceno. Ta knjiga je samo dragocen rezultat globokega razmotrivanja, kje je neki račun? Obsegali! bi gotovo deset ali dvajset takih knjig. — Kakor vsako večje delo, ima tudi ta knjiga svoje napake, a marsikatero izmed njih samo navidez. Mnogim je vzrok le pomanjkljiva beseda, ne pa nedoslednost, kakor bi kdo na prvi pogled lahko sodil. Prav pravi dr. Kaltenegger pri kritiki te knjige v »Osterreichische Alpenzeitung« (april 1931.), da moraš gledati na idejo celega dela, ne smeš se zgubiti in cepiti misel v malenkostih. To delo cenimo kot bogato idejno in miselno vrednoto, ki bo ostala prvi vogalni kamen naše alpinistične književnosti.
Dr. Tuma je hodil vedno sam ali pa v spremstvu preprostih ljudi, druge družbe ni poznal. Dr. Kaltenegger ga primerja z Lammerjem. Naš Lammer je, v naše razmere prenesen in v njih zrasel, a stoji bolj spredaj pred svojimi sodobniki, bolj osamljen in zapuščen kakor Lammer. Nesporno je Tuma najmočnejša osebnost v našem alpinizmu. Ne samo radi svojega ogromnega in precizno izvedenega dela, temveč tudi v sportski alpinistiki. On je bil naš prvi plezalke, naš prvi alpinist-sportnik. Prvi od nas je zajel pojem alpinizma tako široko in globoko, kakor so ga Nemci in Angleži. Vkljub zaposlenosti s svojim obširnim delom se je v svojem prostem času udejstvoval kot plezalec in dosegel za tedaj krasne uspehe.
Zaradi svoje izbrušene in ostro opredeljene ideologije je naletel dostikrat na hud odpor. Na številne napade je odgovarjal le z molkom, s katerim je najbolje in najprimerneje afirmiral svoje globoko in trdno prepričanje o alpinizmu, in — z delom. Šel je preko vsega, ne oziraje se ne na levo, ne na desno, točno po zarisani poti proti ciljem, drug nad drugim. Izrazita osebnost, ki je ne omajejo življenjska polena.
Leta 1891. so ustanovili trije slovenski planinci — Hauptmann, Korenčan in Škof — piparsko bratovščino. Imela je namen ob nedeljah prirejati izlete v ljubljansko okolico, pa tudi višje gorske ture (Karavanke, Triglav). K bratovščini je pristopilo še več planincev. Ko so videli »piparji«, da si Nemci brez odpora osvajajo naše gore, so sklenili ustanoviti slo vensko planinsko društvo. Beseda je padla ob priliki izleta na Stol. Pripravljalni odbor je l. 1893. sklical ustanovni občni zbor novega društva. Za prvega predsednika SPD je bil izvoljen prof. Fran Orožen, pet let pozneje pa mu je sledil dr. Fran Tominšek, pod čigar treznim in previdnim vodstvom se je društvo povzpelo do ugodnega gmotnega in moralnega položaja. — Kakor vidimo, se je SPD ustanovilo bolj iz nacionalne potrebe, kakor pa iz. potrebe po organizaciji alpinizma in turistike sploh. Društvo bi tudi sicer nastalo ob širjenju planinstva iz naravne nujnosti, a najbrž veliko pozneje. V teh časih pa tudi ni bilo drugega pričakovati, saj je bila nemška nasilnost in ekspanzivnost nevzdržna. Ker je bila tedaj ta panoga športa pri nas še v. povojih in je bil le narodnostni ozir impulz za pravzaprav prezgodnje rojstvo zadevne organizacije, o pravi ideji alpinizma v začetku SPD ne moremo govoriti. Društvo si je nadelo le nalogo, da gradi pota in koče in omogoči tako dostop na gore tudi širšim slojem naroda. To prilagodenje gora človeku je v začetku sicer potrebno, ni pa v zmislu pravega alpinizma, katerega princip je prilagoditi ljudi goram, ne pa obratno. Neprimerno večji etični moment je v vzgajanju ljudi v prave alpiniste; da z zmožnostjo in voljo, z disciplino in tehniko zmagajo prirodne zapreke, kakor pa če jim s klini, žicami, stopnicami in barvo pripraviš pot in s tem preprečiš, da uveljavijo in izbrusijo svoje sposobnosti. Tak planinec dela potem samo z nogami, kakor stroj. Vsaka taka naprava tudi moti estetsko čuvstvo.
Namen alpinizma je krepiti ljudem voljo, oživiti otopele čute in čuvstva potom hoje in plezanja po gorah, ki so sredstvo (a le z ozirom na vzgojni moment, drugi momenti so prepuščeni človekovi individualnosti). Nadelana pota pa ustrezajo naši komodnosti, da pridemo varno in s čim manjšimi težavami na cilj. Estetski in etični moment sta zmanjšana ravno radi tega, ker je zmanjšan telesni napor. Psihološko dejstvo je, da je plačilo slajše kot pa darilo.
Nadelanih in zavarovanih potov pa vendarle ne smemo podcenjevati. V razvojni dobi turistike je to potrebno, da se ljudje sploh navadijo na hojo po gorskem terenu. A polagoma jih je treba navajati na težje, torej k napredku. Lep tak prehod tvorijo n. pr. v zadnjih letih izvršena pota, predvsem nova pota na Prisojnik in pota okoli Staničeve koče: na Rjavino, Cmir, Urbanovo Špico. Princip pri tem bodi: čim manj pripomočkov, a vendar še zavarovanje. To naj bo počasen, postopen prehod k plezalstvu. V tem pogledu še je pri nas, če upoštevamo dobo obstoja SPD, še premalo storilo.
Po ustanovitvi SPD so se kmalu osnovale številne podružnice , med prvimi češka podružnica v Pragi, ki je po zaslugi odličnih delavcev postala ena najagilnejših in najplodovitejših, prekosila je celo ustanovno društvo. Druge podružnice so se ustanovile: savinjska v Celju (prvotno v Gornjem Gradu) in (kamniška l. 1893., kranjska l. 1899., posavska v Zidanem Mostu 1900., podravska v Rušah 1901., kranjsko-gorska 1. 1903., radovljiška in šaleška v Šoštanju 1904., litijska 1905., selška v Dražgošah in tržiška 1907., novomeška 1914., mežiška v Prevalljah in mislinjs&a v Slovenjem Gradcu 1919., mariborska in rogaška v Slatini 1. 1920., slovenje-bistriška 1922., jeseniška 1924., belokranjska 1925., »Peca« v Mežici in dravinjska v Konjicah 1927., notranjska v Borovnici, trboveljska, Triglavska v Mojstrani in podružnica v Kozjah 1928., poljčanska in v Gorjah pri Bledu 1929., v Srednji Vasi v Bohinju 1931. Tega leta šteje SPD 28 podružnic.
V razmeroma kratkem času je postavilo društvo precejšno število koč: Orožnovo in Kocbekovo: 1894., Vodnikovo 1895., Kredarico in Mozirsko 1896., Češko 1900., Kadilnikovo 1905., Kamniško 1906., Frischaufov dom 1908., Koritniško kočo in Aljažev dom 1909., Prešernovo in in v Bistrici 1910. Po vojni je SPD proti odškodnini prevzelo tudi koče nemško-avstrijskega Alpenvereina na ozemlju naše države. Leta 1925. je bila dograjena Krekova koča na Ratitovcu in dom na Krvavcu, 1926. Tillerjeva koča (prenočišče v Logarski Dolini), 1927. koča na Sv. Planini, 1928. Uletova koča na Peci, 1929. koča na Donački Gori, na Šmohorju, na Pesku (Pohorje), na Mirni Gori, 1931. koča na Sv. Gori, na Mrzli. Grade se še dom pri Trillerjevi koči, dom pri Ribniškem Jezeru (Pohorje) in dom na Lisci.
Rešilna podjetja so vodili do pred kratkim okoliški vodniki, leta 1930. pa je bila organizirana stalna ekspedicija, obstoječa iz vodnikov in članov plezalcev. Člani ekspedicije dobivajo, kadar so v akciji, dnevno odškodnino.
Število celokupnega članstva SPD je po poročilu na občnem zboru 26. aprila 1931. znašalo 11.032. Društvo ima lastno knjižnico, ki sestoji večinoma iz domače in nemške literature.
SPD se je pod smotrenim vodstvom drja. Frana Tominšk a povzpelo do uglednega položaja in gospodarske trdnosti, kar kaže število podružnic in naprav, predvsem planinskih koč. Dr. Tominšek, sam navdušen turist, je z veliko ambicijo in krepko inicijativo vodili vse naprave. Oblezel je s pastirji in gonjači vse mogoče steze, da bi našel novih prehodov za zavarovana pota. Tako je nastala tudi Tominškova pot na Triglav. Nesebično je pa vodil društvo tudi v upravno-gospodarskem oziru. Za marsikaj se ima društvo zahvaliti le njegovemu strokovnjaškemu vodstvu in požrtvovalnosti.
Savinjsko podružnico je vodil od njene ustanovitve nad 30 let Fran Kocbek, nadučitelj v Gornjem Gradu. Neumorno je deloval za razvoj turistike v Savinjskih Alpah še pred ustanovitvijo SPD, potem pa v društvenem okviru. Poleg Frischaufa, s katerim je sporazumno deloval, ima največ zaslug za Savinjske Alpe. Obhodil je vse gore od prvega do zadnjega vrha, preplezal tudi marsikatero steno. S Piskernikom je prvi priplezal z Jezerskega Sedla na Križ. Vodil in nadziral je gradnjo potov in koč, zaznamoval pota. Leta 1894. je izšel Kocbekov in Kosov »Vodni k z a Savinj sk e planine« , prvi slovenski vodnik, 10 let pozneje pa od Kocbeka predelana nova izdaja. Leta 1910. je sestavil prvi »Planinski koledar«, ki je še več let potem izhajal v njegovi redakciji. Po vojni so izšle njegove »Savinjske Alpe« (monografija). Njegovo tiho in temeljito delo je povzdignilo turizem in turistiko v Savinjskih Alpah, za katere je, rekli bi, živel. V zvrhani meri je dosegel, za čimer je stremel.
L. 1889. je prišel za župnika na Dovje Jako b Aljaž . Od ustanovitve SPD je marljivo in uspešno deloval zanj. Delaven kakor mravlja, sposoben in praktično usmerjen, je bil za Triglavsko skupino’ desna roka društvu. Oblezel je mnogo gora, velikokrat je bil na Triglavu, pomaga’1 je moralno in gmotno pri gradnji potov in koč. Sara je tudi nadziral zgradbe. Zlasti je pomagal pri zidanju Aljaževega doma in doma na Kredarici, za katerega je kupil svet. Na lastne stroške je postavil železni stolp vrh Triglava (po njem imenovan). Zanimivi in poučni so njegovi spomini v Planinskem Vestniku 1922. in 1923.
L. 1895. je začel izhajati Planinski Vestnik. Urednik mu je bil prva leta Anton Miikuš, od 1908. dalje pa dr. Josip Tominšek , (ki ga urejuje do sedaj z veliko delavnostjo in spretnostjo. Njegova strpnost in uvidevnost pripuščata vse smeri alpinizma v enem in istem glasilu, kar omogoča izhajanje lastnega lista. Pomanjkanje gmotnih sredstev radi majhnega števila naročnikov zabranjuje Vestniku širši razmah. Edino sredstvo, da se razširi, je za vse člane obvezna naročba.
Takoj v začetku je začel prinašati Vestnik Fr. Kocbeka monografične članke in potopise iz Savinjskih Alp, biografske in zgodovinske spise Fr. Orožna in v humorističnem stih. pisane potopise znanega alpinista prof. Janka Mlakarja. Četrti letnik (1898.) je prinesel v ponatisu tri Kadilnikove popise njegovih Triglavskih tur. V letniku 1901. je opisal L. Stiasny svoje potovanje po Kavkazu. Po letu 1904. sta začela pisati v Planinski Vestnik dr. Tuma in dr. A. Švigelj. Ta dva alpinista sta prinesla v glasilo duha modernega alpinizma. Dr. Tuma je priobčeval popise svojih, večinoma plezalnih tur, ki so pisani lahkotno in se prijetno čitajo. Vmes so vpleteni etnografski odlomki in pripombe. Pozneje so vedno bolj prevladovala razpravljanja in ugotavljanja v imenoslovju, kar je naravna posledica njegovega dolgoletnega zbiranja tega blaga — Dr. A. Švigelj je začel pisati 1. 1906. (»Mrzla Gora«, »Suhi Plaz«,. »Čez Triglav na Bolški Grintavec, Kanin in Montaž«), Njegovi članki so pisani v lepem stilu in čistem jeziku. Poleg originalnih člankov je priobčil tudi nekaj prevodov iz češčine (drja. Dvorskega iz »Alpskega Vestnika«), ki so pisani v modernem duhu. Letnik 1905 je prinesel potopis Petruške »V gorah Kavkaza«, kjer je avtor popisal tudi svoje vzpone na Alagos (4095 m), Mali (3913 m) in Vel. Ararat (5160 m). Za tiste čase so bili ti vzponi lep uspeh. Letnik 1907 vsebuje J. Abrama krajepisni in etnografski spis »Opis Trente«, ki je pisan vestno in temeljito. L. 1908. je prinesel, kakor že preje omenjeno, Tumovo znanstveno razpravo »Alpinizem«, 1. 1909. in 1910. njegov članek o terminologiji za turiste, letnik 1910. popis njegove ture čez Triglavsko sev. steno. L. 1911. je začel popisovati Pavel Kunaver svoje plezalne in zimske ture (»Brana v snegu in ledu«, »Grintavec pozimi«, »Zahodna stena Planjave«, »Ze’1’eniške Špice«), ki so vzbudile veliko zanimanja in razpravljanja. Leta 1912. je popisal svojo turo čez Triglavsko steno. Istega leta je izšel Tumov etnografski in krajepisni spis »Rezija in Rezijani«, 1913. je izšel v prilogi etnografski zemljevid k temu spisu. V letih 1912—14. je Tuma popisal Kaninsko in Mangrtsko skupino, v letih 1913—14. je izš’1’a prof. Koprivnika temeljita monografija »Pohorje« z geološkim zemljevidom, narisi in posnetki. Od 1. 1915. do 1920. Pl. V. ni izhajal.
Predsednik češke podružnice , ki se je ustanovila l. 1897., je bil prof. Chodounsky, ki ima veliko zaslug za razvoj turizma na Jezerskem. Oblezel in preplezal je vse vrhove in tudi mnogo sten v Grintavcih. V okrilju te podružnice se je ustanovil akademski krožek. Podružnica je začela izdajati svoje glasilo »Alpsky Vestnik«, ki je bil takoj spočetka na visoki stopnji. Prva številka je izšla l. 1898., urednik je bil dr. Bohuslav Franta. Čehi so zgradili tudi svojo »Češko kočo« na Ravneh pod Grintavcem in Koritniško kočo pod Mangrtom. Znani češki alpinisti Jifi Čermak, dr. Viktor Dvorskv, dr. Bohuslav Franta in Karel Hlava so v prvem desetletju tega stoletja sistematično preplezali skupine Martuljka, Škrlatice in Razora. Plezali so na Malo Ponco iz Martuljka (prvi vzpon), Oltar iz Pišence, sev. steno Kukove Špice (prvenstvena), sev. steno Škrlatice, Špikov Graben (iz Martuljka) in dr. Spremljal jih je večinoma trentski vodnik Jože Komac. Lahko rečmo, da so nas poleg Kugvja in Turne ravno Čehi učili pravega alpinizma. Svoje ture in vtise so popisali v Alpskem Vestniku, pozneje jih je priobčila tudi Osterr. Alpenzeitung (1912.). Čehi so se pokazali agilne tudi v literarnem delu. Že leta 1898. so izdali vodnik »Slovinske Alpy« , leta 1900. »Savinske Alpy« in leta 1902. »Julsk +Alpy « (z zemljevidom). Leta 1904. pa je izšel Kocbekov »Vodnik za Savinske planine«, l. 1905. drja. Oblaka monografija »Go1ica«, ki vsebuje tudi Kadilnikove objavljene potopise. L. 1907. in 1908. je izšlo Ferd. Seidla poljudno geološko in krajepisno delo »Kamniške ali Savinjsk e Alpe«. L. 1908. je izšla v Pragi »Skupina Razorska« (Čermak), geološko-morfološki spis o vzhodnih Julijskih Alpah in »Ze slovanskýh hor« (dr. Dvorsky, dr. Franta, dr. Ružička, dr. Čermak in dr.), zbirka strokovnih alpinističnih spisov o naših Alpah. Je elegantno opremljeno delo z več umetniškimi prilogami in fotografijami. L. 1910. je izšel grebenski zemljevid Julijskih Alp (A. Knafelc). Istega leta je začel izhajati Planinski koledar (Fran Kocbek). L. 1910. je izdala češka podružnica SPD še Slovinske Alpy a Primori (Dvorsky, Franta), vodnik po naših alpskih in primorskih krajih. Oprema je okusna, pridejan je zemljevid, več posnetkov, obrisov in panoram. L. 1911. je v prilogi 8. štev. Alpskega Vestnika izšel Tumov zemljevid Kaninske skupine, l. 1912. Knafelčev zemljevid tržaškega okrožja (v Trstu), 1913. je izšel prvi vodnik Rudolfa Badiure »Na Triglav«.
