Zlatorogov brat

Čudno in skoraj neverjetno se vam bo zdelo, da je imel Zlatorog, slavni triglavski divji kozel, brata, ki je bil močnejši in lepši od Zlatoroga. A vse to je bilo res. Saj starejši ljudje pod Martuljkom še danes pripovedujejo o Zlatorogovem bratu.

Res je bil Zlatorogov brat lep divji kozel. Omanov oče iz Rut je vedel povedati marsikaj o njem. Nikoli ni trdil, da ga je srečal gori nekje med skalovjem Martuljkovih snežnikov. Vendar smo bili prepričani, da ga je bil gotovo že videl. Omanov oče pa žal ni vedel, kako je bilo Zlatorogovemu bratu ime, in zato še danes nihče ni mogel poizvedeti, kako so mu rekli naši dedi.

Zlatorogov brat je bil velik, velik in krepak, da noben divji kozel tako po vsem triglavskem pogorju. Imel je črne oči, ki so se čudovito svetile, zlasti ponoči. Rogovi mu niso bili zlati kakor Zlatorogu, marveč srebrni. Ni bil rjav kakor druge divje koze, ampak črn. A poleg tega je bilo najčudovitejše, da je imel perutnice, krasne, srebrne perutnice, ki so se svetile v sončnih in mesečnih žarkih daleč naokoli. Toda pravili so, da je mogel letati samo ponoči, da ni brez potrebe plašil ljudi v dolini. A ponoči so ga vaščani večkrat videli, ko je letel preko speče doline in izginil za gorami na koroško stran. Še bolj čudno pa je bilo, da se mu je izpod silnih parkljev usipalo suho zlato, kadar se je raztogotil in s parklji grebel po trdi skali. To zlato je bilo najlepše, kar ga je po širni zemlji. Vaščani so pač tu pa tam zagledali sredi skalovja veliko kepo tega zlata, a ga niso pobrali, ker so se bali nečednih čarov. Zato so se rajši prekrižali in zbežali, da bi jih ne premagala skušnjava.

Zlatorogov brat se je svobodno sprehajal po divjih, s snegom posutih Martuljkovih gorah in ni poznal nad sabo gospodarja. Ljudem se mu ni bilo treba umikati, ker so ljudje preplašeni pobegnili, če so ga zagledali.

A v starih letih je stanoval na planotici za Akom poleg modrega jezerca silen čarodej; ki je bil prišel v gore kdove od kod. Čarodej je bil velik mož, nosil je črno, košato brado in je s kačami čaral kraj jezerca. Ta čarodej je ukroti Zlatorogovega brata, da mu je bil popolnoma vdan in  mu je služil kakor pohleven psiček. Treba mu je bilo samo zažvižgati, pa je divji kozel že pritekel in tiho čakal, kaj mu čarodej naroči.

No, čarodej ga ni mučil z nepotrebnimi deli. Samo v mesečnih nočeh ga je zajahal, divji kozel je moral razpeti perutnice in zleteti s čarodejem z gore. Brzela sta preko doline in koroških gora in sta se ustavila šele na vrhu Dobrača. Tam ju je pričakovala čarovnica, zavita v belo haljo in z vencem iz rdečega rušja na glavi. In do jutranjega mraka so tam čarali ljudem srečo in nesrečo, kakor je pač naneslo. Petelini so že prepevali po dolini, ko sta se vračala čarodej in njegov kozel in sta se potuhnila v rušje kraj modrega jezerca za Akom.

Sam Bog ve, kdaj in kam je izginil čarodej z Martuljkovih gora. Resnica je, da ga zdaj ni več tam gori, saj ga izmed današnjih ljudi še ni bil videl nihče. A vaščani pravijo, da kozel s srebrnimi perutmi še danes hodi po Martuljkovih gorah. Samo zaradi predrznih turistov se je umaknil med nepristopne pečine sredi Špika ali Široke peči. Včasih pa se prikaže na planoti za Akom kraj davno že usahlega jezerca. A s parklji ne grebe zlata več.

Vendar pa pravijo, da je takega zlata po Martuljku v zvrhani meri, samo da ga ne more videti nihče. Vidi ga le oni, ki je rojen pod deveto zvezdo in pod devetim oblakom. Otroci, morda ste rojeni prav vi tamkaj. Zato pa pojdite v Martuljek. Če že Zlatorogovega brata ne zagledate, zagledate pa prav gotovo kepe zlata in jih prinesete poln nahrbtnik domov. Samo pod deveto zvezdo morate biti rojeni in pod devetim oblakom, pa bo vse prav.

Josip Vandot, Mlado Jutro, 6. december 1932

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja