Med probleme, ki nam jih povzroča EU, lahko z gotovostjo uvrstimo pobiranje denarja od vseh in potem deljenje izbrancem. Ker gre pri tem pretežno za to, da sredstva potem dobijo interesne skupine za zelo vprašljive »projekte«, je vse skupaj bolj ali manj legalno pranje denarja.
Skoraj štiri milijone evrov vreden projekt za ohranjanje narave v Julijskih Alpah zveni imenitno. Številke so velike, cilji plemeniti, partnerjev ne manjka. Govori se o habitatih, upravljanju obiskovanja, ozaveščanju, ukrepih in strategijah. Toda med vso sodobno naravovarstveno terminologijo se skriva zanimiv paradoks.
V obrazložitvi projekta med glavnimi vzroki za poslabševanje stanja narave sami navajajo opuščanje tradicionalnega planšarstva, zaraščanje travišč, izginjanje kalov in spremembe v gospodarjenju z gozdovi. Torej težave nastajajo predvsem zato, ker izginjajo dejavnosti in ljudje, ki so te pokrajine stoletja soustvarjali.
Kar je danes opredeljeno kot dragocen habitat, ni nastalo v sejni sobi, na projektnem sestanku ali v računalniškem modelu. Nastalo je z delom pastirjev, drvarjev, oglarjev, kamnosekov, tesarjev, gozdarjev, vzdrževalcev poti in drugih mojstrov, ki so v gorah živeli in delali. Travniki niso bili pokošeni zaradi biotske raznovrstnosti, ampak zaradi sena. Kali niso bili izkopane zaradi dvoživk, ampak zaradi živine. Gozdovi niso bili urejeni zaradi evropskih direktiv, ampak zaradi preživetja ljudi.
Projekt Vrh Julijcev 2 v vrednosti 3.791.449,03 evra sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj.
Zato se nehote poraja vprašanje, ali bi bilo del milijonskih sredstev smiselno nameniti tudi ohranjanju znanj, ki so takšno kulturno krajino ustvarila. Usposabljanju mladih planšarjev, tradicionalnim oblikam paše, ročni gradnji kamnitih objektov, obnovi lesenih stavb brez sodobnih materialov, vzdrževanju poti po starih metodah, poznavanju gorskega gozda in celo nekdanjim načinom spravila lesa (spisek je res predolg, da bi ga naštevali). Vse to namreč ni zgolj etnografska zanimivost, ampak del sistema, ki je stoletja vzdrževal ravnovesje med človekom in naravo.
Sedaj, ko smo dokazali, da tudi v Triglavskem narodnem ne znajo drugače kot z bagerji …
»Več šole, manj motike.«
»Ko knjige prime, motiko izpusti.«
»Diploma v žepu, roke pa v žepih.«
»Šola za gospoda, delo za drugega.«
»Dokler je študiral, je bil priden, ko je diplomiral, je postal gospod.«
Posebej zanimivo je, da sodobno varovanje narave pogosto spremlja precejšnja mera motorizirane logistike. Terenska vozila, službene poti, sestanki, monitoringi, projektne aktivnosti in infrastruktura za nadzor obiskovanja so postali vsakdan. Hkrati pa se tiste dejavnosti, ki so naravno stanje ustvarjale brez evropskih projektov in brez zapletenih administrativnih mehanizmov, pogosto umikajo na rob ali izginjajo.
Seveda narave ni mogoče vrniti v 19. stoletje. Toda če že ugotavljamo, da so vzrok za težave opuščena tradicionalna opravila, bi bilo smiselno več pozornosti nameniti ljudem, ki ta znanja še imajo. V nasprotnem primeru bi lahko prišli do nenavadnega položaja: z milijoni evrov bomo poskušali poustvariti posledice načina življenja, ki smo ga pustili umreti.
Morda dolgoročna prihodnost Julijskih Alp ni v vedno novih projektih, ampak v ponovnem spoštovanju starih znanj. Narava, ki jo danes želimo zaščititi, namreč ni nastala sama od sebe. Ustvarjale so jo generacije ljudi s sekiro, koso, kladivom, čredo in veliko mero zdrave pameti (ta pa je izginila s subvencijami).
PN