V dobi, ko so si Čehi osvajali vrh za vrhom v Martuljkovi skupini, je bilo pri nas še prav malo alpinistov. Večinoma so bili nedeljski ali pa skrajno konservativni turisti, ki so se krčevito držali potov, a še teh le v poletni sezoni. Izmed alpinistov omenjamo drja. Tumo, drja. Šviglja, drja. Stojca, prof. Mlakarja in drja. Frana Tominška. Dr. Švigelj je napravil precej težjih in tudi nekaj plezalnih tur: sev.-zap. steno Prisojnika (1907.), stene Bavškega Grintavca, Poliškega špika, Kanjavca. Nekaj tur je, kakor že omenjeno, zanimivo popisal v Planinskem Vestniku. Bil je tedaj eden naših najnaprednejših alpinistov. — Dr. Stojc je izvršil več težjih plezalnih tur, ki jih pa žal ni nikjer opisal. V sev. steni Škrlatice se je težko ponesrečil. Od tedaj ni hodil več na težje ture. — Prof. Janko Mlakar je oblezel vse vrhove naših Alp, zelo veliko je pa prehodil tudi v tujini: Visoke Ture, Salzkammergut, Stubaiske, Zillertalske, Ortlersko skupino, Silvretto, Allgauer Alpen, Wetterstein, Jungfrau, Monte Rosa, Matterhorn, Mont Blanc in dr. Menda ga med nami ni alpinista, ki bi videl in prehodil toliko tujih gora. Poleg tega je eden prvih, ki so začeli pri nas v zimskimi turami. Bil je pozimi na Begunjščici in Stolu. V lahkem kramljajočem stilu nam hudomušno opisuje svoje ture, potovanja in doživljaje v Planinskem Vestniku. Od začetka do sedaj je eden njegovih naj zvestejših sotrudnikov.
L. 1906. sta začela skupno zahajati v gore Bogumil Brinšek in Rudolf Badiura. Pozneje so se jima pridružili še drugi: prof. Cerk, ki se je par let pozneje smrtno ponesrečil na Stolu, Joža in Pavel Kunaver, Michler, Tavčar, Kovač, Stanko Ribnikar, dr. Triller in še nekaj drugih. To je bila stalna družba, ki so jo sami nazivali »Dren« (od l. 1908.). Drenovci so začeli s plezalnimi turami, z zimsko alpinistiko, raziskovali so tudi kraške jame. L. 1910. pa se je iz tega ustanovilo Društvo za raziskavanje jam. Zimske ture, ki so se jih lotevali najprej s krpljami in derezami, so bile sprva: Ahac, Snežnik, Vel. Planina, Krvavec, Kamniško Sedlo, Košuta, Kompotela, Mokrica, pozneje Grintavec, Brana, Stol. L. 1909. za Silvestrovo se je večja družba povzpela skozi Kot na Kredarico. Člani Drena so v letih 1907—12. izvršili precej plezalnih tur v Savinjskih Alpah: Zeleniške Špice, zapadno steno Planjave (Brinškov kamin), greben Rinka-Skuta, sev.- zap. greben Kočne, skozi Hudi Prask na Mrzlo Goro in dr. L. 1911. je skupina teh alpinistov preplezala tudi Triglavsko steno. Popise plezalnih, zimskih in jamskih tur je priobčil Pavel Kunaver v Planinskem Vestniku v letih 1911—14. in 1921. Dren je pri nas prva skupina, ki je začela sistematično gojiti alpinistiko. Do tedaj poznamo samo posameznike, ki pa so bili le bele vrane.
Iz te družbe so izšli tudi naši prvi poznani fotoamaterji: Bogumil Brinšek, prof. Cerk, Josip Kunaver, Stanko Ribnikar, Rudolf Badiura. Zlasti Brinšek se je odlikoval po svojem umetniškem okusu. On je tudi prvi pri nas začel z zimsko fotografijo. Njegovi posnetki so še danes, po tolikem razmahu naše fotografije, med najlepšimi. Izven te skupine omenjam iz te dobe še drja. Škaberneta, Antona Gregorca in poklicna fotografa Avgusta Bertholda in Fr. Pavlina. Pavlin je začel prvi izdelovati fotografične razglednice. Prve slike v predvojnih letnikih Planinskega Vestnika so delo teh fotografov. Pri SPD se je osnoval poseben foto-amaterski odsek, ki je gojil planinsko fotografijo in prirejal razstave. Večja razstava je bila l. 1908. v Ljubljani. Prvo nagrado je prejel Brinšek.
Omeniti je še delo člana te družbe, Rudolfa Badiure. V dvojnem pogledu se je udejstvoval in se še udejstvuje: prvič kot inicijator in organizator našega smučarstva in drugič kot pisec naših vodnikov. V obeh panogah je uspešno oral ledino, v drugi jo še sedaj. — Kakor že povedano, so člani Drena gojili zimsko alpinistiko le s prvotnimi, primitivnimi sredstvi, to so bile krplje. Smuči še niso poznali. Odkar pa se je Badiura udeležil vojaškega smučarskega tečaja (pri orožni vaji l. 1910.), je organiziral to lepo športno panogo tudi pri nas, tem rajši, ker je omogočala dostop na naše planine tudi pozimi. Skupno s Hrvati so priredili Drenovci več smučarskih tur (Vel. Planina, Kamniško Sedlo). Prof. Cerk je to gibanje organiziral med dijaštvom. Prvotno smučarsko središče pri nas je bil Bohinj, kjer je bilo tedaj že precej razvito sankaštvo. Badiura je tedaj vodil več vojaških tečajev, l. 1914. pa prvi civilni tečaj za športnike, lovce in vodnike v Bohinjski Bistrici. Istega leta je vodil tečaj v Ljubljani (v Tivoliju). L. 1914. je bila tudi prva civilna tekma v Bohinju. Tekmovali so tudi primorski Slovenci in Italijani. Najboljši čas je dosegel Badiura. Po vojni je organiziral smučarstvo v večjem obsegu. Že v zimi 1917./18. je vodil mladinski smučarski tečaj na Golovcu pri Ljubljani. L. 1921. se je vršila tekma v Bohinju, 1922. je organiziral Badiura smučarsiko tekmo v Planici. L. 1924. je vodil tečaj v Kranjski gori. Sploh je bili1 Badiura tedaj vodja in organizator skoraj vseh tekem in tečajev. Spisal je tudi priročno in stopnji našega, tedaj še primitivnega smučarstva ustrezajočo knjižico o smučarski tehniki »Smučar«. V »Športu« (1920—21.) je priobčil svojo »smuško terminologijo«. — Zelo aktiven je pa Badiura tudi v pisanju svojih vestno zbranih in sestavljenih, preglednih vodnikov. Doslej so izšli: »Na Triglav«, »Jugoslovenske Alpe, Slovenija« (večje delo v srbohrvaščini), »Pohorje«, »Kozjak«, »Zasavje«, »Sto izletov«.
Če se ozremo od neplodnih vojnih let nazaj v zgodovino našega alpinizma, dobimo zelo revno bilanco: razen Staniča, drja. Turne s par sodobnimi izjemami in družbe Dren nimamo ničesar zabeležiti v alpinističnem oziru. Tudi literatura je zelo borna. V splošnem je vladalo veliko mrtvilo. (Sem seveda ne štejemo Čehov in Nemcev!) Vojna pa tvori mejnik. Če bereš predvojne in povojne letnike Planinskega Vestnika, se ti zdi, da je moralo poteči v teh štirih letih najmanj — petdeset let. Plezalstvo, zimska alpinistika s smučarstvom, vse je kar vzkipelo same bujnosti in silne mlade energije: prava revolucija. Stene in grebeni so padali drug za drugim: stene Triglava, Jalovca, Rokava, Prisojnika, Razora, Dovškega Gamzovca, Škrlatice, Cmira, Stenarja, Planjave, Turške in Mrzle Gore, Skute, grebeni Jalovca, Rateških in Martuljških Ponc, Prisojnika, Škrlatice, Kukove Špice, Rjavine, Rink, Skute, Kočne. Nastopili so mladi plezalci: St. Predalič, Pavle Lavrenčič, Sergij Černivec, France Rus, Kari Tauzher, Vlado Kajzelj, Janez Kveder, Joža Čop, dr. Stanko Tominšek, Saša Kovač, Kore Trnkoczv, par let pozneje dr. Klement Jug, Al. de Reggi, Slaviko Preveč, Stanko Hudnik, Vladimir Topolovec, Skok i. dr.
Revolucionarno gibanje je prodrlo tudi v Planinski Vestnik, ki se je pomladil in prerodil s spisi teh novih ljudi, orientiranih v zmislu modernega alpinizma. Vestnik se je prikazal zopet l. 1921. Pojavili so se »suhi« popisi samo plezalnih smeri, ki so dvignili ostro polemiko, ali spada tak spis v Pl. V. in ali ima sploh kakšno vrednost. Zmagala je po naravnem zakonu mlajša struja, plezallci. — V letnikih 1921—27. je popisal dr. Turna trentske in bohinjske gore. L. 1922. najdemo v Pl. V. prvi spis Klementa Juga, »Trije krti v snegu«, in Janeza Kvedra popis slovenske smeri v Triglav, sev. steni V letnikih 1922 in 1923 so izšli Aljaževi »Spomini«, zanimivi po svoji vsebini. L. 1923. je izšel drugi Jugov spis, »Na Jalovec«, ki je zbudil splošno pozornost zaradi svoje originalnosti in plastičnosti pripovedovanja. V istem letniku popisuje Vladimir Topolovec svoje plezalne ture v Savinjskih Alpah. Letnik 1924 je karakteriziran z Jugovimi »Plezalnimi turami v vzhodnih Julijskih in Kamniških planinah«. Ta obširni spis je pisan kritično’ in strokovno plezalsko, zanima pa obenem zaradi svoje ostro subjektivne note tudi neplezalca. Letnik 1925 je prinesel Jugove »Plezalne ture v Kamniških in Savinjskih planinah«. V istem letniku popisuje Marko Debelakova svojo »Plezalno turo na Rjavino«. Popisi Debelakove so — zlasti poznejši — eksaktni in jezikovno izpiljeni, da jih je prijetno citati. — V letniku 1926 je priobčil dr. Josip Ciril Oblak daljši potopis »Etna«. S krajšimi članki je sodeloval že od prvih letnikov Pl. V. V njegovih spisih prevladuje čuvstveno-estetični element. V tem pogledu imajo tudi svojo vrednost. So pisani v lepem stilu in gladkem jeziku, le včasih se zde preveč raztegnjeni in premalo plastični, razgibani. — V letniku 1926 so izšli tudi Jugovi »Plezalni zapiski«, ki so, zanimivi in dramatični, vendar na račun literarne oblike in čistega jeziika zelo veliko izgubili na originalnosti in eksaktnosti. Nekaj stvari je tudi izpuščenih. Pomen in važnost teh zapiskov je ravno v dejstvu, da so bili pisani neposredno po izvršeni turi, navadno še na cilju, torej v momentu najmočnejšega doživljanja. Zato se nam zdi, da je bilo tu preveč izpremenjeno zgolj obliki na ljubo. — V letniku 1927 je dr. Oblak priobčil daljši potopis iz Nemčije: »Skice s pota«. V letniku 1928 sta se oglasila plezalca Miha Potočnik s spisom »Na Frdamane Police izpod Špika« in Pavla Jesihova s skicama »Z Martuljka preko Rigljice in Frdamanih Polic v Kranjsko goro« in »Severna stena Široke Peči«. Prvi se odlikuje po svojem originalnem jeziku, rabi lepe in pristne izraze. Pavlo Jesihovo karakterizira kratek, tkzv. telegrafski stil, ki zahteva seveda skrajne finese in premišljenosti v izražanju, radi česar jasnost ter logična preglednost in razvidnost ture v takih popisih večkrat trpi. V istem letniku je izšla tud drja. Tume »Triglavska skupina«. V letnikih 1928 in 1929 je izšlo njegovo »Imenoslovje Julijskih Alp«. V letniku 1929 je priobčil Miha Potočnik pod naslovom »Po neuhojenih potih« vrsto opisov prvenstvenih plezalnih tur. L. 1930. sta izšla dr j a. Oblaka »Velebit« in »V okrilju Visoke Tatre«. Zadnji spis se nadaljuje in konča v letniku 1931. V letniku 1930 opisuje še Potočnik gorenjsko smer Triglavske severne stene, Jesihova skalaško smer, Marko Debelakova severno steno Mangrta, Gamzov Rob. Letnik 1931 je prinesel1 ing. Šege popis nekaj tur iz Dauphine, »Les Ecrins in drugo«, Potočnikovo »Varijanto v Triglavski steni«, nekaj popisov prvih vzponov v Savinjskih Alpah od Maksa Iglica, Borisa Rezka »Vzhodni steber Brane« in »Severno steno Turške Gore«, Jesihove »Skalaški steber v Škrlatici« in »Severno-zap. steno Rakove Špice, dalje še drja. J. Šašlja »Imenoslovje Karavank«. — Omenjam še Josipa Zazulo, ki je v zadnjih letnikih Pl. V. priobčil več poljudno znanstvenih in humorističnih člankov.
V literarnem oziru je Pl. V. prav dobro urejevan. Pogrešamo pa kronike svetovnih alpinističnih dogodkov; preveč smo vase zaverovani, naš pogled še ne seže čez slovenske meje. Poleg tega pogrešamo strokovne kritike tujih, pa tudi domačih del. V tem pogledu manjka Pl. V. strokovno podkovan in informiran poročevalec. Literarni urednik ne zmore vsega. — Še pred vojno je prinašal Vestnik fotografske slike, po vojni prinaša vsaka številka po eno fotografsko prilogo. Pri tem pogrešamo strokovne in objektivne presoje pri izberi slik. Tu se moramo zediniti za kompromis med čistim estetskim naziranjem in gorsko prirodo, ki dostikrat ne ustreza strogi fotografski geometriji. Predmet, ki ga naj prinaša BIL V., naj predstavlja velegorski ali vsaj planinski motiv, vsaj v grobem mora pa tudi ustrezati estetskim pravilom fotografije. Niti prvo niti drugo ne gre, da bi zametavali in omalovaževali. Zato smo mnenja, da bi morala zbirati slike izvoljena strokovna komisija.
Mlademu rodu pač ni moglo več ustrezati SPD, temelječe na konservativni, zgolj gospodarski podlagi brez izrazitejše alpinistične konfesije. Bilo bi tudi zelo težko združiti te revolucionarne duhove s starejšimi ljudmi pri SPD, ki jim ta preobrat ni ugajal. Vsakdo je pač pristaš ideje, za katero je stremel v svojih aktivnih mladih letih in v njej tudi — okorel. Izjem, ki se prilagodijo novim idejam in razmeram in lahko sodelujejo z mlajšo, naprednejšo generacijo, je pa zelo malo. Pa tudi ves ustroj SPD je bil tak, da so bile radikalne izpremembe v tem duhu , nemogoče, saj je društvo radi ogromnega razmaha v planinstvu zmoglo komaj svoje najvažnejše, t. j . gospodarske naloge. Mladi ljudje so potrebovali svoje lastne organizacije. In ustanovili so jo: l. 1921. je bil ustanovljen turistovski klub »Skala« . Ustanovitelji so bili: Janez Rozman, Stane Predalič, France Rus, Pavle Lavrenčič, Anica Predaličeva, Maks Cimperman, Jože Tomc. Kmalu nato so pristopili še Stane Tominec, prof. Janko Ravniik, Janez Kveder, Ante Gnidovec, Karel Tauzher, Vlado Kajzelj, Žane Kosca, Stanko Trnkoczv, Saša Kovač, za temi Klement Jug (1922.) in še drugi. Prvi predsednik je bil Stane Tominec, leta 1922. pa je bil izvoljen prof. Jank o Ravnik , ki še danes uspešno vodi Skalo v idejnem in upravnogospodarskem oziru. Za cilj si je klub postavil gojenje in sistematiziranje plezalstva, zimske alpinistike s smučarstvom in alpinskega fotografiranja ter s. tem propagande za naše gore Ustanovila sta se smučarski in foto-amaterski odsek. L. 1923. se je osnovala podružnica na Jesenicah, iz katere so izšli odlični plezalci, 1. 1928. plezalni odsek. 1. 1931. podružnica za Savinjsko dolino v Lučah. Klub je imel ob občnem zboru 1. 1931. 292 članov. Pri sprejemu v iklub se zahteva gotova alpinistična klasifikacija. Klub ima tudi svojo stalno pripravljeno rešilno ekspedicijo. Plezalci v prvi dobi so se vadili v plezanju v Pečeh na južni strani Grmade pri Šmarni gori (Turne). Do Juga so delali le lažje plezalne ture, kakor Tumovo smer Triglavske stene, sev. steno Skute, Zeleniške Špice, Brinškov kamin, Hudi Prask in podobno. Sev. stena Turske gore (Karl Tauzher in Vlado Kajzelj, prvi vzpon) je bila za tisti čas že zelo težka tura. V tej steni je padla izmed Skalašev prva žrtev naših gora: (l. 1921. se je smrtno ponesrečil mladi K. Tauzher. Sredstva, ki so jih imeli ti ljudje, so bila v primeri z današnjo plezalno tehniko še zelo primitivna: vrv in enostavni konopljeni plezalniki. Klinov, karabinerjev in drugih tatkih pripomočkov še niso poznali. Ostro mejo v tem pogledu tvorijo leta plezatoiega udejstvovanja drja . Klement a Juga . On je prvi v praksi začel gojiti sistematično plezanje. Omenjamo njegove plezalne ture. L. 1922. je preplezal slov. smer Trigllav. sev. stene, 1923. pa napravil sledeče ture: 11. avgusta nemško smer Trigl. stene v družbi z Vl. Kajzeljem in L. Volkarjem (prva slovenska družba po tej smeri), 13. avgusta Dovški Križ (2531 m) in Oltar (2621 m), 17. avgusta sev. steno Škrlatice, 18. avgusta sev. steno Razora, 20. avgusta sev.-zap. steno Prisojnika, 23. avgusta sev.-zap. greben Kočne (sam), 24. avgusta po grebenu z Rinke na Skuto in čez Dolgi Hrbet (sam), 26. avgusta Hudi Prask—Mrzla Gora (sam), 27. avgusta Brinškov kamin (sam), 6. septembra sev.-vzh. steno Krna. Leta 1924. je preplezal: 17. julija Zimmer-Jahnovo smer Triglavske stene, 20. julija nemško smer Trigl. stene, od 20.—24. julija je ogledoval zapadni del Trigl. stene in poizkušal tam novo smer, ki je postala zanj ‘kmalu usodepolna. 25. julija je plezal na Cmir s Tominškove poti (sam), 26. julija vzh. steno Stenarja (sam, prvenstvena tura), 28. julija zapadni steber Cmira (sam, prvenstvena tura), 31. julija na Mecesnovec in po grebenu na Rjavino (sam), 1. avgusta na Spodnji Rokav in v krnico V kotlu (sam), 2. avgusta na Visoki Rokav (prvi vzpon) in po grebenu na Škrlatico (sam), 4. avg. sev. zap. steno Razora (prvenstvena), 5. avgusta sev.- vzh. steno Prisojnika, 6. avg. sev. zap. steno Dovškega Gamzovca (sam), 7. avg. greben obeh Martuljških Ponc z zapada (sam, prvenstvena), 8. avg. sev. steno Škrbine v Zadnjem Prisojniku (sam, prvenstvena). Ko je 11. avgusta poizkusil sam preplezati zapadni del Triglavske stene, se je pri tem smrtno ponesrečil v gladkih plateh. — Kakor je videti iz tega celega sistema njegovih tur, je mnogo sten preplezal prvi. On je po vojni prvi, ki je začel s prvenstvenimi turami. Gigantski je njegov napredek v par letih. L. 1921. še sploh ni delal plezalnih tur, 1. 1922. je plezal le slovensko smer triglavske stene, 1923. je začel takoj z nemško smerjo te stene in izvršil v družbi VI. Kajzelja in L. Volkarja prvovrstne ture. L. 1924. je pa izvršil večinoma sam težke prvenstvene ture. Začel je uporabljati tudi kline, a še precej primitivne. Z oskrbnikom Torkarjem sta jih kar sama delala. Po opisu njegovih tovarišev je bil Jug skrajno drzen, pa tudi neverjetno gibčen. Kjer je bilo le mogoče, tam je prišel čez oviro. Pri vsem tem je pa delal z razumom in ne s strastjo. Vsak položaj” je najprej temeljito premotril, nato se je pa lotil stvari oprezno, a energično in s trdno voljo, da poizkusi vse za dosego zmage.
Jug je nedvomno prvak med našimi plezalci, najmočnejša osebnost naše plezalne alpinistike, to kar je Tuma za ves naš alpinizem. Kakor Tuma sploh, tako je Jug v našem plezalstvu uvedel sistem. Saj so bile pozneje izvršene veliko težje ture, a pomisliti moramo, da je po vojni on začel s prvimi in sploh težjimi turami. Pred njim so plezali le lažje, že izvršene. Oral je ledino, drugi so našli pripravljeno njivo. »Kar zna danes le odličen sportnik-umetnik, je bodoči cilj razvoja tudi za maso« (dr. Tuma). A uspeh prvega ostane s tem nezmanjšan! Emil Zsigmondy je plezal na Feldkopf v Zillertalu 10 ur (1. 1879.), drugo leto je rabil dijak Bohm za isto turo le pet četrt ure. A radi tega velja Zsigmondv vendarle za enega najboljših nemških alpinistov. Zmeraj je treba upoštevati razmere in okolisčine izvršene ture. — Pa Jugov hitri razvoj! V dveh letih se je iz navadnega turista povzpel do najdrznejšega plezalca Odlikuje ga tudi dejstvo, da je l.1924. vse najtežje ture izvršil sam. Koliko samozatajevanja ga je to stalo, je v svoji skromnosti zamolčal. S svojo silno voljo je v sebi skoraj zatrl svako čustvo. S samim seboj je eksperimentiral, samemu sebi je bil opazovalni predmet. Hotel je in skoraj dosegel — njegova volja je bila temu dorasla —, da bi nad celo njegovo duševnostjo suvereno zavladal razum, ki mu je dajal pravico najstrožje diktature. S turo na Škrbino (»Mlinarica«) 8. avg. 1924., t. j. 3 dni pred svojo smrtjo, je dosegel vrhunec. Iz njegovih zapiskov je videti, kako je bil vesel tega uspeha in ponosen nanj. A v svojem stremljenju je v zaletu volje pozabil, da je vendarle samo — človek. Preveč je terjal od sebe — človeka. V vzletu mu je odpovedalo naravnim zakonom podvrženo telo. Kakor mrtvaški zvon donijo besede v njegovem zapisniku, ki jih je pisal dan pred smrtjo: »Ako bo lepo jutri, pojdem sam. Oskrbnik mi da kline in kladivo … Šivam si stare plezalke.« 11. avgusta 1924. je Triglavska stena zahtevala svojo žrtev. Kateri datum bi bil njegov vrhunec, če bi ostal? Najbrže vedno le — dan njegove smrti…
Po smrti drja. Juga je naše plezalstvo zelo napredovalo. Razvila se je plezalna tehnika z uporabo vseh pripadajočih sredstev; vzporedno z razvojem tehnike, se je dvignila tudi kakovost izvršenih tur. Nekatere ture, izvršene v zadnjih letih, lahko z mirno vestjo primerjamo z najtežjimi plezalnimi turami v centrallnih in drugih Alpah. Seveda moramo pri tem upoštevati drugačne razmere radi različnih kamenin. Tč, kar dela naše stene težike, je krušljivost in gladke plati. Stene v Dolomitih pa se odlikujejo po svoji hudi nagnjenosti in izpostavljenosti. Povsod se je prilagoditi razmeram. Vsaka skupina ima svoje posebne težavnosti, pa tudi svojo Ahilovo peto: n. pr. kamini v Dolomitih, ki omogočajo preplezanje sicer nedostopnih sten. — Iz zadnjih let imenujemo plezalce: Pavlo Jesihovo, Marko Debelakovo, Eda Deržaja, Miho Potočnika, Milana Gostišo, Herberta Drofenika, Mirka Kajzelja, Borisa Režka, Vinika Modca, Franceta Grünfelda, Danila Martelanca, V. Križaja, Herberta Brandta, Toneta Guerro, Maksa Iglica, Joža Smrketa, Janeza Gregorina, Joža Lipovca, Aleks>. Wisialka, Uroša Zupančiča, P. Luckmana, M. Frolicha, L. Katnika, poleg drugih. Od starejših sta se udejstvovala zadnja leta ztfasti dr. St. Tominšek in Joža Čop. Plezalno družbo imamo tudi v Savinjski dolini (Diehl, Kopinšek, Gračner in dr. iz Celja, Goričar iz Mozirja) in v Kamniku.
Zadnja leta so izvršili naši plezalci sledeče prvenstvene ture (omenjamo vse razen manjših tur in variant ter Jugovih tur, ki smo jih že zabeležili): l. 1926. sev. steno špika (Marko Debelakova, dr. St. Tominšek), sev. steno Velike Ponce (Edo Deržaj, Slavko Preveč), sev.-zap. steber Cmira (Alojz de Reggi, H. Brandt, H. Drofenik), južno steno Kaltwasser — Gamsmutter (Tone Guerra, Marlko Debelakova), sev.-vzh. greben Mojstrovke (Sergij Černivec, D. Trnlkoczv), zapadno steno Ojstrice (Marko Debelakova), 1. 1927. sev. steno Jalovca (Joža Čop, Pavla Jesihova, Miha Potočnik), sev. steno Mojstrovke (Danilo Martelanc, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek), sev.-zap. steno Škrlatice (isti kot preje in Joža Čop), sev. steno Travnika (St. Hudnik, SI. Preveč), zapadno steno Visokega Rokava (2646 m, Danilo Martelanc in Ivo Zor), iz Martuljka na Rušico in po grebenu na Frdamane Police (Pavla Jesihova in Joža čop), sev.-vzhodno steno Frdamanih Polic (Pavla Jesihova, Miha Potočnik), sev. steno Škrnatarice (Joža Čop, Miha Potočnik, dr. St. Tominšek, N, Potočnik, J. Hafner), sev. steber Kukove Špice (H. Drofenik, V. Križaj, M. Kajzelj), Triglavsko sev. steno, Jugovo grapo (Joža Čop dr. St. Tominšelk), sev.-vzh. greben Urbanove Špice (V. Križaj, H. Drofenik), sev. steno Rjavine (istadva), zapadno in južno steno Triglava (Edo Deržaj, Mariko Debelakova), sev. steno Vel. Dražkega Vrha (D. Martelanc in Tone Banovec), sev.-zap. steno Kalškega Grebena (Vinko Modec, Boris Rezek, Bojan Stupica), L 1928. sev.-vzh. greben Oltarja (H. Drofenik, M. Kajzelj), greben od Visokega na Spodnji Rokav (ista dva), sev. stena Široke Peči (Pavla Jesihova, Joža Čop, dr. St. Tominšek), sev.-vzh. greben Široke Peči (dr. St. Tominšek, M. Potočnik, Joža Čop), novo smer v sev. steni Škrnatarice (M. Kajzelj, H. Drofenik), vzh. greben Kukove Špice (ista dva), južno steno Spodnjega Rokava (M. Potočnik, dr. St. Tominšek), greben Bovški Gamzovec — Pihavec (V. Križaj, M. Kajzelj, H. Drofenik), sev. steno Debele Peči (M. Potočnik, Pavla Jesihova), sev. steno Malega Dražkega Vrha (M. Kajzelj, H. Drofenik), sev. steno Vei. Dražkovega Vrba (novo smer, Pavla Jesihova, M. GGstiša), sev. steno Kanjavca (Marko Debelakova, Edo Deržaj), sev. steno Stenarja (istadva, H. Brandt, Nevina Rebekova), sev, steno Turške Gore (novo smer, Modec, Rezek), vzh. steno Štajerske Rinke (istadva, Griinfeld), vzh. steno Križa (Savinjske Alpe, isti), 1. 1929. sev. steno Mangrta (Gamzov Rob, Edo Deržaj, Marko Debelakova), sev. steno Zadnjega Prisojnika (Mirko Kaj želj, Herbert Drofenik), vzh. steno Oltarja (istadva in Milan Kham), skalaško smer Triglavske stene (Pavla Jesihova, Milan Gostiša), gorenjsko smer Triglavske stene (Joža Čop, Miha Potočnik, dr. St. Tominšek), sev.-zap. steno Tosca (Pavla Jesihova, Milan Gostiša), Cresta Brica (Karnslke) s severa (E. Deržaj, M. Debelakova), sev.- zap. steno Škrbine v Strmali (sestop v Poliških Špikih, Zapadne Julijske, istadva), sev.-zap. steno Ojstrice (Boris Rezek, Vinko Modec), vzh. steno Male Rinke (istadva, Fr. Grunfeld), sev.-vzh. steno Male Rinke (M. Iglic), sev. steno Skarij (Rezek, Modec), zap steno Križa (Savinjske Alpe, J. Gregorin), 1. 1930. Jugovo smer Triglavske stene (Pavla Jesihova, Milan Gostiša), sev. steno Dražflcega Roba (Stanko Hudnik, Stane Predalič, Dana Kuraltova), varijanto med Skalaško in Szalavevo smerjo v Triglavski steni (Čop, Potočnik, dr. Tominšek), južno steno Štruce (Maks Iglic, A. Vončina), južno steno Skute (Jože Smerlke), sev. steno Kranjske Rinke (Franc Verbic, Maks Iglic). L. 1931. so preplezali: sev.- zap. steno Škrlatice (južni, »Skalaški« steber, Pavla Jesihova, Joža Lipovec), sev-zap. steno Rakove Špice (istadva in Mirko Kajzelj), sev.-zap. steno Roba Velike Dnine (Pavla Jesihova, Janez Kveder, Danilo Kante), Triglavsko severno steno povprek od Praga do Plemenic (Joža Čop, Miha Potočnik, dr. St. Tominšek), sev. steno Cmira (H. Drofenik, M. Kajzelj, St. Aleksič), sev.-zap. steno Špika (Marko Debelakova, Edo Deržaj, ing. Živko Šumer), novo smer v Špikovi sev. steni (Pavla Jesihova, Joža Lipovec), novo smer v sev. steni Planjave (H. Drofenik, Beba Lipoldova), sev.-vzh. raz Kalške Gore, južni raz Turške Gore, sev. steno Štajerske Rinke (vse tri Boris Rezek in Vinko Modec), direktno smer v sev.-zap. steni Ojstrice (Franc Ogrin, Igor Omerza), zap. steno Kranjske Rinke (Maks Iglic, Franc Verbic). — Nekaj inozemskih prvenstvenih tur naših plezalcev beležimo pozneje. Nekateri od naštetih plezalcev niso člani Skale, česar posebej ne omenjamo. — Razen prvenstvenih tur so naši plezalci ponovili tudi skoraj vse nemške prve ture, imenujemo le glavne: v Julijskih Alpah sev.-vzh. steno in sev.-zap. greben Jalovca, greben Rateških Ponc, sev. steno Škrlatice, Razora v raznih smereh, vzh. in sev. greben in zap. steno Prisojnika (še pred zgradbo pota), Špikov Graben, nemško, bavarsko in Prusik-Szalayevo smer Triglavske sev. stene, greben Oltar—Visoki Rokav—Škrlatica (dr. Jug), sev. greben Rjavine (dr. Jug). V Savinjskih Alpah zapadno in severno steno Planjave, vzh. steno, sev.-vzh. greben in zapadni raz Ojstrice, sev. steno Turške Gore, sev.-vzh. steber Štajerske Rinke, Mrzlo Goro z vseh strani, sev.-zap. greben Križa, greben Rinka—Skuta, sev. stene Skute, Dolgega Hrbta in Grintavca.
Poleg zelo aktivnega udejstvovanja v svojih Alpah so naši alpinisti obiskavali tudi tuj e alpsk e pre dele V sledečem naštejemo pomembnejše ture, ki so nam znane. V Zapadnih Julijskih: vzh. in sev. stena Poliškega Špika, sev. stena Jerebice (prvi vzpon, dr. Tuma), južna stena Kaltwasser-Gamsmutter (prva tura, Guerra, Debelakova), Škrbina v Strmali, sev.-zap. stena (prvi vzpon, Debelakova, Deržaj) Poleg tega običajna pota na Poliški Špik, Kanin i. dr. vrhove. V Dolomitih : Tri Zinne, Vajolettürme, Marmolata, Monte Cristallo, Rosengarten (Rosengartenspitze), Grassleitenspitze, Grassleitenturm, Paterrikoffel, Cresta Brica, sev. stena (drugi vzpon, Debelakova, Deržaj), Cima della Valettina, sev. stena (prvi vzpon, istadva in Černivec), sestop po zapadni steni, Cima d’ Arade, južna stena, Punta Mantica, južna stena, greben Punta Mantica—Monfalcon di Montanaia (drugi prehod, isti kot zgoraj), Campanile di Brenta, Vezzana. V Brenti Cima Tosa. V Visokih Turah Hochalmspitze, Ankogel, Schareck, Sonnblick, Grossglodkner, Johannisberg, Wiesbachhorn, Venediger, Dreiherrnspitze. V Riesenfernerj u Hochgall. V Zillertalskih Alpah Olperer, Hochfeiler, Schwarzenstein. V Stubaiskih Tribulaun, Wilde Leck, Habicht, Kalkkegel. V Oetztalslkih Weisskugel, Wildspitze (s smučmi) V Ortlerski skupini Ortler, Konigspitze. V Silvretti Piz Languard, Piz Buin, Fluchthorn, dalje Rhätikon, v Bernini Piz Bernina, Piz Rosegg, Piz Palü, Piz Morteratsch, Piz Zuppo, Befllavista. V Berner Oberland u Jungfrau, Titlis. V Wallisu Matterhorn, Monte Rosa, Weismiess, Allinhorn, Dufourspitze, Mont Blanc. V Dauphine Les Ecrins, La Meije, Pic Pelvoux. Dachstein (južna stena). Steinernes Meer (Hochkonig). V Keisergebirge zapadna stena Totenkirchla, Kleine Halt, Wilder Keiser. V Karwendelu Kaltwasserkar, Eiskar. V Wettersteinu Zugspitze. Dalje Lechtalske in Allgauske Alpe.
Poleg Alp so naši alpinisti in planinci obiskali Armensko višavje (Alagos, Mali in Veliki Ararat), Karpate (Tatre), Dinarsko (Velebit) in centralna balkanska gorovja.
Foto-amaterski odsek Skale je organiziral fotografiranje naših planin in gora. Omenjamo plodno in uspešno delovanje prof. Janka Ravnika, Egona Planinška, Janka Skerlepa, Dane Kuraltove. Amaterji Skale so med našimi najboljšimi. Odsek je izvršil veliko razglednic, povečav in diapozitivov, ki služijo v propagandne namene v našili mejah, pa tudi izven njih. Diapozitivi potujejo z razni predavatelji po vsem svetu, tako n. pr. je veliko diapozitivov drja. Kugyja ravno delo Skale. Zadnja tri leta pa je bil odsek zaposlen z izdelovanjem planinskega in alpinskega filma »V kraljestvu Zlatoroga«, ki nam predočuje v nazornih slikah in umetniških nastrojenjih vso našo planinsko kmetiško kulturo z alpinizmom vred. Režijo in filmanje je strokovnjaško vodil prof. Ravnik, pri tehničnem delu v delavnici mu je izdatno pomagal Egon Planinšek. Glede na mala sredstva, je bilo treba pri tem delu velike pazljivosti, preciznosti in neumorne delavnosti, požrtvovalnosti ter energije Premiera tega filma se je vršila 29. avgusta 1931. v dvorani hotela Union v Ljubljani. — Poleg Skalašev so še znani foto-amaterji po vojni Fran Krašovec, Ivan Tavčar, dr. St. Tominšek, prof. Josip Kozak, izmed mlajših pa omenjamo Cveta Šviglja poleg drugih. Krašovec in Ravnik zastopata čisto estetsko strujo, ki se ravna po strogih pravilih plastične in centrične fotografske arhitektonike. To strujo bi glede na njen smoter imenovali umetniško. Drugi amaterji pa zastopajo kompromisno ali pa nasprotno strujo, ki podaja v sliki prirodo kakor je v resnici, brez estetskih lepotil in individualnega izraza. To je realistična struja.
Planinskih slikarjev imamo pri nas bore malo. Imenujemo Valentina Hodnika, ki je naslikal v raznih načinih (olje, akvarel, tempera, risbe) mnogo slik v izrazito svojem stilu, Maksa Koželja in Milana Klemenčiča. Od tujih slikarjev omenjamo Slovaka Schneiderko, ki je po vojni veliko slikal v Julijskih Alpah, predvsem v Bohinju. — Izrazite alpinske umetnostne literature skoraj nimamo. Omenjamo Aškerčev »Zlatorog«, Mencingerjevo »Hojo na Triglav«, Finžgarjev idilični epos »Triglav« in Juša Kozaka »Beli macesen«.
Tudi alpinističnih znanstvenikov nam manjka. Razen Tume (imenoslovje in izrazoslovje) in prof. Ferda Seidla (»Kamniške ali Savinske Alpe«, geološko delo, »Rastlinstvo naših Alp«, geološka razprava »Zlatenska plošča«) nimamo kaj omeniti. Seidlova dela so pisana v prijetno poljudnem slogu s toplo čuvstveno noto, kar omogoča razumevanje snovi tudi laiku.
Omeniti moramo še osebo, ki sicer ni naše narodnosti, niti ni slovanske krvi, pa je vendar nerazdružno zvezana z našim alpinizmom, to je lektorica Fann y Copelandova . Navdušena alpinistka, smučarka in plezalka, je preplezala že marsikako našo steno. Razume naše priproste ljudi kakor nas malokdo in spoštuje našo mentaliteto. Popolnoma se je prilagodila razmeram, skoraj bi rekli, da je na naše drevo pricepljena veja. Neprecenljivo je njeno tiho propagandno delo za nas. Svoje ture v naših gorah popisuje v »Alpine Journal«, »Graphic«, »Times and Times«, popisom so večkrat pridejane fotografske slike. Leta 1931 pa je izšlo njeno večje delo: »The beautiful Mountains«. Knjiga je zbirka njenih pomembnejših tur, opisanih z njej lastnim živahnim koloritom in čuvstveno subjektivnostjo. Impresija. Originalno, zanimivo in vredno delo. Knjigo je ilustriral s perorisbami naš alpinist Edo Deržaj.
Smučarski odsek Skale je pripravil po vojni več tekem v Planici, 50 km tekmo na Bledu in alpsko vožnjo s Kredarice v Krmo. Prirejal je tečaje in organiziral skupne zimske izlete in ture. Iz vrst Skalašev so izšli najboljši alpinski smučarji. Poleg Skale so v tej razvojni dobi našega smučarstva gojili to panogo tudi še nekateri drugi klubi, predvsem S. K. Ilirija in Ljubljansiki športni klub. L. 1922. pa se je ustanovil v Ljubljani Zimsko – sportni savez (JZSS). Čim bolj se je razvijal ta šport, tem bolj se je cepil v dve veji: alpinsko in čisto športno smučarstvo Skala je, sledeč je svojemu alpinističnemu smotru, prepustila organizacijo športnega smučarstva savezu in športnim organizacijam. V naslednjih letih so se ustanovili še podsavezi v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, Mariboru, Jesenicah in Ljubljani (kjer je ostal tudi sedež saveza).
Obenem z alpinskim smučarstvom se je razvila tudi zimska alpinistika. V zimskih mesecih so bili obiskani Mangrt, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Škrlatica, Stenar, Triglav (France Setničar v vseh zimskih mesecih), Mišelj Vrh, Vernar, Veliki Dražki Vrh, Cmir, Rež, Tosc, Podrta Gora, v Savinjskih Kalški Greben, Grintavec, Skuta, Brana, Planjava, Ojstrica. Zelo obiskani so vrhovi, dostopni s smučmi: Kredarica, Urbanova Špica, Rjavina, Begunjski Vrh, Kanjavec, Tičarica, Lanževica, Bogatin, Mahavšček, Krn, Zabiški Vogel, Sija, Rodica, Črna Prst, Ratitovec. — Kakor je na eni strani smučarstvo pospešilo obisk gora pozimi, tako je na drugi strani deloma zavrlo zimsko alpinistiko, to je vzpone na težje dostopne vrhove. Smučarski šport namreč okupira zimsko udejstvovanje večine alpinistov, ker nudi izvežbanemu vozaču veliko užitka, zahteva pa primeroma malo napora. Zimske višinske ture z derezami, cepinom in vrvjo zahtevajo veliko večjega napora, užitek je pa le estetski; ritem, ‘ki potegne maso za seboj in priteguje ljudi ravno k smučarstvu, pri tem manjka. Prav zaradi veliko večje napornosti teh visokih alpinskih tur pozimi se zimska alpinistika ni mogla razviti vzporedno z letno, to je s plezalstvom, ki zahteva mnogo manj telesne sile in vzdržnosti.
Beležimo še nekaj važnih dogodkov. Septembra 1925. je bila v Tatrah ustanovljena Asociacija slovanskih planinsikih društev (Bolgarija, Čehoslovaška, Jugoslavija, Poljska), z namenom organizirati in pomnožiti tujsko-prometne in alpinistične stike med slovanskimi državami Leta 1926. je bilo v Zagrebu ustanovljeno udruženje za medsebojne stike društev in skupno organizacijo v državi: Savez planinskih društev Jugoslavije. L. 1927. je bil zakonito priznan Nacionalni park, ki obsega (kompleks Zajezeram (Od Hribaric in Kanjavca do Kala, Bde Skale in Studora). Pobudo za to je dal univ. prof. Jesenko. L. 1930. je bila v Ljubljani ustanovljena svetovno razširjena organizacija »Prijatelj prirode«, ki ima namen organizirati alpinizem med delavstvom. Za predsednika je bil izvoljen dr. Tuma. L. 1931. je bil izvoljen za predsednika SPD dr. Josip Pretnar.
Obenem z razvojem plezalne alpinistike se je dogodilo tudi precej nesreč, ki jih je deloma zakrivila neprevidnost, deloma pa nesrečen slučaj. To je naravna posledica velikega razmaha plezalstva in pojav, ki ga opazimo pri vsakem športu Omenjamo domače in tuje ponesrečence, in sicer le smrtne slučaje. Od predvojnih nesreč imenujemo: l. 1895. češki profl A. Schmidt v Zgornji Krmi, dijak F. Goričnik na Črni Prsti, 1901. prof. K. Odorfer istotam, Šimen Kralj na Stolu, Kühnelt iz Beljaka v južnem pobočju Mojstrovke, l. 1906. dr. Konrad Godel iz Judenburga v sev. steni Mangrta, 1. 1908. Karel Wagner v sev. steni Triglava, l. 1909. Viljem Lass istotam, 1. 1912. prof. Josip Cerk na Stolu in vajenec Ludvik Repe na Vel. Planini, l. 1913. dijak Janko Petrič v grebenu med Rinko in Skuto. Po vojni pa: omenili smo že smrtno nesrečo Karla Tauzherja v sev. steni Turške Gore (1. 1921.). L. 1922. je strmoglavil s Plemenic čez Triglavsko sev. steno Čeh Emanuel Kusy, novembra istega leta se je pod Grintavcem ponesrečil Jože Turk. L. 1924, so se ponesrečili: Anton Lenarčič v Kotu, vodnik Anton Hlebanja pod Kredarico, v zapadnem delu triglavske stene dr. Klement Jug, v nemški smeri triglavske stene Vladimir Topolovec. L. 1926. so se ponesrečili na poti s Kalškega grebena do Zoisove koče Marija Mancini, Rado Sopčič, Ivo Sterle, na južni strani Prisojnika dr. Milko Lubec (plaz), na Mrzli Gori Pavel Šuman, na Turncu pod Grmado Lojze de Reggi. L. 1927. na novi poti na Prisojnik Nemec Friedrich Kroeber, na Brani Avgust Prohinar. L. 1929. v slovenski smeri Triglavske stene Vinko Habe, v nemški smeri Herbert Brandt in Ernest Bračič L. 1930. na Triglavu Nemec Heinz Müller, na Oltarju Wolf Luckmann, v zapadni steni Planjave Rudolf Pečar. L. 1931. na Kamniškem Grintavcu Mihael Veber, v Stenarju Ernest Košir iz Mojstrane, na Turncu pri Šmarni gori Roža Narobejeva.
V povojni literaturi omenjamo: l. 1918. je izšlo Seidlovo »Rastlinstvo naših Alp«, l. 1921. Pavla Kunaverja »Na planine«, zbirka nasvetov za turiste s spomini na lastne ture, katerih rezultat tudi je. Pisana je zelo poljudno. Istega leta je izšla Andrejkova monografija »Jezersko«. L. 1922. je izšel Kunaverjev »Kraški svet in njegovi pojavi«, Badiurov obširni »Vodič kroz jugoslovenske Alpe, Slovenija « in hrvatski prevod njegovega vodnika »Na Triglav«! L. 1923. je izšla Kunaverjeva »Po gorah in dolinah«, dalje Knafeljčev grebenski zemljevid vzhodnih Julijskih Alp, v ponatisu po Plan. Vest. prof. J. Koprivnika monografično delo »Pohorje«. Leta 1924. Badiurov »Smučar«, vodnik drja. Kermaunerja »Po pogorju Polhograjskem in okoli Krima«, Delkinov grebenski naris Savinjskih Alp. L. 1926. je izšel Kocbekov vodnik in obenem monografija »Savinjske Alpe« , l. 1927. Badiurovo »Kozjakovo pogorje nad Dravo«, l. 1928. njegovo »Zasavje«. L. 1929. je izšla v »Glasniku muzejskega društva za Slovenijo« Ferda Seidla geološka razprava »Zlatenska plošča v osrednjih Julijskih Alpah«, 1. 1930. pa Badiurovih »Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem in Notranj skem«, Tumovo »Imenoslovje Julijskih Alp« v ponatisu po Pl. V. in »Pomen in razvoj alpinizma«, končno še Knafelčev grebenski naris Karavank.
Bilanca povojnega dela? Zelo ugodna je. Ogromen je bil napredek v teh dobrih 10ih letih. Kje daleč zadaj smo bili pred vojno za Nemci, sedaj smo pa v plezalstvu skoraj na isti stopnji z njimi. Želeti je le še to, da se močneje razmahne zimska alpinistika in da naši alpinisti nekoliko bolj obiskujejo tudi druge alpske predele, da se s tem izognejo enostranosti v alpinistični tehniki.
Tudi v literarnem pogledu smo precej napredovali. Produkcija se je povečala in postala izrazitejša, samonikla.
Germanski narodi so nam pokazali, kakšne uspehe lahko dosežemo z alpinizmom in kaj lahko črpamo iz njega. Po njihovi poti smo hodili, njihovi uspehi so naši ideali. A v vsem stremljenju našega alpinizma je neka poteza, ki je Germani ne poznajo, ki je čisto naša, slovanska, t. j . neka posebna liričnost, čustvenost. Poglejte slike naših fotografov-amaterjev, berite naše potopise, in čutili boste razliko. Ta poteza postaja vedno bolj izrazitejša in individualizira naš alpinizem. Počasi se osamosvajamo in prihajamo do spoznanja, da imamo tudi mi pravico do lastne fizionomije.








